Jedro

Prav ima pritožba, ko trdi, da v pravdnem postopku praviloma sodba učinkuje med strankama postopka, kar pomeni, da tudi konkretna ugotovitvena iz postopka P 592/2018, učinkuje inter partes (kot to izhaja iz členov 319, 320 ZPP), in ne predstavlja posebnega primera širjenja pravnomočnosti, kot na primer pri oblikovalni sodbi. Kar pa sodba P 592/2018 ni, in že zato je mogoče v obravnavani pravdi ugotoviti drugačno lastninskopravno stanje kot v postopku pred tem.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej glasi:

1."1. Tožeča stranka A., d. o. o., matična številka: ..., ..., je lastnica nepremičnin:

-ID znak: del stavbe ...-3584-41, katastrska občina ... stavba ... del stavbe 41, do 1/1,

-ID znak: del stavbe ...-3584-42, katastrska občina ... stavba ... del stavbe 42, do 1/1,

-ID znak: del stavbe ...-3584-44, katastrska občina ... stavba ... del stavbe 44, do 1/1,

-ID znak: del stavbe ...-3584-45, katastrska občina ... stavba ... del stavbe 45, do 3/4.

2.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka, s to sodbo odmerjene na 1.570,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila."

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki pričnejo teči po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z dne 11. 10. 2024 izdano sodbo pod točko I izreka v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tudi tožnik), s katerim je ta nasproti toženi stranki zahtevala pravno varstvo z vsebino, kot izhaja iz izreka pod točko I te sodbe. Pod točko II izreka je odločilo o stroškovni posledici in plačilo pravdnih stroškov v višini 887,04 EUR naložilo v plačilo tožeči stranki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka (tudi pritožnik) po pooblaščenki. Sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Pritožnik navaja, da se odločbi, na kateri se sklicuje prvostopno sodišče (Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 457/2009 z dne 28. 9. 2021 - pravilno: 28. 9. 2011 ter Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 346/2016 z dne 4. 4. 2016 - pravilno II Ips 346/2014 z dne 14. 4. 2016), ne nanašata na primerljivo dejansko stanje, saj obravnavata pridobitev lastninske pravice z oblikovalno, denacionalizacijsko odločbo državnega organa po 42. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in ne z ex lege pridobljeno lastninsko pravico s priposestvovanjem po 43. členu SPZ. Iz odločbe Up 457/2009 celo izrecno izhaja, da pritožnika ne uveljavljata kršitve načela vezanosti na pravnomočno rešeno predhodno vprašanje, pač pa opozarjata na oblikovalni učinek odločbe o denacionalizaciji. Sodišču prve stopnje zato očita, da je izhajalo iz napačne predpostavke, da tudi sodba Okrožnega sodišča v Celju P 592/2018 z dne 20. 5. 202 predstavlja oblikovalno odločbo državnega organa, s katero je tožena stranka pridobila lastninsko pravico, zato se pri zavrnitvi zahtevka tudi napačno sklicuje na določbo 42. člena Stvarnopravnega zakonika, ker je priposestvovanje kot samostojen način pridobitve lastninske pravice urejeno v 43. členu navedenega zakona.

Nadalje izpostavlja temeljno pravilo v pravdnem postopku, ki izhaja iz določb 319. in 320. člena ZPP, in sicer, da sodba učinkuje med strankama, tudi v sporih, ki se nanašajo na pravice, ki imajo sicer učinek erga omnes, kar je tudi stališče ustaljene sodne prakse (na primer VS RS II Ips 179/2010 z dne 28. 1. 2013). Tožeča stranka v postopku P 592/2018 ni sodelovala, niti v njem ni imela možnosti sodelovati, saj s tekom navedenega postopka ni bila niti seznanjena, še manj pa je bila vanj povabljena, kar sta v svojem zaslišanju izpovedala zakonita zastopnika pravdnih strank. Posledično se subjektivne meje pravnomočnosti ugotovitvene odločbe Okrožnega sodišča v Celju P 592/2018 nanjo ne morejo raztezati, niti v postopku P 592/2018 ugotovljena dejstva ne morejo veljati za ugotovljena v tem postopku. Ker tožeča stranka ni bila stranka omenjenega postopka, v njem zoper odločitev sodišča ne more vložiti pravnih sredstev, kot to zmotno navaja sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Že zato mora imeti tožeča stranka v sedaj obravnavanem postopku možnost polnega sodelovanja, kar zajema avtonomno reševanje vseh pravno relevantnih vprašanj, vključno s tistimi, o katerih je brez njene procesne udeležbe odločalo sodišče v postopku P 592/2018. S stališčem, da pravnomočna sodba P 592/2018 zavezuje tudi tožečo stranko, je prvostopno sodišče kršilo pravilo o subjektivnih mejah pravnomočnosti, hkrati pa je bila s takšnim postopanjem tožeči stranki kršena pravica do kontradiktornega postopka, zlasti pravica do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po določbi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Napačno je uporabljeno tudi materialno pravo, saj je bila sodba v zadevi P 592/2018 ugotovitvena, ne pa oblikovalna.

3.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Kršitev pravice do kontradiktornega postopka, ki jo uveljavlja pritožba, in ki jo zakrivi sodišče, kadar stranki z nezakonitim ravnanjem ne omogoči možnosti obravnavanja pred sodiščem, res predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Vendar te pritožnikove pravice prvostopno sodišče v obravnavanem primeru ni kršilo - tožeča stranka niti ne zatrjuje, da v postopku pred prvostopnim sodiščem ni imela možnosti izjaviti se o sodbi Okrožnega sodišča v Celju P 592/2018 z dne 20. 5. 2021, na podlagi katere je v citiranem postopku tožeča stranka (sedaj tožena stranka) zahtevala sodno varstvo z vsebino ugotovitve na podlagi priposestvovanja pridobljene lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka tudi v sedaj obravnavani pravdi, in na katero se je tožena stranka sklicevala že v odgovoru na tožbo, tožeča stranka pa je na navedbe odgovorila v prvi pripravljalni vlogi z navedbami, da je odločitev ne zavezuje, ker v omenjenem postopku ni sodelovala.

Ob tem, ko je bila citirana sodba (ne gre za v postopku P 592/2018 ugotovljeno dejstvo, kot to zatrjuje pritožba) predmet dokaznega postopka, in ker s trditvijo, da ni sodelovala v postopku P 592/2018, takšne kršitve ne more uspešno uveljavljati, so neutemeljene s kršitvijo povezane trditve o kršeni ustavni pravici do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS; URS).

6.S pritožbeno navedbo, da je sodišče z zaključkom, da pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Celju P 592/2018 z dne 20. 5. 2021 zavezuje tudi (v sedanjem postopku) tožečo stranko, s čimer mu očita kršitev pravila o subjektivnih mejah pravnomočnosti, pritožnik vsebinsko uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, kar je tudi sicer pritožbeni razlog, ki ga izrecno uveljavlja v zvezi z nadaljnjim zatrjevanim zmotnim zaključkom prvostopnega sodišča, da je bilo v pravdi P 592/2018 Okrožnega sodišča v Celju o lastninski pravici sedanje tožene stranke (tam tožeče) odločeno z odločbo z oblikovalnim učinkom. Pritožbi v tem delu gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč, kot povzema pritožbeno sodišče, na podlagi izvedenega dokaznega postopka presojalo trditve tožeče stranke, da ima nepremičnine, ki so predmet tega postopka, v neposredni lastniški posesti vse od konca leta 2008 dalje, ko je na podlagi dogovora s toženo stranko v nekdanjem delu stavbe ID znak ... ki ga je tožena stranka izpraznila in ji ga predala v posest, izdelala štiri kleti in hodnik pred temi kletnimi prostori, pri čemer ji tožena stranka vse do decembra 2021 ni preprečevala ali onemogočala mirne in nemotene posesti in uporabe spornih nepremičnin, ki so sedaj predmet spora, s čimer je na njih pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, ter štelo njene navedbe za dokazane. Kljub temu je zahtevek zavrnilo, sklicujoč se na načelo pravnomočnosti iz člena 158 URS, z utemeljitvijo, da poseg v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi pristojnega organa, za katero je štelo sodbo P 592/2018 z dne 20. 5. 2021, ne da bi bila ta odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom oz. ne da bi bili po takšnem postopku drugače odstranjeni njeni učinki, ni dopusten. Kot utemeljeno izpostavlja pritožba, sodba P 592/2018 z dne 20. 5. 2021 Okrožnega sodišča v Celju, s katero je bilo ugodeno zahtevi za pravno varstvo tam tožeče stranke (v obravnavanem sporu tožene stranke) proti tam toženi stranki, in s katero je bilo ugotovljeno, da je tam tožeča stranka na podlagi priposestvovanja lastnica nepremičnin, ni oblikovalna sodba. Zato je zaradi neprimerljivosti zmotno sklicevanje prvostopnega sodišča na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 457/2009 ter v nadaljevanju na odločbo VS RS (prav) II Ips 346/2014 z dne 14. 4. 2016.

7.Prav ima pritožba tudi, ko trdi, da v pravdnem postopku praviloma sodba učinkuje med strankama postopka, kar pomeni, da tudi konkretna ugotovitvena iz postopka P 592/2018, učinkuje inter partes (kot to izhaja iz členov 319, 320 ZPP), in ne predstavlja posebnega primera širjenja pravnomočnosti, kot na primer pri oblikovalni sodbi. Kar pa sodba P 592/2018 ni, in že zato je mogoče v obravnavani pravdi ugotoviti drugačno lastninskopravno stanje kot v postopku pred tem. Pritožba navaja, kar podatki iz spisa potrjujejo, da sedanja tožeča stranka ni sodelovala v postopku P 592/2018 pred Okrožnim sodiščem v Celju. Zato se glede na pravilo o subjektivnih mejah pravnomočnosti učinki ugotovitvene odločbe o lastninski pravici, pridobljeni na podlagi priposestvovanja, torej ex lege oz. na originaren način, ne morejo raztezati nanjo. Prvostopno sodišče je napačno štelo, da je bilo v omenjeni pravdi o lastninski pravici odločeno na podlagi 42. člena SPZ, in je posledično izhajalo iz napačne materialnopravne podlage (obrazložilo v točkah 9 do 11), zaradi česar je zmotno kot pravno nepomembne štelo lastne dejanske zaključke o (sicer v skladu s členom 43/2 SPZ, kot dodaja pritožbeno sodišče) izpolnjenih pogojih priposestvovanja na spornih nepremičninah (dobra vera) in priposestvovalna doba v trajanju desetih let (ob tem, ko tožena stranka ni nasprotovala trditvi tožeče stranke, da tožena stranka njeni uporabi do 2021 ni nasprotovala).

8.Zato so utemeljene pritožbene trditve o zmotnosti presoje sodišča prve stopnje, ki je podlaga za zavrnilno odločitev. Ker se je prvostopno sodišče napačno oprlo na člen 42 SPZ, napačno sklicujoč se na naravo odločbe P 592/2018, pritožba uspe z uveljavljanim pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava po členu 341 ZPP, na kar sicer pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti. Ob tem, ko je že prvostopno sodišče ugotovilo obstoj izpolnjenih pogojev za priposestvovanje spornih nepremičnin s strani tožeče stranke, je pritožbeno sodišče ob tako ugotovljenem pravilnem in popolnem dejanskem stanju in ob po pritožbenem sodišču opravljeni, od prvostopnega sodišča razlikujoči se materialnopravni presoji o ugotovitveni naravi sodbe P 592/2018, pritožbi ugodilo, pri čemer je imelo podlago za spremembo izpodbijane zavrnilne sodbe v ugodilno v določbi pete alineje 358. člena ZPP. Kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso bile ugotovljene.

9.Sprememba sodbe sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji narekuje poseg in spremembo stroškovne odločitve, ker je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov odvisna od končnega uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP). Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti njene potrebne (155. člen ZPP) pravdne stroške. Tožeči stranki je glede na določbe veljavne Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS 2/2015 s spremembami) na podlagi stroškovnika z dne 24. 9. 2024 kot potrebne priznati stroške: 400 točk za tožbo (tar. št. 19/1), 400 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 3. 6. 2024 (tar. št. 20/1), 300 točk za drugi pripravljalni spis z dne 3. 7. 2024 (tar. št. 20/2), 200 točk za pripravljalni narok z dne 18. 6. 2024 (tar. št. 21/2), 400 točk za prvi narok (tar. št. 21/1), za odsotnost iz pisarne v zvezi z obema narokoma 2 x 120 točk (člen 6/4; glede na sedež pisarne pooblaščenke) in za materialne stroške še 29,4 točke (člen 11/3), kar, upoštevaje vrednost točke v času odmere (0,60 EUR; člen 13), povišano za 22% DDV (čl. 12), znaša skupno 1.441,60 EUR. Za prisotnost na obeh narokih je pooblaščencu priznalo tudi za skupno 129,00 EUR stroškov kilometrine (člen 10; relacija Ljubljana - Velenje - Ljubljana - 150 km x 0,43 EUR). Tožena stranka je tako tožeči stranki dolžna povrniti znesek v višini 1.570,60 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe (člen 313 ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka.

10.Tožeča stranka je bila s pritožbo na pritožbeni stopnji uspešna. Tožena stranka ji je zato dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo 373,32 EUR in jih predstavlja nagrada za sestavo pritožbe po tar. št. 22/1 v višini 500 točk, materialni stroški (člen 11/3) v višini 10 točk, oboje zvišano za 22 % DDV (člen 12).

-------------------------------

1Podrobneje o tem glej povzete navedbe v točki 2 in 3 obrazložitve izpodbijane sodbe.

2Kot to izhaja iz zapisnika o pripravljalnem in prvem naroku z dne 24. 9. 2024 (l. št. 24 - 26).

3To so nepremičnine z ID znaki: del stavbe ...-3584-41, katastrska občina ... stavba 3584 del stavbe 41; del stavbe ...-3584-42, katastrska občina ... stavba 3584 del stavbe 42; del stavbe ...3584-44, katastrska občina ... stavba 3584 del stavbe 44, vse do 1/1, ter del stavbe ...-3584-45, katastrska občina ... stavba 3584 del stavbe 45, do 3/4.

4Ki se obe izrekata o pridobljeni lastninski pravici z denacionalizacijsko odločbo državnega organa na podlagi člena 42 SPZ in ji za razliko od temeljnega pravila o učinkovanju odločb inter partes priznavata erga omnes učinek.

5Tako na primer VS RS II Ips 179/2010 z dne 28. 1. 2013.

6Ki določa, da se lastninska pravica pridobi s pravnomočno sodno odločbo ali dokončno odločbo upravnega organa, razen če zakon določa drugače.

7Ta določa, da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine na njej pridobi lastninsko pravico po preteku desetih let.

8Slednja se v skladu s členom 9 SPZ domneva, če se ne dokaže drugače, pri čemer 28. člen istega zakona določa, da posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti.

9Načelno pravno mnenje, Občna seja VS RS, 13. 12. 2006.