Jedro

Pritožba utemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo z dnem izteka 15-dnevnega odpovednega roka, ki je začel teči 26. 8. 2021, temveč je trajalo do 17. 11. 2021. Ker je bila tožnica kljub podani odpovedi do 17. 11. 2021 prijavljena v socialna zavarovanja, je sodišče prve stopnje tožbo za prijavo v socialna zavarovanja do navedenega dne zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo. Tako bi moralo odločiti tudi v IV. točki izreka, saj je tožnica na naroku navedla, da ji je delovno razmerje pri tožencu prenehalo 17. 11. 2021. Za sodno odločitev o trajanju delovnega razmerja do 17. 11. 2021 zato ne obstaja njen pravni interes iz drugega odstavka 181. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka razveljavi in tožba v tem delu zavrže, v V. točki izreka pa se spremeni tako, da se glasi: "V. Zavrne se tožbeni zahtevek: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od poteka 15-dnevnega roka, ki je pričel teči 26. 8. 2021, do 17. 11. 2021 obračunati bruto nadomestila plač in ji izplačati ustrezne neto zneske nadomestila plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila plače do plačila, in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja.""

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za odvod davkov in prispevkov (I. točka izreka). Ustavilo je postopek glede tožbe za poziv tožnice nazaj na delo na delovno mesto direktor in da jo je od 18. 11. 2021 do vrnitve toženec dolžan prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, ji obračunati bruto zneske ter izplačati neto zneske nadomestil plače z obrestmi in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja (II. točka izreka). Zavrglo je tožbo za prijavo tožnice v obvezna socialna zavarovanja do 17. 11. 2021 (III. točka izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje med strankama na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 11. 2020 za delovno mesto direktor ni prenehalo z dnem izteka 15-dnevnega odpovednega roka, ki je začel teči dne 26. 8. 2021, temveč je trajalo do 17. 11. 2021 (IV. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici od poteka navedenega 15-dnevnega roka do 17. 11. 2021 obračuna bruto nadomestila plač in ji izplača ustrezne neto zneske nadomestila plač z obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila plače do plačila, in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja (V. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper IV. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnico zaradi bolniškega staleža že sam na podlagi tretjega odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) odjavil iz zavarovanja s 17. 11. 2021, zato tega ni bilo treba še posebej ugotavljati s sodno odločbo. Sodišče bi lahko tako razsodilo le, če toženec citirane določbe ne bi upošteval. Tožnica je celotni bolniški stalež, torej vse do odjave iz zavarovanj, prejemala nadomestilo plače, in sicer za avgust 2021 in za 48 ur septembra 2021 v breme toženca, v preostalem pa v breme ZZZS. Tožencu zato sodišče ne bi smelo naložiti ponovnega plačila tega nadomestila. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, katerih ni ugotovilo, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 20. 8. 2021, ki jo je tožnica izpodbijala v tem sporu, zakonita. Kot je ugotovilo, je bila ob vročitvi odpovedi v bolniškem staležu, zato jo je na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR-1 toženec pravilno odjavil iz socialnih zavarovanj šele s potekom veljavnosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za določen čas (17. 11. 2021).

6. Pritožba utemeljeno nasprotuje ugoditvi tožbenemu zahtevku v IV. točki izreka prvostopenjske sodbe, tj. ugotovitvi, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo z dnem izteka 15-dnevnega odpovednega roka, ki je začel teči 26. 8. 2021, temveč je trajalo do 17. 11. 2021. Ker je bila tožnica kljub podani odpovedi do 17. 11. 2021 prijavljena v socialna zavarovanja, je sodišče prve stopnje tožbo za prijavo v socialna zavarovanja do navedenega dne zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo. Tako bi moralo odločiti tudi v IV. točki izreka, saj je tožnica na naroku navedla, da ji je delovno razmerje pri tožencu prenehalo 17. 11. 2021. Za sodno odločitev o trajanju delovnega razmerja do 17. 11. 2021 zato ne obstaja njen pravni interes iz drugega odstavka 181. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 354. v zvezi s 274. členom ZPP pritožbi ugodilo, IV. točko izreka prvostopenjske sodbe razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

7. Pravilen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava zaradi ugoditve tožbenemu zahtevku v V. točki izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče odloča v okviru navedb, ki jih podata pravdni stranki (7. in 212. člen ZPP). Predmet tega spora je bilo izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter priznanje pravic iz delovnega razmerja za primer ugotovitve nezakonitosti odpovedi, na to pa so se tudi nanašale trditve in dokazni predlogi obeh strank. Predmet spora ni bilo plačilo nadomestila plače in priznanje pravic iz delovnega razmerja, ker bi toženec po podani odpovedi kršil določbo tretjega odstavka 116. člena ZDR-1. Tožnica tega ni zatrjevala in dokazovala, tudi sodišče prve stopnje dokaznega postopka v tej smeri zato (pravilno) ni izvajalo. Kot je razvidno iz prvostopenjske obrazložitve, je bila ugoditev tožbenemu zahtevku v V. točki izreka zgolj posledica ugoditve IV. točki tožbenega zahtevka, za katero je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da je bila napačna. Ker niso bila zatrjevana in ugotovljena dejstva, ki bi utemeljevala priznanje nadomestila plače na podlagi 137. člena ZDR-1 in priznanja pravic iz delovnega razmerja na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožencu v V. točki izreka sodbe naložilo, da tožnici od poteka 15-dnevnega roka, ki je pričel teči 26. 8. 2021, do 17. 11. 2021 plača nadomestila plač z obrestmi in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in V. točko izreka prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Čeprav je toženec s pritožbo uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), ki določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.