Jedro

Za odmero komunalnega prispevka na podlagi sedaj veljavnih določb ZPNačrt je bistveno, ali je bil tožnici odmerjen (in plačan) komunalni prispevek v zvezi z gradnjo objekta, ki ga sedaj želi priključiti na vodovod, ne pa okoliščina neplačane priključnine.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Hoče-Slivnica št. 426-47/2013-003 z dne 22. 10. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 177,88 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici kot investitorici gradnje enostanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. 41/17 k.o. ... po uradni dolžnosti odmerila komunalni prispevek v višini 1.651,02 EUR za priključitev na vodovodno omrežje (1. točka izreka). Prispevek je dolžna plačati v 12 mesečnih obrokih v skladu z izdanimi položnicami (2. točka). Iz obrazložitve izhaja, da je bil komunalni prispevek odmerjen v skladu s sedmim odstavkom 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in petim odstavkom 17. člena Odloka o komunalnem prispevku v Občini Hoče-Slivnica, po katerih se komunalni prispevek odmeri zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča, to je zaradi možnosti priključitve na vodovodno omrežje.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. V razlogih med drugim pojasnjuje, da je tožnica vložila vlogo za izdajo soglasja za priključitev objekta na javno vodovodno omrežje. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da v času po pridobitvi gradbenega dovoljenja ni poravnala zneska priključnine, ki je v skladu s tam navedenim cenikom znašal 940,00 EUR. Javno podjetje za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči je tožnici 21. 1. 2008 res izdalo potrdilo o komunalnem prispevku, v katerem je navedeno, da je bilo že k osnovnemu gradbenemu dovoljenju 5. 6. 1998 izdano potrdilo. Kljub temu bi morala tožnica pred izdajo soglasja za priključitev izkazati, da je plačala priključnino za priključek objekta na javno vodovodno omrežje. Ker te ni poravnala, priključnino pa je nadomestila odmera komunalnega prispevka, je prvostopenjski organ pravilno po uradni dolžnosti odmeril navedeni komunalni prispevek.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil v tej zadevi za potrebe gradnje že odmerjen komunalni prispevek, zgolj priključitev objekta pa ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi se lahko ponovno odmeril. Pojasnjuje, da je s strani pristojnega odmernega organa pridobila potrdilo o komunalnem prispevku, s katerim je bila oproščena njegovega plačila, ker je bilo zanj že 3. 6. 1998 izdano potrdilo v zvezi z gradbenim dovoljenjem št. 351-06-509/93-101/8 z dne 4. 6. 1998. Na podlagi navedenega potrdila je tožnica dobila novo gradbeno dovoljenje in v juniju 2008 začela z gradnjo. O vseh teh navedbah se pritožbeni organ ni izrekel, zaradi česar njegove odločbe ni mogoče preveriti. Poudarja še, da so s plačilom komunalnega prispevka poravnani tudi stroški priključevanja, in se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-329/05-11 z dne 17. 5. 2007. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da omenjena ustavna odločba, s katero je bil razveljavljen Odlok Mestne občine Maribor o merilih in kriterijih za določanje višine priključnin na vodovodno in kanalizacijsko omrežje, zanjo ne velja in poudarja, da ni zaračunala komunalnega prispevka, ampak da je bila tožnica kot investitorica zavezana plačati priključnino. Ker ni plačala nič (ne komunalnega prispevka, ne priključnine), ni mogoče govoriti o dvojnem plačilu. Pojasnjuje še, da so bili s sprejemom Odloka o komunalnem prispevku v Občini Hoče-Slivnica (MUV, št. 30/09 – UPB) ukinjeni ceniki o višini prispevka za priključitev na javno vodovodno omrežje (MUV, št. 12/00, 7/01, 19/01 in 5/02). Ker ceniki niso bili ustavno presojeni in so ostali v veljavi do sprejetja odloka o komunalnem prispevku, bi morala tožnica pred pridobitvijo soglasja za priključitev izkazati plačilo komunalnega prispevka ali priključnine. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne z vsemi stroškovnimi posledicami.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 79. člena ZPNačrt je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini. Po petem odstavku istega člena se šteje, da so s plačilom komunalnega prispevka poravnani tudi vsi stroški priključevanja objektov na komunalno opremo, razen gradnje delov priključkov, ki so v zasebni lasti. Navedeno pomeni, da je s plačilom komunalnega prispevka zavezancu zagotovljena priključitev brez plačila nadaljnjih stroškov v obliki dodatne „priključnine“.

To, da posebno zaračunavanje priključnin poleg komunalnega prispevka ni imelo podlage v zakonu niti v preteklosti, izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-329/05 z dne 17. 5. 2007. Že Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) – ta je v delu, ki se nanaša na komunalni prispevek, veljal do sprejetja ZPNačrt (drugi odstavek 103. člena) –, je namreč v drugem odstavku 143. člena določal, da občina s plačilom komunalnega prispevka jamči zavezancu, da mu je omogočen priključek na lokalno komunalno infrastrukturo. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-13/04-19 z dne 23. 3. 2006 pa izhaja, da v zakonu (konkretno v Zakonu o varstvu okolja, Uradni list RS, št. 32/93 in naslednji, Zakonu o gospodarskih javnih službah, Uradni list RS, št. 32/93 in naslednji ter v Zakonu o lokalni samoupravi) ni bilo podlage za določitev obveznosti o plačevanju takse za priključitev objektov na javno infrastrukturo. Navedeno pomeni, da se toženka v tem pogledu neutemeljeno sklicuje na nekdanji cenik o višini prispevka za priključitev na javno vodovodno omrežje, po katerem naj bi priključnina znašala 940,00 EUR. Tudi če je ta cenik uporabljala in prispevek obračunavala, zanj ni bilo podlage ne v omenjenih zakonih, niti v Zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 in naslednji), saj v njih poleg plačila komunalnega prispevka v zvezi s priključevanjem objektov na javno komunalno infrastrukturo ni bilo določenih drugih dajatev. Povedano drugače, občina mora imeti za predpisovanje posameznih dajatev podlago v zakonu (147. člen Ustave RS).

Navedeno pomeni, da je v tej zadevi za odmero komunalnega prispevka na podlagi sedaj veljavnih določb ZPNačrt bistveno, ali je bil tožnici odmerjen (in plačan) komunalni prispevek v zvezi z gradnjo objekta, ki ga sedaj želi priključiti na vodovod, ne pa okoliščina neplačane priključnine. V tem delu je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno.

Iz tožbe še izhaja, da naj bi tožnica potrdilo o plačanem komunalnem prispevku pridobila v zvezi z gradbenim dovoljenjem z dne 4. 6. 1998, da pa je zaradi poteka tega gradbenega dovoljenja v letu 2007 začela s postopkom za izdajo novega gradbenega dovoljenja, ki je bilo 17. 4. 2008 tudi izdano. Ker toženka šele v odgovoru na tožbo trdi, da tožnica dejansko ni plačala niti komunalnega prispevka (ne le priključnine), ne da bi bilo to dejstvo ugotovljeno v upravnem postopku in bi se imela tožnica možnost do njega opredeliti, ga sodišče v tem upravnem sporu ne more upoštevati. Zato le dodaja, da morebitna odmera oz. plačilo komunalnega prispevka s strani zavezanca, ki objekta na podlagi gradbenega dovoljenja ni zgradil, ne odvezuje kasnejšega investitorja za gradnjo objekta po drugem gradbenem dovoljenju, čeprav na istem zemljišču, da plača omenjeni prispevek. Investitor, ki objekta ni zgradil in ga zato ni priključil na javno komunalno infrastrukturi, pa lahko zahteva vračilo plačanega zneska.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Če bo ugotovil, da ni razlogov za nadaljnje vodenje postopka, ga bo s sklepom ustavil (četrti odstavek 135. člena ZUP).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, bi bila po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285 EUR. Ker v tožbi priglašeni odvetniški stroški vključno z 22% DDV znašajo skupaj 177,88 EUR, jih je sodišče v tej višini priznalo, medtem ko bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).