Jedro

Razporeditev dobička na bruto plače delavcev je dopustna, če jo določa interni akt pravne osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 16.2.1998, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnica N.G. z dne 4.4.1995. Z navedeno odločbo so bili zavrnjeni računovodski izkazi letnega obračuna za obdobje od 1.1. do 31.12.1993 po uskladitvi računovodskih evidenc s Slovenskimi računovodskimi standardi; bilanca stanja na dan 31.12.1993, bilanca uspeha od 1.1. do 31.12.1993 in razporeditev rezultatov iz obdobja od 1.1. do 31.12.1993. Odločitev upravnih organov temelji na ugotovitvi, da naj bi bil dobiček za bruto plače delavcev razporejen v nasprotju z 2. in 51. členom Zakona o igrah na srečo (Uradni list SRS, št. 32/80 in 29/86, dalje ZIS) ter v nasprotju z veljavnim statutom oziroma statutarnim sklepom tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke ter navaja, da naj bi bila tožeča stranka upravičena razporejati dobiček na bruto plače v skladu z Zakonom o računovodstvu (Uradni list SFRJ, št. 12/89, ki se je uporabljal do 31.12.1993, dalje ZR), Slovenskimi računovodskimi standardi ter internimi akti, ker akt o temeljih planov gospodarskih subjektov s področja turizma, kjer je igralnica oziroma v širšem turističnem območju (G.) v smislu 51. člena ZIS nikoli ni bil sprejet. Ker pa je tožeča stranka dobiček razporedila v nasprotju z določbami statuta oziroma statutarnega sklepa (ki zaradi neupoštevanja 51. člena ZIS sicer nista bila zakonita), po katerih dobiček ni bil namenjen za bruto plače delavcev, tožeča stranka ni imela materialne ter finančne podlage za obravnavano razporeditev dobička v računovodskih izkazih za leto 1993. Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da niti Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89) niti obe kolektivni pogodbi (Uradni list RS, št. 2/91 ter 69/93) ne prepovedujeta razporeditve dobička na plače delavcev. Delitev dobička na osnovi dela je temeljna pravica delavcev. O tem se odloča na skupščini družbe, zato ima sklep skupščine gotovo značaj internega akta v smislu 51. člena ZIS, saj tam navedeni samoupravni sporazum nikoli ni bil sprejet. Zato predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po vpogledu podatkov upravnih spisov je tudi pritožbeno sodišče v mejah pritožbenih ugovorov presodilo, da je tožena stranka odločila pravilno in v skladu z določbami 2. in 51. člena ZIS, na katere se sklicuje.

Vrhovno sodišče je že v sodbi, št. Ru 25/95 z dne 24.1.1997, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje in z njo utemeljuje pravilnost svoje odločitve, navedlo, da je z določbo 2. člena ZIS (po kateri se smejo posebne igre na srečo prirejati le zato, da se z njimi izpopolnjuje ponudba turističnih dejavnosti nekega kraja in pridobijo finančna sredstva za pospeševanje turizma) ne derogira avtonomna pravica gospodarskih subjektov, ki se ukvarjajo s posebnimi igrami na srečo, da ne bi smeli razpolagati z dobičkom in ga razporejati. Merila in natančnejša določila tudi o obsegu deleža dobička za finančna sredstva za pospeševanje turizma pa je zakonodajalec prepustil v 51. členu navedenemu samoupravnemu sporazumu, se pravi aktu o temeljih planov gospodarskih subjektov s področja turizma v kraju, kjer je igralnica, in v širšem turističnem kraju.

Če pa (kot v obravnavanem primeru) akt iz 51. člena ZIS ni bil sprejet, ni mogoče pritrditi stališču tožeče stranke, da bi zaradi tega lahko prosto razporejala dobiček, saj ni mogoče mimo temeljne zakonske opredelitve namena igralništva, kot izhaja iz 2. člena ZIS. Niti statut niti statutarni sklep o spremembah in dopolnitvah statuta z dne 28.2.1994, ki ju je predložila tožeča stranka, omenjenih specifičnosti pri razporeditvi dobička glede na namene igralništva ne upoštevata. Ker pa omenjena akta niti ne predvidevata, da bi se dobiček razporedil na bruto plače, je pravilno presojeno, da tožeča stranka za sporno razporeditev dobička v letu 1993 ni imela veljavne pravne podlage. Zato je odločitev sodišča, ki je tožničino tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, pravilna.

Ugovori tožeče stranke, ki jih je navedla že v tožbi, v pritožbi pa jih le ponavlja, so bili glede na navedeno, pravilno zavrnjeni. Zato na drugačno odločitev nimajo vpliva.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.