Jedro

Dejansko stanje, ki ga ugotovi sodišče prve stopnje, predstavlja neizpodbojno podlago pritožbene odločitve. Višje sodišče zato pritožbenih ugovorov, ki skušajo izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, vsebinsko ne presoja.

Pritožba nadalje pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je izdalo sodbo s polno obrazložitvijo (sicer s poukom o pravici do napovedi pritožbe), ne da bi pred tem izdalo sodbo s skrajšano obrazložitvijo. S tem naj bi kršilo pravilo iz 496. člena ZPP. Takšna kršitev lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 764,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2012 dalje do plačila (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 81,84 EUR toženčevih pravdnih stroškov (2. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (495. člen ZPP). Pri vodenju postopka v tovrstnih sporih je treba upoštevati posebne postopkovne določbe iz tridesetega poglavja ZPP. Te med drugim določajo, da se sodba sodišča prve stopnje lahko izpodbija le iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Dejansko stanje, ki ga ugotovi sodišče prve stopnje, predstavlja neizpodbojno podlago pritožbene odločitve. Višje sodišče zato pritožbenih ugovorov, ki skušajo izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, vsebinsko ne presoja. Takšne, neizpodbojne ugotovitve predstavljajo zaključki sodišča prve stopnje: - da je tožena stranka le posrednik in zastopnik ponudnikov, - da je tožeča stranka stopila v pogodbeni odnos z izvajalcem storitve (ponudnikom) in je prav z njim sklenila podjemno pogodbo ter - da je tožena stranka sredstva, ki ji jih je prejela od tožeče stranke, prenakazala izvajalcu.

Ugovore zoper zadnji zaključek skuša pritožba prikazati kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta nikakor ni podana. Dejansko tožeča stranka z navedbami, da ugotovitev ne drži, da je nedokazana, sporna in v nasprotju z listinami v spisu, izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ta spada v sfero ugotovljenega dejanskega stanja, zato njeno izpodbijanje pomeni poskus uveljavitve nedovoljenega pritožbenega razloga.

6. Tudi sicer so neutemeljeni pavšalni pritožbeni očitki, da „ima sodba pomanjkljivosti, da nasprotuje sama sebi ali razlogom sodbe oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju“. Na tako ne konkretizirane očitke višje sodišče ne more konkretno odgovoriti. Zaključuje le, da je sodba jasna in razumljiva, očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa posledično ni podana.

7. Nadalje je napačno pritožbeno stališče, da tožeča stranka v obravnavanem primeru nastopa kot potrošnik, za katerega se skladno s Splošnimi pogoji poslovanja tožene stranke (v nadaljevanju: splošni pogoji), uporabljajo določila Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Zgolj iz določbe splošnih pogojev, da so ti sestavljeni v skladu z ZVPot namreč takšen zaključek ne izhaja. Določba pomeni le, da splošni pogoji v delu, ki je urejen tudi z ZVPot, temu ne nasprotujejo.

8. Splošni pogoji v 8.b točki izrecno določajo, da ima potrošnik pravico odstopiti od pogodbe, po 43.č členu ZVPot, v kolikor to toženi stranki pisno sporoči v 14 dneh od nakupa kupona. Takšna določba ni niti nejasna niti nerazumljiva. Ker splošni pogoji pojma potrošnik ne definirajo, hkrati pa v istem členu govorijo tako o potrošniku kot o ZVPot, je tudi po oceni pritožbena sodišča jasno, da je pojem potrošnika mogoče razlagati le na način, kot ga definira ZVPot. Tožeča stranka ni potrošnik v smislu tega zakona, zato povzeta določba o možnosti odstopa od pogodbe, zanjo ne more veljati. Dodatno pa velja izpostaviti, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da jo je tožeča stranka z dejstvom, da storitev ni bila opravljena, prvič seznanila šele po 5 mesecih od nakupa kupona (česar tožena stranka ni prerekala in se zato šteje za priznano). Tako je jasno, da tudi v primeru, če bi tožeča stranka imela možnost odstopa od pogodbe po 8.b členu splošnih pogojev, te ne bi izkoristila, saj odstop (če je sploh bil podan) ni bil podan v roku 14 dni po nakupu kupona.

9. Pritožba nadalje pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je izdalo sodbo s polno obrazložitvijo (sicer s poukom o pravici do napovedi pritožbe), ne da bi pred tem izdalo sodbo s skrajšano obrazložitvijo. S tem naj bi kršilo pravilo iz 496. člena ZPP. Takšna kršitev lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tudi te skladno s prej citirano določbo prvega odstavka 458. člena ZPP, v sporih majhne vrednosti ne pomenijo dopustnega pritožbenega razloga.(1) Enako velja za očitek, da sodba s polno obrazložitvijo ni bila izdana v roku 15 dni od plačila sodne takse za pritožbo.

10. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako delno niso dopustni, delno pa ne utemeljeni. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben. Tudi tožena stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej npr. sodbi VSL opr. št. II Cpg 389/2011 in VSL sklep I Cpg 557/201.