Jedro

Z uporabo javne listine, v kateri so bili že ob izdaji vpisani nekateri neresnični podatki in je bilo s tem storjeno kaznivo dejanje ponareditve uradne listine po 1. odstavku 265. člena KZ, se stori kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ, kadar drug storilec tako javno listino predrugači ali jo tako predrugačeno uporabi kot pravo. Uradna listina namreč zaradi neresnične vsebine ne izgubi svojstva uradne listine.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati 400.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

V ponovoljenem postopku je bila obs. A.K. zaradi kaznivega ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ obsojena na 1.800.000 SIT denarne kazni, na pritožbo obs. A.K. in po uradni dolžnosti pa je Višje sodišče v Ljubljani sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz izreka izpustilo besedilo, ki je obsojenki očitalo predrugačenje notarskega zapisa, ji izreklo omiljeno denarno kazen v znesku 900.000 SIT, pritožbo zagovornika pa je kot prepozno zavrglo.

Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP. Trdi, da je bila obsojenki prekršena pravica do obrambe iz 117. in 128. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v smislu 3. točke 1. odstavka 371. člena istega zakona, ker je bila glavna obravnava 3.4.2002 z začetkom ob 11.00 uri opravljena v nenavzočnosti obsojenke in njenega zagovornika, čeprav nista bila obveščena o preložitvi obravnave na ta čas. Na tej glavni obravnavi je državno tožilstvo spremenilo obtožbo, o kateri obsojenka zato ni mogla dati zagovora. Sodišče druge stopnje je zmotno ugotovilo dan vročitve sodbe sodišča prve stopnje zagovorniku in je zato nezakonito zavrglo njegovo pritožbo kot prepozno, s čimer je bila obsojenka v nasprotju z določbami 118. in 128. člena ZKP prikrajšana za ustavno varovano pravico do pravnega sredstva. Sodba naj bi nepravilno povzela vsebino izpovedb prič z Agencije za privatizacijo, obrazložitev naklepa obsojenke in trditev, da je bilo predrugačenje notarskega zapisa storjeno z obsojenkinim pisalnim strojem, pa sta protispisni. Prekršen naj bi bil kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje obsojenke, kot ga ugotavljata izpodbijani sodbi, kaznivo dejanje, saj je obsojenka uporabila predrugačeno krivo javno listino, kar ni kaznivo dejanje. Zaradi dne 3.4.2002 spremenjene obtožbe, da je bilo tudi sicer drugače opisano kaznivo dejanje, storjeno 16.5.2002, je prišlo do relativnega zastaranja pregona. Stroški izvedenca se nanašajo na oprostilni del sodbe, zato ni prav, da jih mora plačati obsojenka. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. odgovarja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenka je bila obveščena o prekinitvi obravnave dne 3.4.2002 za dve uri in je tej prekinitvi celo ugovarjala. Neutemeljena je trditev zahteve, da zagovornik ni bil obveščen o prekinitvi obravnave, saj na narok ob 9.00 uri ni prišel, čeprav je bil v redu povabljen. Ali gre za prekinitev ali preložitev glavne obravnave, je v dani situaciji povsem brez pomena. Zmotno je tudi stališče, da državni tožilec ni smel spremeniti obtožnega predloga in zahteva ne pojasni, kateri zapisi v obrazložitvi so v nasprotju z zapisniki. Dejanje obsojenke ima vse znake očitanega ji kaznivega dejanja, kazenski pregon za predrugačanje listine je sicer res absolutno zastaral, zato je pritožbeno sodišče izpustilo iz izreka opis predrugačenja notarskega zapisa in se obsojenki očita le uporaba te ponarejene javne listine. Pritožbeno sodišče je tudi upravičeno zavrglo pritožbo zagovornika kot prepozno potem, ko je pravilno ugotovilo, da je bila sodba sodišča prve stopnje vročena zagovorniku dne 18.4.2002, česar ne spremeni dejstvo, da mu jo je ponovno vročil dne 24.4.2002 še sodnik osebno.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb ZKP iz 1. odstavka 371. člena, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe.

Zmotno je stališče zahteve, da se z uporabo javne listine, v kateri so bili že ob izdaji vpisani nekateri neresnični podatki in je bilo s tem storjeno kaznivo dejanje ponareditve uradne listine po 1. odstavku 265. člena KZ, ne more storiti kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ, kadar drug storilec tako javno listino predrugači ali jo tako predrugačeno uporabi kot pravo. V 1. odstavku 265. člena KZ je inkriminiran intelektualni falsifikat uradne listine, ki jo je izdala uradna oseba, vendar pa uradna listina zaradi neresnične vsebine ne izgubi svojstva uradne listine, kot nepravilno trdi zahteva.

Neutemeljena je trditev, da je kazenski pregon relativno zastaral, češ da je državni tožilec šele na glavni obravnavi dne 3.4.2002 spremenil obtožbo tako, da je obsojenki prvič očital uporabo ponarejenega notarskega zapisa, ker naj bi prejšnja obtožba očitala le ponareditev istega zapisa, ne pa tudi uporabe. Obtožni predlog z dne 10.3.1998 je trdil, da je obsojenka "predrugačeno javno listino uporabila kot pravo s tem, da je dne 16.5.1996 poslala agenciji .... notarski zapis ..., pri čemer pa ga je .... predrugačila tako, da ga je ... ", po spremenjeni obtožbi z dne 4.9.2000 pa, da je "predrugačno javno listino uporabila kot pravo s tem, da je ... dne 16.5.1996 ta notarski zapis ponovno poslala navedeni agenciji, pri čemer pa ga je pred tem ... predrugačila tako, da je ... ". Obtožbi z dne 10.3.1998 in 4.9.2000 sta torej obs. A.K. očitali tudi uporabo predrugačenega notarskega zapisa, storjeno dne 16.5.1996, ne le predrugačenje zapisa, ki naj bi ga obsojenka storila neugotovljenega dne med 10.4. in 16.5. 1996. Zato do relativnega zastaranja pregona za uporabo ponarejenega notarskega zapisa ni prišlo.

Neutemeljena je trditev, da se glavna obravnava dne 3.4.2002 ne bi smela opraviti, ker obsojenka in njen zagovornik nista bila navzoča. Po določbah 442. člena ZKP se glavna obravnava lahko opravi v nenavzočnosti obdolženke, če je bila v redu povabljena, če je bila zaslišana in njena navzočnost ni bila nujna, v nenavzočnosti zagovornika pa, če je bil v redu povabljen, če ni obvestil sodišča o opravičenem zadržku, ki je onemogočil njegov prihod na sodišče in če obramba po zakonu ni bila obvezna.

Iz zapisnika o glavni obravnavi tega dne na list. št. 240 izhaja, da se je narok začel ob 9.00 uri tako, kot je bilo odrejeno in označeno v vabilu. Na narok je prišla obsojenka, zagovornik pa ne, čeprav je vabilo sprejel. Še preden je državni tožilec prebral obtožni predlog, pa je obsojenka pisno (list. št. 236) in ustno zahtevala izločitev navzočega državnega tožilca, vodje Okrožnega državnega tožilstva v N.m. in nato vsakega navzočega državnega tožilca. Da bi se o zahtevi obsojenke lahko odločilo, je sodnik "prekinil" (zapisnik o glavni obravnavi) oziroma "preložil" (sodba) glavno obravnavo za dve uri, torej do 11.00 ure. Obsojenka je tej odložitvi začetka glavne obravnave nasprotovala (1. odstavek zapisnika o glavni obravnavi na list. št. 241), sodnik je nato objavil sklep, da se začetek obravnave preloži za dve uri, kar je obs. K.A. "vzela na znanje", ob 11.00 uri pa ni pristopila "čeprav je bila opozorjena, da je obravnava prekinjena in preložena na 11.00 uro". Obsojenka je bila torej natančno obveščena o določeni uri za nadaljevanje naroka o glavni obravnavi. Motiv njenega nasprotovanja odložitvi začetka glavne obravnave in njena odsotnost z obravnave (pa tudi vložitev zahteve za izločitev državnih tožilcev) je povsem jasen, če se upošteva, da bi pregon absolutno zastaral dne 16.5.2002. V luči tega dejstva vrhovno sodišče tudi ocenjuje zahtevo obsojenke dne 8.3.2002 za izločitev sodnika in predsednice Okrajnega sodišča v N.m., zaradi česar se obravnava dne 11.3.2002 ni mogla opraviti ter predlog zagovornika za odložitev obravnave dne 29.3.2002 zaradi drugih obveznosti, ki mu je sodišče ugodilo, predloga obsojenke in zagovornika za odložitev glavne obravnave dne 3.4.2002, vročitev sodbe obsojenki in zagovorniku po pooblaščenem vročevalcu, ker vročitev po pošti ni bila uspešna in je zagovornik zavračal sprejem sodbe sodišča prve stopnje, zahtevo obsojenke za izločitev vodje višjega državnega tožilstva in predsednika Višjega sodišča v L. ter predlog za določitev drugega višjega sodišča za odločitev o njeni pritožbi. Jasno je, da obsojenka ni prišla na nadaljevanje naroka dne 3.4.2002 ob 11.00 uri ne zato, ker ne bi bila obveščena o nadaljevanju naroka, ampak iz drugih razlogov. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno ugotovili, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za opravo glavne obravnave v nenavzočnosti obsojenke iz 1. odstavka 442. člena ZKP.

Zagovornik je bil o času za začetek naroka za glavno obravnavo dne 3.4.2002 obveščen, kar izhaja tudi iz njegove prošnje za odložitev naroka (list. št. 226). Sodnik ga je dne 26.3.2002 (list. št. 231) obvestil, da glavna obravnava ne more biti preložena, torej je bil zagovornik obveščen, da bo obravnava opravljena v njegovi nenavzočnosti, če ne bo prišel. Ker obramba z zagovornikom ni bila obvezna, so bili izpolnjeni pogoji za opravo glavne obravnave v nenavzočnosti zagovornika v skladu z 2. odstavkom 442. člena ZKP.

Trditev v zahtevi, da bi se zagovornik udeležil odloženega naroka, če bi za to vedel, nasprotuje njegovi trditvi v prošnji za preložitev glavne obravnave na drugo polovico aprila 2002 (list. št. 226 in priloga).

Neutemeljena je trditev zahteve, da je sodišče druge stopnje nezakonito zavrglo pritožbo zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje. Po določbah 3. odstavka 443. člena in 2. odstavka 88. člena ZKP je rok za vložitev pritožbe zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, osem dni in začne teči prvi naslednji dan po opravljeni vročitvi. Iz povratnice in poročila pooblaščenega vročevalca (list. št. 275 in priloga) izhaja, da je vročevalec dne 18.4.2002 ob 15.30 uri pustil sodbo v pisarni zagovornika, ker je ta ni hotel sprejeti oziroma podpisati vročilnice. Ugotovitev pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje (list. št. 286), da je bila sodba sodišča prve stopnje vročena zagovorniku 18.4.2002, je torej pravilna, prav tako pa tudi zaključek, da je bila pritožba vložena dne 3.5.2002, torej prepozno. Trditev v zahtevi, da je bila zagovorniku prvič vročena sodba šele dne 24.4.2002 izpodbija ugotovitev sodišča prve in druge stopnje o tej okoliščini, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more spodbijati, je pa tudi povsem neutemeljena, kot je obrazloženo zgoraj.

Neutemeljeni so tudi očitki, da sodba sodišča prve stopnje zmotno povzema izpovedbe predstavnikov agencije za privatizacijo. Sodba (list. št. 265) navaja, da je T.T. povedala, da se ne spomni, s kom je kontaktirala, prav to pa izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi o njeni izpovedbi (list. št. 244). Vrhovno sodišče tudi ne vidi zatrjevanega nasprotja med ugotovitvijo sodb, da je bilo predrugačenje notarskega zapisa storjeno s strojem obsojenke, in neidentificiranimi "listinami v spisu". Tudi druge trditve, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali da razlogi nasprotujejo listinam, so posplošeni in jih zato ni mogoče preizkusiti.

Neutemeljeno je smiselno uveljavljanje kršitve določbe 2. odstavka 95. člena ZKP. Obsojenka ni bila obtožena več kaznivih dejanj in ni bila oproščena za nobeno kaznivo dejanje. Izvedensko mnenje se je nanašalo na kaznivo dejanje, ki je bilo sicer opisano tako, da je obsegalo dve izvršitveni obliki ponarejanja, namreč predrugačenje in uporabo predrugačene uradne listine, toda izvedensko mnenje je bilo neločljivo povezano in pomembno za obe obliki. Izvedensko delo je bilo odrejeno, ker je zagovornik v pritožbi zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje izrečno zahteval, da bi moralo sodišče preveriti, s katerim računalnikom in s katerim tiskalnikom je bil sestavljen spremenjeni zapis (list. št. 178), pritožbeno sodišče pa je to pritožbeno navedbo upoštevalo in naročilo sodišču prve stopnje, naj v ponovljenem postopku razišče, s katerim tiskalnikom so bile izpisane spremembe notarskega zapisa. Ta napotek pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Stroški za izvedenca so bili torej povzročeni izrečno in izključno na zahtevo obrambe, izvedenstvo je bilo enako pomembno za obe izvršitveni obliki kaznivega dejanja, ki sta se obsojenki očitali, zato sodišče ni zagrešilo zatrjevane kršitve 2. odstavka 95. člena ZKP.

Zahteva tudi trdi, da ni dokazov, da bi obsojenka storila kaznivo dejanje, in da je vedela, da je notarka sestavila neresničen notarski zapis, saj ni bila navzoča pri tem dejanju. S tem zahteva izpodbija pravilnost ugotovitev sodb o teh okoliščinah, uveljavlja torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obs. A.K., niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločba o povprečnini temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena, 6. točki 2. odstavka in 3. odstavku 92. člena ZKP, po katerih je krivi obdolženec dolžan plačati stroške v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenke in zamotanost te zadeve.