Jedro

Z določitvijo odgovornega delavca za varnost pri delu je prvi toženec formalno sicer zadostil zahtevi zakona po določitvi delavca, odgovornega za izvajanje skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na delovišču, kjer hkrati opravlja dela dvoje ali več delodajalcev (25. člen ZVZD). Ker pa ni poskrbel, da bi bil pooblaščeni delavec M. G. seznanjen s konkretnimi nalogami, se stalni nadzor, ali se delavci med delovnim procesom ravnajo po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporabljajo, dejansko ni izvrševal, niti se niso izvajali konkretni strokovni ukrepi, potrebni za varno in organizirano delo različnih skupin delavcev na terenu. Prvi toženec je s tem kršil prvi odstavek 5. člena ZVZD, saj je opustil dolžno izvajanje ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo 1.423,11 EUR odškodnine za premoženjsko škodo.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženki dolžni nerazdelno plačati: - prvi tožnici 6.676,68 EUR odškodnine za nematerailno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2003 dalje do plačila in 889,44 EUR odškodnine za materialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - drugemu in tretjemu tožniku vsakemu po 5.842,10 EUR odškodnine za nematerialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2003 dalje do plačila.

V presežku je tožbene zahtevke tožnikov zavrnilo, tožnikom pa naložilo, da tožencema povrnejo pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, saj je sokrivdo pokojnega V. D. ocenilo le z 20 % in temu ustrezno zvišalo prisojene odškodnine, tako da sta toženki dolžni nerazdelno plačati: - prvi tožnici 10.682,60 EUR odškodnine za nematerialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2003 dalje do plačila in 1.423,11 EUR odškodnine za materialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - drugemu in tretjemu tožniku vsakemu po 9.347,35 EUR odškodnine za nematerialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2003 dalje do plačila.

V presežku je tožbene zahtevke tožnikov zavrnilo, toženkama pa naložilo, da tožnikom nerazdelno povrneta pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem je pritožbo tožnikov in v celoti pritožbi obeh toženk zavrnilo, toženkama pa naložilo nerazdelno povrnitev tožnikovih pritožbenih stroškov.

3. Zoper to sodbo je prvi toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni, tako da pritožbi prvega toženca ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Krivdna odgovornost prvega toženca ni podana, saj ni podana vzročna zveza. Nižji sodišči prvemu tožencu očitata slabo organizacijo varstva pri delu, ker je bila na kraju sicer navzoča oseba, ki je odgovorna za varstvo pri delu in je bila dolžna prevoz transformatorja preprečiti, pa tega ni storila; v čem pa naj bi bila kršitev predpisov varstva pri delu oziroma kateri predpis naj bi prvi toženec kršil, pa sodišči ne navajata. Ne gre za protipravno ravnanje in ni podana vzročna zveza med ravnanjem osebe, odgovorne za varstvo pri delu, in škodo. Prvi toženec je storil vse, kar je bil dolžan storiti za zagotovitev varnega dela delavcev. Z drugim tožencem je sklenil sporazum o varstvu pri delu, za izvajanje varnostnih ukrepov imenoval odgovorno osebo M. G., zagotovil njegovo prisotnost na kraju samem. M. G. je D. pozval, naj se umakne, a D. temu ni sledil. Sodišče prve stopnje očita prvemu tožencu, da naj bi slabo organiziral delo, ker naj bi izbral za prevoz neprimeren viličar. Nobeno sodišče pa ni obrazložilo, zakaj naj bi bil konkretni viličar neprimeren za prevoz konkretnega tovora in na katere dokaze opira svoj zaključek, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev postopka, saj sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Vzrok škodnega dogodka ni bila neprimernost viličarja. V kolikor sodišči menita, da je odločilna nosilnost viličarja, revident poudarja, da ta po ugotovitvah sodišč znaša tri tone, breme pa je bilo težko dve toni, vendar ni presegalo nosilnih zmožnosti viličarja, pa tudi viličarist je štel, da je viličar primeren za prenos takšnega tovora. Zato uporaba drugega viličarja namesto prvotno dogovorjenega močnejšega, ni mogla biti vzrok padca tovora. Nadalje sodišče prve stopnje navaja, da tovor na viličarju ni bil z ničemer pritrjen, viličar pa se je gibal vzvratno po neravnem terenu, pri tem pa sodišče sploh ni ugotavljalo, ali je takšna uporaba viličarja v nasprotju z običajno uporabo viličarja in kdo je za takšno kršitev odgovoren. Sodbi zato tudi v tem delu nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Ne glede na to je treba opozoriti, da dejstvo, da tovor ni bil pritrjen, samo po sebi še ne pomeni, da do padca tovora ne bi prišlo. Vožnja viličarja vzvratno po neravnem terenu ni prepovedan način uporabe viličarja, se pa pri taki vožnji zahteva večja pazljivost viličarista. Prvi toženec ni odgovoren za nastalo škodo, saj je do nezgode prišlo izključno zaradi nepravilnega ravnanja pokojnega D.. Če bi dosledno spoštoval pravila varnosti pri delu, se ne bi zadrževal v bližini viličarja, temveč bi se umaknil na varno razdaljo, česar ni storil, temveč se je kljub opozorilu, naj se umakne, tovoru še bolj približal. Kljub izkušnjam in poznavanju pravil varnega dela je ravnal direktno v nasprotju z njimi. Ni mogoče mimo dejstva, da je prav D. tisti, ki je s svojim prepričevanjem napeljal ostale (zlasti viličarista) k izvedbi prevoza tovora z viličarjem. Njegov prispevek k nastanku škodnega dogodka je odločilen, saj je on tisti, ki je izzval ravnanje viličarista in ostalih delavcev (kar mu je uspelo zaradi njegovega vztrajanja, da se prevoz na vsak način opravi še isti dan in dejstva, da je bil D. starejši in izkušen delavec, ki so mu ostali zaupali in ga spoštovali). Zato odločitev o minimalni sokrivdi pokojnega ni utemeljena. Revident podrejeno izpodbija višine dosojenih odškodnin za nepremoženjsko škodo, ker so te previsoke in ne predstavljajo primernih in pravičnih odškodnin.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

O nedovoljenosti dela revizije

5. Prva tožnica je poleg zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode uveljavljala tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki pa se opira na različno dejansko in pravno podlago. V takšnem primeru je po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov. Ker je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), s sodbo sodišča druge stopnje pa je zahtevku tožnice iz naslova premoženjske škode (stroški pogreba) pravnomočno ugodeno za znesek 1.423,11 EUR, revizija zoper ta del sodbe ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

6. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno pa sprejelo, izhaja, da je prvi toženec I. d.o.o., pri katerem je bil zaposlen pokojni V. D., dne 3. 10. 2003 izvajal menjavo in rekonstrukcijo transformatorske postaje v podjetju K. d.d. Med obema družbama je bil dne 14. 9. 2003 sklenjen pisni Sporazum o organiziranju in izvajanju varnega in zdravega dela, s katerim se je prvi toženec zavezal skrbeti za varno in zdravo delo svojih delavcev (2. člen) in delavcev podizvajalca T. M. (12. člen), ki je dela opravljal po pogodbi s prvim tožencem. Za odgovorno osebo izvajalca za varnost pri delu (8. člen), ki je bila odgovorna za izvajanje varstvenih ukrepov in za koordinacijo s K. d.d., sta družbi določili M. G., montažerja T.-ja. Ta bi z dela moral odstraniti tiste delavce, ki dela ne bi izvajali v skladu z varstvenimi predpisi (7. člen). Glede opravljanja dela je bilo ugotovljeno, da je bilo 3. 10. 2003 na delovišču več skupin delavcev, ne G. ne ostali delavci pa niso vedeli, kdo naj bi delo teh skupin vodil, koordiniral in nadziral; prave vodje niso imeli, zato niso vedeli, čigava navodila naj upoštevajo. Poleg tega prvi toženec delavcem ni konkretno predočil njihovih delovnih nalog, niti ni tega povedal G., saj ta sploh ni vedel, kakšne konkretne naloge naj bi imel kot odgovorna oseba izvajalca za varnost pri delu. Posledica te situacije je bila, da so si delavci vloge na terenu razdelili samoiniciativno, delali so skupinsko in se pri tem zanašali na V. D. in druge izkušenejše delavce, nadzora nad opravljanjem dela pa na terenu ni bilo.

7. Zaključek nižjih sodišč o odgovornosti prvega toženca je pravilen. Z določitvijo odgovornega delavca za varnost pri delu je prvi toženec formalno sicer zadostil zahtevi zakona po določitvi delavca, odgovornega za izvajanje skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na delovišču, kjer hkrati opravlja dela dvoje ali več delodajalcev (25. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS 56/1999, v nadaljevanju ZVZD).

Ker pa ni poskrbel, da bi bil pooblaščeni delavec M. G. seznanjen s pravicami in obveznostmi, ki jih ima kot odgovorni delavec v zvezi z izvajanjem in zagotavljanjem varstva pri delu (tj. s konkretnimi nalogami), se stalni nadzor, ali se delavci med delovnim procesom ravnajo po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporabljajo, dejansko ni izvrševal, niti se niso izvajali konkretni strokovni ukrepi, potrebni za varno in organizirano delo različnih skupin delavcev na terenu.

To se je pokazalo tudi pri prevozu transformatorja, kjer ustreznega nadzora, da bi bil prevoz z viličarjem izveden pravilno in varno, sploh ni bilo. Prvi toženec je s tem kršil prvi odstavek 5. člena ZVZD, saj je opustil dolžno izvajanje ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev. Izostanek navedbe kršenega predpisa v sodbah nižjih sodišč na pravilnost odločitve ne vpliva.

8. Prvemu tožencu, na katerem je dolžnost organizirati, voditi in nadzirati delovni proces ter prevzemati riziko poslovanja, je očitati tudi popolno opustitev te dolžnosti. V posledici te kršitve so bili delavci, ki so v interesu delodajalca delo želeli opraviti, primorani delovne vloge in delovne naloge razdeliti samoiniciativno, delo pa se je izvajalo tako, da so se delavci sproti dogovarjali o poteku dela in načinu opravljanja dela, vključno z izbiro delovnega sredstva (viličarja) in načinom njegove uporabe. Ker je prvi toženec za svoje delo na delovišču potreboval viličarja, se je drugi toženec na sestanku 16. 9. 2003 zavezal, da bo za en dan najel ustrezno močan viličar (ker očitno sam z takim viličarjem ni razpolagal), prvi toženec pa, da bo dne 30. 9. 2003 drugemu tožencu sporočil točen datum, kdaj potrebuje viličarja. Ker prvi toženec tega ni sporočil pravočasno, drugi toženec ni najel ustrezno močnega viličarja, delavci, ki so bili pri izvedbi dela prepuščeni sami sebi, pa so uporabili kar viličar, ki ga je imel na voljo drugi toženec. Izbira delovnega sredstva je dolžnost delodajalca, zagotoviti pa mora tudi, da delovna oprema, ki jo delavci uporabljajo, ustreza vrsti in načinu izvajanja delovnih nalog oziroma je za ta namen ustrezno prirejena, in njena uporaba ne ogroža varnosti in zdravja delavcev; v uporabo je torej dolžan dajati samo takšna delovna sredstva, ki ustrezajo predpisom o varstvu pri delu in zagotavljajo delavcem varno delo. Prvi toženec svoje pogodbene obveznosti za zagotovitev ustrezno močnega viličarja ni izpolnil, zaradi opuščene organizacije dela pa je odločitev o izbiri delovnega sredstva prepustil delavcem. S tem je prevzel riziko za morebitno napačno odločitev in odgovarja za izbiro viličarja (ki se je šele kasneje izkazal za neustreznega) ne glede na to, kateri od delavcev je dal pobudo za njegovo uporabo.

9. Vzrok škode torej ni bila neprimernost (neustreznost) konkretnega viličarja, temveč opustitev toženčevih obveznosti za zagotovitev primernega (tj. ustrezno močnega) viličarja, glede katerega sta toženca že na sestanku 16. 9. 2003 predvidela, da noben od njiju z njim ne razpolaga. V tem kontekstu razumeta neprimernost konkretnega viličarja tudi sodišči nižjih stopenj. Zato s tem povezane okoliščine, na katere opozarja revizija, za odločitev niso pomembne, opustitev njihovega ugotavljanja in izostanek obrazložitve pa ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja tudi za okoliščine o nepravilni uporabi viličarja, saj so razlogi za uporabo konkretnega viličarja in za opustitev nadzora nad tem, ali je bil prevoz z njim izveden pravilno in varno, prav na strani prvega toženca.

10. Zaradi navedenega pokojnemu V. D., ki je predlagal uporabo konkretnega viličarja in sugeriral viličaristu, ki za vožnjo viličarista ni bil usposobljen, da z viličarjem odstrani transformator, tega ni mogoče šteti kot prispevek k nastanku škodnega dogodka, kot je ustrezno in argumentirano obrazložilo sodišče druge stopnje. Odločitev o tem, kakšno delovno sredstvo naj delavci uporabijo za prevoz transformatorja, ni bila na njegovi strani, temveč je bil za to odgovoren delodajalec, ki bi predhodno moral narediti vse, da se za delo zagotovi ustrezen in varen viličar. Tako je V. D. mogoče očitati le, da je zanemaril obveznost iz drugega odstavka 9. člena ZVZD, ki predpisuje, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Pokojni se je namreč med vožnjo viličarja, naloženim s transformatorjem, zadrževal preblizu tega, čeprav bi se glede na to, da je bil izkušen delavec in imel opravljen izpit iz varstva pri delu, moral ali vsaj mogel zavedati, da se zadržuje na nevarnem območju, kjer je izpostavljen nevarnosti za poškodbe. Drugostopenjsko sodišče je razmerje odgovornosti za škodo ocenilo pravilno (80:20), saj je prvenstvena dolžnost za zagotavljanje varnosti pri delu prav na delodajalcu.

11. Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine (180. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. 83/2001 s spremembami; v nadaljevanju OZ). Tudi pri odmeri odškodnine za tovrstno nepremoženjsko škodo je treba uporabiti kriterije, ki so določeni v 179. členu OZ. Ti so bili ob upoštevanju pravnoodločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje, v izpodbijani drugostopenjski sodbi pravilno uporabljeni, zaradi česar so prisojene odškodnine (prvi tožnici v višini 16,4 povprečnih mesečnih neto plač in drugemu in tretjemu tožencu vsakemu v višini 14,3) v skladu z okoliščinami tega primera in tudi v okviru prisojenih odškodnin v podobnih primerih. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožnikom pravilno upoštevano, pokaže njihova primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost posameznemu tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo.

12. Po povedanem revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi zahtevo revidenta za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).