Jedro

Zahteva za ločitev zapuščine od dedičevega premoženja se namreč lahko nanaša samo na ločitev celotne zapuščine in ne njenih posameznih delov (primerjaj Kreč - Pavić, Narodne novine, Zagreb 1964), pri čemer je upnik, ki je predlagal ločitev zapuščine, dolžan sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka. Inštitut ločitve zapuščine s samo izdajo sklepa o ločitvi, popisu in cenitvi zapuščine namreč še ne bo dosegel svojega namena. V takšnem primeru bo prekinitev zapuščinskega postopka smiselna, saj (pravilna) izdaja sklepa o dedovanju niti ni mogoča. Obseg zapuščine bo namreč znan šele po tem, ko se zaključi izvršilni postopek, ki ga je sprožil upnik za poplačilo svoje terjatve. Premoženje zapustnika, iz katerega se bo poplačala terjatev upnika, namreč niti ni prešlo v obseg zapuščine, zaradi česar niti ni prešlo na dediče. V kolikor bo sodišče prve stopnje sledilo predlogu upnice D. d.d. za ločitev zapuščine, naj upošteva, kar je samo že ugotovilo, da so se zakoniti dediči zapustnika dedovanju odpovedali, kar pomeni, da ni dedičev, in da upoštevaje 9. člen ZD postane zapuščina brez dedičev last države RS. Pravica države, da pridobi zapuščino brez dediča ni dedna pravica, ne gre za zakonito dedovanje, temveč za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez gospodarja, gre za prehod sui generis (primerjaj Dedno pravo, Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana 2009, razdelek 3.3.4.). Država torej ni dedič v smislu ZD, 143. člen ZD pa določa, da lahko zapustnikovi upniki v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. Pa tudi sicer je bistven namen te določbe po pravni teoriji dejansko zavarovati interese zapustnikovih upnikov v primerih, ko ti konkurirajo z upniki samih dedičev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju: - ugotovilo obseg zapuščine (aktivo (denarna sredstva, motorno kolo, premoženje v skladih, nepremičnine vpisane v vl.št. 371 k.o. P. do deleža 1/3) in pasivo (terjatev N. d.o.o., terjatev S. d.o.o., terjatev A. d.d., terjatev D. d.d.) (I. točka); - ugotovilo, da je upnica D. d.d. pravočasno predlagala ločitev zapuščine, da ima v tem postopku položaj ločitvene upnice (II. točka); - odločilo, da se denarna sredstva na računu pri B. d.d. in 3.000 enot premoženja v Skladu obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, kar oboje glasi na pokojnega, na predlog upnice D. d.d. ločijo od zapuščine, in da z njimi Republika Slovenija ne more razpolagati, prav tako se iz njih ne morejo poplačati upniki, ki so priglasili svoje terjatve, dokler se ne poplača ločitvena upnica (III. točka), - ugotovilo, da so se zakoniti dediči zapustnika odpovedali dedovanju (IV. točka), - odločilo, da se zapuščina brez dedičev razglasi za lastnino Republike Slovenije, - odločilo, da je zadeva takse prosta.

Zoper odločitev sprejeto v II. in III. točki izreka navedenega sklepa se pritožuje Republika Slovenija (RS) po svojem pooblaščencu, in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da se izpodbijani sklep v II. in III. točki v celoti razveljavi ali spremeni tako, da se predlogu za izločitev zapuščine ne ugodi. Navaja, da je po njenem mnenju odločitev materialno napačna in posledica nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. RS je namreč po seznanitvi z vsemi prijavljenimi terjatvami v zapuščinskem postopku, ki očitno presegajo aktivno vrednost zapuščine, predlagala stečaj zapuščine, o čemer je istega dne kot je podala predloga za stečaj zapuščine (22.12.2009), obvestila zapuščinsko sodišče in na to opozorila na naroku dne 7.1.2010. V izpodbijanem sklepu glede stečaja zapuščine ni nobene ugotovitve. Navaja, da je namen predlaganega stečaja (414. člen ZFPPIPP) v tem, da vsi upniku prejmejo poplačilo svojih obveznosti sočasno in v enakem sorazmerju. Namen ločitve zapuščine (143. člen ZD) po predlogu enega upnika pa je zavarovanje njegovih lastnih interesov v razmerju do drugih morebitnih dedičev upnika Z ločitvijo zapuščine upnik namreč doseže, da ni v primeru prezadolženosti dediča, zaradi smrti (svojega) dolžnika, sedaj sam v slabšem položaju. S spojitvijo premoženja zapustnika in prezadolženega dediča, se namreč zmanjša verjetnost poplačila njegove terjatve. Jasno je, da v konkretnih primerih, ko zapustnikovo premoženje zaradi odpovedi dedovanja preide v last države in se torej spoji s premoženjem države, take bojazni ni. Ločitev zapuščine, kot jo je v tem postopku (za tem, ko je bila seznanjena s predlogom za stečaj) podala upnica D. d.d., ima namen le v kasnejšem neenakopravnem obravnavanju preostalih upnikov. Nenazadnje lahko v primerih visokih terjatev pripelje celo do tega, da ostali upniki ostanejo povsem brez poplačila. Zahteva za ločitev zapuščine, podana ob takem dejanskem stanju, po mnenju pritožnice nima podlage v 143. členu ZD, zato je neutemeljena in bi jo moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava zavrniti. Odločitev sodišča, da ugodi predlogu in D. d.d. podeli status „ločitvene upnice“ je tudi v nasprotju z instituti in določbami insolvenčnih predpisov. Po 46. členu ZFPPIPP je potrebno vse upnike obravnavati enako, ločitvenih pravic, pridobljenih kratek čas pred pričetkom stečajnega postopka, pa se ne upošteva. V izpodbijanem sklepu sodišče glede stečaja zapuščine ni ničesar ugotavljalo, kar pa je po oceni pritožnice relevantno dejstvo za presojo utemeljenosti zahteve za ločitev zapuščine.

Na pritožbo je D. d.d. odgovorila, vendar slednjega pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker ta po zakonu ni predviden (prvi odstavek 366. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju – ZD).

Pritožba je utemeljena.

Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je v postopku na prvi stopnji D. d.d. v zapuščino po pok. H.K. z vlogo dne 17.11.2008 (listovna št. 25 spisa) priglasila svojo terjatev in zahtevala, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja, torej ne drži pritožbena trditev, da je imenovana upnica predlagala ločitev zapuščine po tem, ko je bila seznanjena s predlogom za stečaj (slednji je bil podan 22.12.2009, listovna št. 170 spisa). Je pa slednja predlagala, da se od zapuščine ločijo denarna sredstva na TRR pri B. d.d. in premoženje v K. družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanja d.d. (listovna št. 175, 181 spisa), čemur je sodišče prve stopnje nekritično sledilo. Zahteva za ločitev zapuščine od dedičevega premoženja se namreč lahko nanaša samo na ločitev celotne zapuščine in ne njenih posameznih delov (primerjaj Kreč - Pavić, Narodne novine, Zagreb 1964), pri čemer je upnik, ki je predlagal ločitev zapuščine, dolžan sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka. Inštitut ločitve zapuščine s samo izdajo sklepa o ločitvi, popisu in cenitvi zapuščine namreč še ne bo dosegel svojega namena. V takšnem primeru bo prekinitev zapuščinskega postopka smiselna, saj (pravilna) izdaja sklepa o dedovanju niti ni mogoča (primerjaj I Cp 3865/2008). Obseg zapuščine bo namreč znan šele po tem, ko se zaključi izvršilni postopek, ki ga je sprožil upnik za poplačilo svoje terjatve. Premoženje zapustnika, iz katerega se bo poplačala terjatev upnika, namreč niti ni prešlo v obseg zapuščine, zaradi česar niti ni prešlo na dediče. Glede na navedeno, je obravnavani sklep obremenjen z absolutno kršitvijo pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje v I. točki izreka navaja sredstva na računu zapustnika pri B. d.d. in premoženje zapustnika v K. družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanja d.d. kot zapuščino, potem pa v II. in III. točki izreka isto izloča. Pritožbeno sodišče pa je zaradi navedenega, in ker je sodišče prve stopnje ločilo le del zapuščine, kot izhaja iz II. točke izreka (napačna uporaba materialnega prava), razveljavilo izpodbijani sklep v celoti in ga vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Pri tem, v kolikor bo sodišče prve stopnje sledilo predlogu upnice D. d.d. za ločitev zapuščine, naj upošteva, kar je samo že ugotovilo, da so se zakoniti dediči zapustnika dedovanju odpovedali, kar pomeni, da ni dedičev, in da upoštevaje 9. člen ZD postane zapuščina brez dedičev last države RS. Pravica države, da pridobi zapuščino brez dediča ni dedna pravica, ne gre za zakonito dedovanje, temveč za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez gospodarja, gre za prehod sui generis (primerjaj Dedno pravo, Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana 2009, razdelek 3.3.4.). Država torej ni dedič v smislu ZD, 143. člen ZD pa določa, da lahko zapustnikovi upniki v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. Pa tudi sicer je bistven namen te določbe po pravni teoriji dejansko zavarovati interese zapustnikovih upnikov v primerih, ko ti konkurirajo z upniki samih dedičev.