Jedro

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za pritožbo, vložen po več kot treh mesecih od dneva zamude, je vložen prepozno in ga je treba zavreči. Objektivni rok treh mesecev se šteje od dneva zamude in ni odvisen od zavedanja predlagatelja o zamudi. Gre za zakonski, nepodaljšljiv rok in po preteku tega roka vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5. 11. 2004, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada Nova Gorica z dne 27. 12. 1999. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ na podlagi 105. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP 1986 (Ur. l. SFRJ, št. 47/86) kot prepozen zavrgel revidentov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude pritožbenega roka.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in prvostopenjskega upravnega organa. Ker je revident vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje izven zakonsko predpisanega roka, ki je nepodaljšljiv, je bila odločitev upravnega organa, ki je predlog kot prepozen zavrgel, pravilna.

3. Revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje in predlaga, da se reviziji ugodi in sodba razveljavi ter dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Navaja, da sodišče za svojo odločitev ni navedlo nobenega dokaza in je le nekritično povzelo odločbo tožene stranke, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj je predlog prepozen oziroma kdaj bi bil sploh pravočasen. Sodišče ne pojasni, ali je bila zamuda utemeljena ali ne in kdaj je prenehal razlog zamude. Sodbe sodišča prve stopnje se tako ne da preizkusiti in je zato podana bistvena kršitev določb postopka, posledično pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Predmet presoje v obravnavani zadevi je zakonitost sklepa prvostopenjskega upravnega organa, s katerim je bil kot prepozen zavržen predlog revidenta za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za pritožbo zoper odločbo o odmeri davka od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 1995 z dne 26. 11. 1996, ki je bila revidentu vročena 28. 11. 1996. 9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za pritožbo, ki ga je revident vložil dne 27. 11. 1999, vložen prepozno in ga je bilo treba zavreči. ZUP (1986), ki ga je bilo treba uporabiti v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa, je v 105. členu določal, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje poda v osmih dneh, računano od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. Po treh mesecih od dneva zamude se ne more več predlagati vrnitev v prejšnje stanje. Če se zamudi rok za predlog, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, se zaradi zamude tega roka ne more predlagat vrnitev v prejšnje stanje.

10. Ker je v tem primeru revident podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje po poteku treh mesecev od dneva zamude (zamuda je za revidenta nastopila dne 14. 12. 1996, to je naslednjega dne, ko je potekel pritožbeni rok), je odločitev upravnega organa, ki je predlog kot prepozen zavrgel, pravilna. Revident je predlog za vrnitev v prejšnje stanje podal dne 27. 11. 1999, to je po skoraj treh letih od dneva zamude, kar je glede na zakonsko določilo prepozno. Objektivni rok treh mesecev se šteje od dneva zamude in ni odvisen od zavedanja predlagatelja o zamudi. Gre za objektivni zakonski nepodaljšljiv rok. Po poteku tega roka vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča. Zato takšen predlog ni dovoljen in se zavrže. 11. Glede na navedeno upravna organa in sodišče tudi niso bili dolžni ugotavljati, ali je zamuda utemeljena ali ne in kdaj je prenehal razlog zamude, saj je bil predlog vložen po poteku objektivnega roka treh mesecev od dneva zamude in ga je bilo treba zavreči že iz tega razloga. V tretjemu odstavku 106. člen ZUP (1986) je namreč določeno, da se prepozen predlog zavrže brez nadaljnjega postopka.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.