Jedro

Izrek je dovolj jasno in razumljivo koncipiran z navajanjem, da je v navedenem časovnem okviru obtoženec skoraj vsak mesec fizično napadal oškodovanko na način kot izhaja iz opisanih ravnanj, izvajal psihično nasilje z ravnanji, ki so prav tako opisana, v nadaljevanju izreka pa so posamični dogodki, kot jih navaja pritožnica, še posebej konkretizirani. Tako konkretizirani dogodki v ničemer ne vplivajo na sicer opisano fizično in psihično nasilje izvajano približno enkrat na mesec.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP pa je višje sodišče ugotovilo, da je bil v obtoženčevo škodo prekršen kazenski zakon, ko prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona za obtoženčeva ravnanja do 1. 5. 2014. V navedenem je zato prepoznalo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Za kaznivo dejanje nasilje v družini je v zakonu predpisana kazen zapora do petih let, kar upoštevaje določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, ki predpisuje zastaranja kazenskega pregona v desetih letih od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, privede do ugotovitve, da so zastarala obtožencu očitana ravnanja od 1. 11. 2008 do 21. 9. 2013 (upoštevaje desetletni zastaralni rok šteto od datuma odločitve na višjem sodišču). Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja je izrecno izhajalo še, da je bilo iz navedenega očitka izvzeto obdobje od 22. 9. 2013 do 30. 4. 2014. To pomeni, da je bil že v času izrečene prvostopenjske sodbe del obtožencu očitanih izvršitvenih ravnanj navedenega kaznivega dejanja zastaran, zato je višje sodišče časovni okvir izvršitve kaznivega dejanja opredelilo s časovnim obdobjem od 1. 5. 2014 do junija 2019, tako da v navedenem časovnem okviru niso obsežena ravnanja, ki so že zastarala.

Izrek

I. Ob obravnavanju pritožbe se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, besedilo: „od 1. 11. 2008 do junija 2019, razen v času od 2. 2. 2009 do 2. 9. 2009, od 21. 3. 2011 do 30. 9. 2011 in od 22. 9. 2013 do 30. 4. 2014“, nadomesti z besedilom „od 1. 5. 2014 do junija 2019“; obtožencu se za navedeno kaznivo dejanje določena kazen zniža na 8 (osem) mesece zapora; ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni za kazniva dejanja po drugem odstavku 192. člena in po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (točka II in III izreka izpodbijane sodbe), se obtožencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določi enotna kazen 1 (eno) leto in 9 (devet) mesecev zapora.

II. Pritožba obtoženčeve zagovornice se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, za dve kaznivi dejanji zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1 in za dve kaznivi dejanji neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazni: deset mesecev zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1; kazen pet mesecev zapora za vsako od kaznivih dejanj po drugem odstavku 192. člena KZ-1 in kazen dveh mesecev zapora za vsako od kaznivih dejanj po prvem odstavku 194. člena KZ-1 ter mu po pravilih o steku določilo enotno kazen eno leto in enajst mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Po tretjem odstavku 194. člena KZ-1 je obtožencu naložilo, da mora preživnino redno plačevati; po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso v višini 308,80 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da višje sodišče obdolženca oprosti obtožbe oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena, je pa višje sodišče ob obravnavanju le-te poseglo v opis dejanja iz razlogov, kot bo navedeno v nadaljevanju in v obsegu kot izhaja iz izreka te sodbe.

4. Obtoženčeva zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanjem, da je opis dejanja pod točko I izreka izpodbijane sodbe v 1. alineji nekonkretiziran, zato nejasen, konkretizirana so le obtožencu očitana ravnanja v juniju 2018, v maju 2019 in dva dogodka v juniju 2019. Glede na opis posamičnih dogodkov po oceni zagovornice tudi ni izkazano, da je obtoženi psihično in fizično nasilje nad oškodovanko izvajal skozi celotno očitano mu obdobje.

Zatrjevana kršitev ni podana. Izrek je dovolj jasno in razumljivo koncipiran z navajanjem, da je v navedenem časovnem okviru obtoženec skoraj vsak mesec fizično napadal oškodovanko na način kot izhaja iz opisanih ravnanj, izvajal psihično nasilje z ravnanji, ki so prav tako opisana, v nadaljevanju izreka pa so posamični dogodki, kot jih navaja pritožnica, še posebej konkretizirani. Tako konkretizirani dogodki v ničemer ne vplivajo na sicer opisano fizično in psihično nasilje izvajano približno enkrat na mesec.

5. Istovrstno kršitev obtoženčeva zagovornica prepoznava tudi v izostanku razlogov glede odločilnih dejstev, in sicer o tem, zakaj sodišče verjame oškodovankini izpovedbi glede očitkov obtoženemu, da je nagovarjal B. B., da bi slednji dobil nekaj ljudi, da bodo oškodovanko pretepli, da bo pristala v bolnici in se z njim ponovno poročila ter mu dala vse premoženje, ter da ji ne bo več prišlo na misel, da bi se od njega ločila. V podkrepitev pritožbenih navedb pritožnica navaja, da iz izpovedb prič C. C. in D. D. izhaja, da obtoženec s stricem že dlje časa nima stikov. Tovrstnih očitkov ni potrdil niti oškodovankin oče E. E. Višje sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe v zvezi s tem navedeni v točki 49, ko je prvostopenjsko sodišče sledilo celostni izpovedbi oškodovanke, ki se je izkazala za preverjeno in potrjeno z izpovedbami prič, kot je navedeno v zvezi s posamičnimi obtožencu očitanimi izvršitvenimi oblikami. V tem delu je štelo njeno izpovedbo za potrjeno tudi s podpisano izjavo B. B. in izpovedbama D. D. in C. C., da sta B. B. in F. F. bila v medsebojnih stikih. V navedenem je po oceni višjega sodišča moč prepoznati zadostno in jasno opredelitev tudi do tega dela oškodovankine izpovedbe, zato zatrjevana kršitev ni podana.

6. V zvezi z izjavo B. B. (list. št. 95 spisa), se obtoženčeva zagovornica tudi neutemeljeno zavzema za oceno, da gre za nedovoljen dokaz, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo izločiti, ne pa da se opira na tako izjavo, ob védenju, da se je B. B. odpovedal pričanju in je zaradi tega tudi bil izločen uradni zaznamek o zbranih obvestilih od B. B. z dne 13. 5. 2020. V navedenem prepoznava absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 71. člena ZKP.

Višje sodišče pritrjuje pravilnosti navedb pritožnice, da je bil uradni zaznamek o zbranih obvestilih od B. B. z dne 13. 5. 2020 izločen, ker se je le-ta odpovedal pričanju, vendar se navedena odločitev ne more nanašati tudi na njegovo izjavo, ki jo je dal prostovoljno in po lastni iniciativi, ne pa v postopku zbiranja obvestil v predkazenskem postopku. Predmetno izjavo je B. B. podal izven uradnega postopka in očitno po svoji svobodni volji, zato ni razloga, da bi bilo potrebno pisno izjavo privilegirane priče (obtoženčevega strica) podano izven uradnega postopka zbiranja obvestil, izločiti iz spisovnega gradiva, saj ne gre za nedovoljen dokaz in se dobrobit pričanja iz 236. člena ZKP na tako izjavo, podano izven okvira uradnega postopanja policije v zvezi s tem, ne razteza.

7. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pritožnica prepoznava tudi v zavrnitvi dokaznih predlogov (zaslišanje prič G. G. in H. H., ter vpogled v fotografije in posnetek opravljen 14. in 15. 2. 2020 na USB ključu). V zavrnitvi teh dokaznih predlogov prepoznava kršitev pravice do obrambe.

Višje sodišče v navedenih zatrjevanih ne prepoznava uveljavljane kršitve. Pravica do obrambe je kršena, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Iz ustaljene ustavno-sodne prakse izhaja, da pravica do obrambe ni kršena vsakič, ko je določen dokazni predlog s strani stranke, zavrnjen. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov sicer sodišče mora upoštevati vzpostavljena merila za odločanje o dokaznih predlogih (načelo proste presoje dokazov, ko sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; da morajo biti predlagani dokazi materialno pravno pomembni; da mora pravno pomembnost predlaganega dokaza stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; in da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obtoženca in ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen). Pri tem sodišče zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka, saj sme zavrniti dokazni predlog, če nadaljnje izvajanje dokazov ni potrebno, ker je zadeva dovolj razjasnjena; če je dejstvo, ki naj bi bilo predmet dokazovanja že dokazano z drugimi dokazi, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

8. Zavrnitev zaslišanja prič G. G. in H. H. je prvostopenjsko sodišče utemeljilo z razlogi v točki 11 izpodbijane sodbe. Sklicevalo se je na to, da navedeni priči nista bili prisotni pri inkriminiranih dogodkih in da česa takega tudi obramba ni zatrjevala; razen tega pa tudi nista živeli v skupnosti z obtoženim in oškodovancem, kar je bilo ocenjeno kot okoliščina, da njuno zaslišanja z vidika presoje osebnosti obtoženega, ni potrebno. Upravičeno v zvezi s tem pritožnica navaja, da tudi številne druge zaslišane priče (I. I., J. J., K. K., L. L. in E. E.) prav tako niso živele skupaj z obtoženim in oškodovanci. Da niso bile navzoče pri inkriminiranih dogodkih, pa ni povsem točno, saj je iz izpovedbe I. I. razvidno, da je bila navzoča ob posameznih obtoženčevih izpadih fizične in psihične agresije, priči L. L. in E. E. pa sta prav tako bila navzoča ob vpitju obtoženca na N. N. Navedenima sta otroka tudi izpovedovala o lasanju, prepirih in podobnem. V navedenem razlogovanju zato ni moč prepoznati nikakršne pristranskosti sodišča in odklonilnega odnosa do obtoženca, toliko bolj, ker je glede okoliščin o katerih naj bi bili navedeni priči zaslišani, prvostopenjsko sodišče že sledilo dokaznima predlogama za zaslišanja O. O. in P. P., pa tudi R. R. in C. C. Sodelavca O. O. in P. P. sta bila predlagana, da se ju zasliši glede obtoženčeve osebnosti. Z enako utemeljitvijo sta bila podana tudi dokazna predloga za zaslišanje prič G. G. in H. H., kot to izhaja iz predloga za njuno zaslišanje na predobravnavnem naroku 29. 6. 2022 (list. št. 387 spisa). Kolikor pritožnica v pritožbi navaja, da bi bilo zaslišanje H. H. potrebno še iz razloga pojasnjevanja, če kdorkoli od zaposlenih v Slovenski vojski sploh lahko pride do nabojev, pa višje sodišče ugotavlja, da je bilo nedvomno izkazano, da so zaseženi naboji last slovenske vojske, tako da je očitno, da se je do nabojev dalo priti, zato dokazovanje te okoliščine dejansko ni bilo potrebno.

9. Glede zavrnitve dokaznega predloga za vpogled v fotografije in posnetek na USB ključu, se je prvostopenjsko sodišče opredelilo z razlogi v točki 12 izpodbijane sodbe, tem razlogom višje sodišče v celoti pritrjuje, ker so pravilni, sicer pa pritožnica tudi ne navaja, katero odločilno dejstvo katerega od kaznivih dejanj naj bi bilo s tem dokazovano.

10. V zvezi s kaznivim dejanjem nasilja v družini pritožnica uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, z navedbami, da oškodovanka ni časovno umestila posameznih obtoženčevih ravnanj proti njej, kdaj naj bi ji grozil, kdaj naj bi obtoženi postavil naboje v vitrino, kdaj naj bi jo zlasal in podobno, kot tudi, da oškodovanka presenetljivo ni iskala pomoči pred junijem 2019, kar je že bilo eno leto po razvezi zakonske zveze z obtoženim.

11. Višje sodišče ocenjuje, da je kriteriju časovne umestitve posamičnih dogodkov znotraj časovnega okvira kaznivega dejanja, kot je izhajal iz izreka izpodbijane sodbe oziroma v določenem časovnem okviru, kot bo pojasnjeno v tej sodbi, zadoščeno z navedbo, da so se posamični dogodki odvijali približno enkrat mesečno, konkretni dogodki pa so bili tudi posebej umeščeni v prav določen časovni okvir. Netočno je navajanje pritožnice, da se je oškodovanka po pomoč na CSD obrnila šele v juniju 2019, pač pa je to storila že v aprilu 2017, kar izhaja iz zapisnika multidisciplinarnega tima CSD z dne 11. 9. 2019 in o čemer je izpovedovala tudi priča K. K. Iz navedenega zapisnika izhaja, da se je oškodovanka samoinicativno obrnila za pomoč na center zaradi težav v partnerskem odnosu z obtoženim, omenjala je tudi nad njo izvajano poniževanje, vpitje, teroriziranje otrok, butanje v pohištvo; iz navedenega zapisa pa izhajajo tudi zaznave o reakcijah oškodovanke pri podajanju njenih navedb. Pri tem dejstvo, da je bila kazenska ovadba v zvezi z navedenimi ravnanji obtoženca podana šele v letu 2019, nima posebnega pomena in ne more pomeniti, da kasnejša podaja kazenske ovadbe nakazuje na neverodostojnost le-te. Prav tako ni presenetljiv izostanek medicinske dokumentacije, ki bi izkazovale oškodovankine poškodbe, saj te bodisi niso bile na zunaj vidne, oškodovanka pa v zvezi s temi tudi ni obiskovala zdravnika. Tudi dejstvo, da posamezne osebe niso zaznale psihičnega in fizičnega nasilja nad oškodovanko, ne more uspešno konkurirati prepričljivi izpovedbi oškodovanke, da je do tovrstnega nasilja dejansko prihajalo, saj se je to dogajalo v družinskem krogu, njeno izpovedbo pa je prvostopenjsko sodišče vsestransko preverilo tako z izpovedbama drugih dveh oškodovancev (otrok), izpovedbami posrednih prič, priče, ki je bila tudi sama navzoča ob verbalnem nasilju obtoženca nad oškodovanko in otrokoma (I. I.), nenazadnje pa je poškodba prizadejana ji 26. 5. 2019 razvidna tudi iz fotografije, zato ne drži navajanje pritožnice, da v predmetnem postopku nobena poškodba ni bila dokazana in da je sodišče verjelo njeno izpovedbi, kljub odsotnosti drugih dokazov.

12. Da se je oškodovanka zatekla po psihiatrično pomoč šele po razvezi zakonske zveze, je dejstvo, ki samo po sebi tudi nima odločilnega pomena in ne nakazuje, da je njena izpovedba zaradi tega kakorkoli vprašljiva, prej nasprotno. Očitno je oškodovanka, tudi zaradi dogodkov po razvezi zakonske zveze, težko zbrala voljo in pogum za to, da poišče strokovno pomoč, ki jo je potrebovala, nenazadnje pa je tudi izvedenec podal ugotovitve, ki lahko pomembno osvetljujejo tudi osebnost oškodovanke in do določene mere pojasnjujejo, zakaj se je za prijavo obtoženčevih ravnanj odločila takrat kot se je. Nedvomno pa je izvedenec pri njej prepoznal znake čustvene travmatiziranosti, občutja nemoči in odvisnosti, ranljivosti in negotovosti, da je bila oškodovanka nemočna in se je bala za lastno varnost in varnost otrok. Izvedenskemu mnenju je prvostopenjsko sodišče upravičeno sledilo in za to navedlo razloge v točki 42 izpodbijane sodbe. Višje sodišče tem razlogom brez zadržkov pritrjuje, ker so pravilni in popolni, in jih navedbe pritožnice, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo, ker da izvedenec ni pribavil zdravstvenega kartona oškodovanke, ne morejo uspešno izpodbiti. Iz navedenih razlogov v točki 42 izhaja, da je izvedenec pregledal tako spisovno kot zdravstveno dokumentacijo, opravil razgovor z oškodovanko, nenazadnje pa je obramba tudi imela možnost zatrjevane pomanjkljivosti izvedenskega mnenja in ne le podlag za izdelavo le-tega, preveriti, pa tega ni storila.

13. V zvezi z dogodkom z dne 26. 5. 2019 pritožnica problematizira verodostojnost fotografije, iz katere naj bi bila razvidne praske na oškodovankinem prsnem košu, ker ta ni opremljena z datumom, razen tega pa D. D. tudi ni vedela povedati, da naj bi takrat obtoženec udaril oškodovanko, kot tudi ne, da naj bi obtoženec oškodovanko nagovarjal k spolnemu odnosu.

Dokazne zaključke v zvezi s tem ravnanjem je prvostopenjsko sodišče upravičeno oprlo na izpovedbo same oškodovanke, ki je opisala, da je do navedenega dogodka prišlo v kopalnici, kjer se je tuširala, obtoženi pa je tudi prišel in se slekel. Oškodovankino izpovedbo v tem delu zelo očitno potrjuje tudi fotografija posneta istega dne in nenazadnje tudi SMS komunikacija D. D. s S. S., zato višje sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost ocene prvostopenjske sodišče o dokazanosti tudi tega obtoženčevega ravnanja. Da D. D. ni vsega videla in slišala, ni presenetljivo, saj ni bila v kopalnici ves čas, do popraskanja lahko pride v zelo kratkem času, kot tudi do nagovarjanja k spolnim odnosom. Izostanek navajanj D. D. v zvezi s tem zato v ničemer ne vpliva na manjšo verodostojnost oškodovankine izpovedbe, saj njena izpovedba v siceršnjih delih potrjuje navajanja oškodovanke in tudi lastna občutja D. D. v zvezi s tem.

14. Da ni izkazano spravljanje v podrejen položaj, pritožnica zatrjuje z navajanjem, da naj bi obtoženi oškodovanki govoril, da dela za Sovo in ji prisluškuje ter da je dne 19. 6. 2019 zamenjal ključavnico vrat, da z otroki ni mogla v stanovanje.

Višje sodišče ocenjuje, da je zamenjava ključavnice zelo močan pokazatelj spravljanja družinskih članov v podrejen položaj, saj jim je na ta način onemogočen vstop v njihov dom, kjer so imeli tudi vse svoje stvari in do katerih nenadoma niso mogli, razen tega pa bili takoj izpostavljeni tudi občutkom izgube doma in nezaželenosti v le-tem. Predočanje oškodovanki, da obtoženec dela za Sovo in da ji prisluškuje, je tudi določena oblika psihičnega nasilja, toliko bolj, ker je v navedenem obdobju oškodovanka tudi že bila v drugem razmerju in je tako navajanje pri njej gotovo lahko vzbujalo neprijetne občutke in jo psihično obremenjevalo.

15. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja pritožnica uveljavlja tudi glede kaznivih dejanj zanemarjanja otroka in surovega ravnanja, s poudarjanjem, da je obtoženec izvršitev kaznivih dejanj zanikal, da se D. D. ni spomnila točnega poteka domnevnega dogodka v decembru 2018, sodišče prve stopnje pa je vseeno verjelo navedbi F. F., čeprav je takrat ni bilo doma.

Višje sodišče glede na razloge izpodbijane sodbe v zvezi s tem v točki 54 ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni prezrlo tega dela izpovedbe D. D. (da se ni spomnila, da naj bi obtoženi njeno in bratovo glavo butnil skupaj), je pa sodišče kljub temu upravičeno sledilo izpovedbi F. F. o tem, saj je ravno zaradi izvajanega nasilja nad otrokoma, po klicu prišla z zabave domov. O izvajanju fizičnega nasilja nad D. D. pa je izpovedoval tudi slednji, kar je prvostopenjsko sodišče tudi utemeljeno navedlo v navedeni točki.

16. Dejstvo, da se v zvezi z dogodkom v kopalnici dne 26. 5. 2019 D. D. ni konkretno spomnila ravno udarca obtoženca, nima odločilnega pomena, saj opraskanje praviloma ni posledica posebnega udarca, sodišče pa je tudi v tej odločbi že navedlo, da prizadejanje opraskanine in nagovarjanja k spolnemu odnosu terja le kratek čas, da D. D. ni bila ves čas navzoča v kopalnici, razen tega pa je kopalnico zapustila tudi iz razloga, da je o obtoženčevem vsiljivem in agresivnem postopanju zoper oškodovanko obvestila S. S. 17. Izostanek evidentiranih navedb o izvajanem nasilju nad otrokoma pri osebni zdravnici otrok in v Osnovni šoli X. ne potrjuje, da nad otrokoma nasilje v obliki, na način in v obsegu, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ni bilo izvajano, saj izostanku tovrstnih zapisov konkurirata jasni in celoviti izpovedbi samih oškodovancev (otrok, njune matere), nenazadnje pa je bilo izvajanje posamezne vrste nasilje opaženo tudi s strani priče I. I., oškodovankinega očeta in navedb samih otrok podanih oškodovankinim staršem.

18. Kolikor pritožnica posebej poudarja učne težave in obnašanje N. N., kot to izhaja iz dopisa ravnatelja Osnovne šole X. z dne 11. 11. 2019 in navaja, da ni moč z gotovostjo zaključiti, da bi bile N. N. učne težave v navedenem obdobju posledica ravnanj, ki se očitajo obtožencu, višje sodišče ugotavlja, da obtožencu to niti ni bilo očitano, pač pa da sta utrpela drugovrstne posledice, ki izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe pod točko 2 le-tega.

19. Glede kaznivih dejanj neplačevanja preživnine pritožnica ponavlja obtoženčev zagovor, da ta res ni in iz katerih razlogov plačeval preživnino, kako je življenje v družini potekalo tudi po razvezi zakonske zveze in da zato niso podani znaki teh kaznivih dejanj, vendar tudi v zvezi s tem višje sodišče v celoti pritrjuje razlogovanju izpodbijane sodbe v točki 72, ko se je prvostopenjsko sodišče določno opredelilo tudi do obtoženčevega zagovora v zvezi s tem, sledilo pa izpovedbi oškodovanke, da ni obstajal nikakršen dogovor o neplačevanju preživnine za otroka, pravilnost siceršnjih razlogov navedenih v zvezi s tem, pa pritožnica niti ni izpodbijala. Dejansko stanje je bilo tako glede vseh kaznivih dejanj za katera je bil obtoženec spoznan za krivega, pravilno in popolno ugotovljeno.

20. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP pa je višje sodišče ugotovilo, da je bil v obtoženčevo škodo prekršen kazenski zakon, ko prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona za obtoženčeva ravnanja do 1. 5. 2014. V navedenem je zato prepoznalo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Za kaznivo dejanje nasilje v družini je v zakonu predpisana kazen zapora do petih let, kar upoštevaje določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, ki predpisuje zastaranja kazenskega pregona v desetih letih od storitve kaznivega dejanja za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, privede do ugotovitve, da so zastarala obtožencu očitana ravnanja od 1. 11. 2008 do 21. 9. 2013 (upoštevaje desetletni zastaralni rok šteto od datuma odločitve na višjem sodišču). Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja je izrecno izhajalo še, da je bilo iz navedenega očitka izvzeto obdobje od 22. 9. 2013 do 30. 4. 2014. To pomeni, da je bil že v času izrečene prvostopenjske sodbe del obtožencu očitanih izvršitvenih ravnanj navedenega kaznivega dejanja zastaran, zato je višje sodišče časovni okvir izvršitve kaznivega dejanja opredelilo s časovnim obdobjem od 1. 5. 2014 do junija 2019, tako da v navedenem časovnem okviru niso obsežene ravnanja, ki so že zastarala.

21. Takšna ugotovitev je privedla do spremembe izpodbijane sodbe v odločbah o krivdi in kazni, pri čemer pritožnica odločbe o kazenski sankciji sicer ni posebej izpodbijala z vsebinskimi razlogi, vendar vložena pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki je podana v korist obtoženca, po določbi 386. člena ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in višjemu sodišču narekuje preizkus.

Zaradi krajšega časovnega okvira izvrševanja kaznivega dejanja in s tem povezane manjše kriminalne količine le-tega, je višje sodišče določeno kazen za kaznivo dejanje nasilja v družini znižalo na osem mesecev zapora, ob sicer predhodni ugotovitvi, da je iz razlogov, ki jih je navajalo prvostopenjsko sodišče primeren izrek kazenske sankcije opominjevalne narave. Ob nespremenjenih določenih kaznih za kazniva dejanja pod točko II in III izpodbijane sodbe, je obtožencu na novo določilo tudi enotno kazen v trajanju enega leta in devetih mesecev zapora, pri čemer je upoštevalo enake okoliščine, kot bile upoštevane že s strani prvostopenjskega sodišča in izrecno navedene v točki 85 izpodbijane sodbe.

22. Ker se je pritožba obtoženčeve zagovornice izkazala za neutemeljeno, je ob posegu v opis dejanja in s tem o krivdo obtoženca in o kazni, v obsegu kot izhaja iz izreka te sodbe, višje sodišče v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.