Jedro

Med strankami postopka obstoji spor glede pristnosti in pravne veljavnosti oporoke, od katerega je odvisna pravica do dediščine, zato je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD na pravdo napotilo stranke, ki so izražale dvom v lastnoročnost zapisa in pristnost zapustničinega podpisa, saj je njihovo pravico štelo za manj verjetno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek (I. točka izreka) ter dediče A., B. in C. napotilo na pravdo, da zoper oporočna dediča na podlagi lastnoročne oporoke iz oktobra 2017, razglašene 28. 3. 2018, vložijo tožbo na razveljavitev oporoke (II. točka izreka). Zapuščinski postopek je prekinilo za 30 dni oz. do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, če bo v postavljenem roku vložena ustrezna tožba.

2. Zoper odločitev vlaga dedič C. pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja, da je sodišče dejansko stanje ugotovilo zmotno. Oporočna dediča pristnosti oporoke nista utemeljila, čeprav je njena veljavnost že na prvi pogled vprašljiva. Zapis in podpis sta napisana z isto kombinacijo bolj tiskanih kot pisanih črk. To za sam zapis ne bi bilo sporno, čeprav zakoniti dediči trdijo, da pri zapisu oporoke ne gre za pisavo zapustnice. Možno je, da podpis zapustnice celo manjka, zato ne gre za veljavno oporoko. Vsekakor pa podpis zapustnice pod oporoko ni njen. Veljavnost oporoke pa morata dokazati oporočna dediča. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

3. Oporočna dediča D. in E. v odgovoru na pritožbo predlagata, da sodišče upošteva zapustničino oporoko.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je predmetni zapuščinski postopek prekinilo in dediče napotilo na pravdo po 1. točki drugega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (ZD). Med strankami postopka obstoji spor glede pristnosti in pravne veljavnosti oporoke, od katerega je odvisna pravica do dediščine, zato je v skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD na pravdo napotilo stranke, ki so izražale dvom v lastnoročnost zapisa in pristnost zapustničinega podpisa, saj je njihovo pravico štelo za manj verjetno.

6. Pritožba dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča ne uspe vzbuditi. Zgolj posplošeno navaja, da je vprašljiva veljavnost oporoke, ker sta zapis in podpis napisana z isto kombinacijo bolj tiskanih kot pisanih črk. Ne drži pritožbeni očitek, da je veljavnost oporoke že na prvi pogled vprašljiva. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da sporna oporoka iz leta 2017 na prvi pogled ni neveljavna in da formalnih pomanjkljivosti ni zaznati.

7. Vprašljivost lastnoročnosti zapisa in pristnosti podpisa iz same oporoke ne izhajata, pritožnik pa drugih dokazil niti ni zatrjeval ali predložil. Zato je pravilna odločitev prvega sodišča, da je pravica dedičev, ki zatrjujejo njeno neveljavnost, manj verjetna; posledično pa je tudi pravilna odločitev o napotitvi na pravdo.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo dediča C. zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (163. člen ZD v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).