Jedro

Ker je bilo z obema upravnima odločbama urejeno isto pravno vprašanje (to je vprašanje vračila oz. lastništva nepremičnin), je po ZUP podan razlog za odpravo kasneje izdane odločbe po nadzorstveni pravici.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za gospodarstvo Republike Slovenije št. 455-65/2003-63 z dne 26. 1. 2010 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za gospodarstvo Republike Slovenije v ponovno odločanje.

2. Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, do tedaj brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bil zavrnjen predlog tožnice, da se dopolnilna odločba Upravne enote Maribor št. 301-28/93-272 (7308) z dne 18. 6. 2009 po nadzorstveni pravici odpravi. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je Upravna enota Maribor v 1. točki navedene odločbe ugotovila, da so stvari v zavrnjenem delu zahtevka – med drugim tudi nepremičnine parc. št. 78, 395/1 in 182, vse k.o. ... – s pravnomočnostjo zavrnilne dopolnilne odločbe Upravne enote Maribor št. 301-28/93-250 (7308) z dne 15. 1. 2008 postale last D.S.U., družbe za svetovanje in upravljanje, d.o.o. Odločba z dne 15. 1. 2008 je bila izdana v postopku denacionalizacije premoženja A.A. na podlagi drugega odstavka 13. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/1992 s spremembami: v nadaljevanju: ZLPP). Tožnica je nato z vlogo z dne 28. 10. 2009 predlagala, da se ta dopolnilna odločba po nadzorstveni pravici odpravi iz razloga, ker je bila v zvezi z nepremičninami, ki so predmet dopolnilne odločbe z dne 18. 6. 2009, pred tem že izdana pravnomočna odločba št. 30100-0820/93 0800 11-DN, s katero je bilo odločeno, da je idealna polovica nepremičnin parc. št. 395/1, 182 in 78, vse k.o. ..., last tožnice - zavezanke v denacionalizacijskem postopku. Tožnica je zato predlagala, da ministrstvo odpravi odločbo Upravne enote Maribor št. 301-28/93-272 (7308) z dne 18. 6. 2009 po nadzorstveni pravici iz razloga po 2. točki prvega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP), po kateri se odločba odpravi, če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena. Po ugotovitvi ministrstva iz upravnega spisa izhaja, da je bila v postopku denacionalizacije podjetja B. d.d. izdana delna odločba št. 30100-0820/93-080011-DN z dne 17. 7. 1996, s katero je bila C.C. za del premoženja podržavljenega podjetja določena odškodnina v višini 520.000 DEM. Zavezanka za plačilo odškodnine je bila B. d.d. Omenjena odločba, ki je postala pravnomočna dne 7. 8. 1996, je bila izdana na podlagi poravnave, sklenjene na temelju 69. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27I/1991 s spremembami; v nadaljevanju: ZDen) med C.C. kot vlagateljico zahteve za denacionalizacijo, ki se je takrat obravnavala kot upravičenka na podlagi 12. člena ZDen in med zavezancem za vračilo, to je družbo B. d.d. V kasnejšem stadiju postopka denacionalizacije pa je bilo ugotovljeno, da niti A.A., ki mu je bilo premoženje zaplenjeno, niti njegovi dediči prvega dednega reda (vključno s C.C.), niso upravičenci do denacionalizacije. Zato je bila zahteva za denacionalizacijo z odločbo z dne 15. 1. 2008 zavrnjena. Nepremičnine, ki so bile predmet vračanja, so bile leta 1995 zavarovane z začasno odredbo, s katero je bilo takratnemu zavezancu za vračilo D., p.o. začasno prepovedano razpolaganje z njimi. Začasna odredba je bila izdana zaradi zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij na podlagi 12. člena ZLPP. Dopolnilna odločba, katere odpravo predlaga tožnica, je posledica zavrnjene zahteve za denacionalizacijo in je bila izdana v skladu z drugim odstavkom 13. člena ZLPP, ki določa, da v primeru, ko je zahtevek za denacionalizacijo zavrnjen, organ z isto odločbo odloči, da stvari, ki so bile na podlagi 12. člena ZLPP zavarovane z začasno odredbo, v zavrnjenem delu zahtevka postanejo last Sklada Republike Slovenije za razvoj (sedaj družbe DSU d.o.o.). Po mnenju ministrstva z odločbo z dne 17. 7. 1996 ni bilo odločeno o lastništvu nepremičnin, saj je bila z njo stranki za podržavljene nepremičnine priznana zgolj odškodnina. O lastništvu nepremičnin je bilo odločeno šele z odločbo z dne 18. 6. 2009, kar pomeni, da z odločbo, katere odpravo predlaga tožnica, ni bilo odločeno o stvari, o kateri bi bilo v postopku denacionalizacije pred tem že pravnomočno odločeno. Na podlagi obrazloženega ministrstvo zaključuje, da razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici v tej zadevi ni podan.

Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo, v kateri poudarja, da je treba pri odločanju upoštevati, da je bilo z delno odločbo z dne 17. 7. 1996 in s kasnejšo odločbo z dne 18. 6. 2009 odločeno o istih nepremičninah. Po njenem mnenju ni bistvenega pomena, da je bila z odločbo z dne 17. 7. 1996 priznana odškodnina, z odločbo z dne 18. 6. 2009 pa je bilo odločeno o prenosu lastništva na nepremičninah. Oblika vračila pri odločanju ni pomembna. Zavezanka za vrnitev namreč ne more dvakrat vrniti istih nepremičnin. Po mnenju tožnice je bilo z odločitvijo z dne 18. 6. 2009 poseženo tudi v ustavno načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije), saj je s plačilom 520.000 DEM odškodnine po 2. členu ZDen vrednost solastniškega deleža nepremičnin že poravnala. Samo zato, ker deleža nepremičnin ni vrnila v naravi, ne more biti oškodovana. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo ministrstvu v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Odgovora tudi ni podala DSU, družba za svetovanje in upravljanje, d.o.o., ki je v tem upravnem sporu prizadeta stranka.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica odpravo dopolnilne odločbe Upravne enote Maribor št. 301-28/93-272 (7308) z dne 18. 6. 2009 predlagala iz razloga po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP, ker bi naj v zadevi Upravna enota Maribor pred tem glede istega vprašanja že pravnomočno odločila z odločbo št. 30100-028/93 0800 11-DN z dne 17. 7. 1996. Delna odločba o denacionalizaciji z dne 17. 7. 1996 je bila izdana na podlagi 69. člena ZDen: vključevala je poravnavo, ki sta jo dne 27. 6. 1996 pred upravnim organom sklenila tožnica (zavezanka za vračilo premoženja) ter C.C., ki jo je upravni organ štel za denacionalizacijsko upravičenko. Iz vsebine odločbe je razvidno, da sta se stranki v poravnavi dogovorili o plačilu odškodnine za podržavljen delež 1/2 nepremičnin parc. št. 182, 395/1 in 78, vse k.o. ... Omenjena odločba je postala pravnomočna dne 7. 8. 1996. Dne 18. 6. 2009 pa je Upravna enota Maribor izdala dopolnilno odločbo, s katero je ugotovila, da so nepremičnine parc. št. 182, 395/1 in 78, vse k.o. ..., z dnem pravnomočnosti odločbe št. 301-28/93-250 (7308) z dne 15. 1. 2008, postale last D.S.U., družbe za svetovanje in upravljanje, d.o.o. Pristojni nadzorni organ na drugi stopnji ima pravico in dolžnost odpraviti odločbo po nadzorstveni pravici, če je podana katera od hujših kršitev procesnega prava, ki jih zakon v prvem odstavku 274. člena ZUP taksativno našteva. Tako je mogoče med drugim odločbo odpraviti tudi v primeru, ko je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena (2. točka prvega odstavka 274. člena ZUP). Takšen pa je po presoji sodišča primer tudi v obravnavani zadevi.

Po 2. členu ZDen sta mogoči dve obliki vračila podržavljenega premoženja: vračilo v naravi in odškodnina (v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju). O obliki in predmetu vračila se lahko denacionalizacijski upravičenci in zavezanci dogovorijo s poravnavo na podlagi 69. člena ZDen, ki mora biti vključena v odločbo o denacionalizaciji. V obravnavani zadevi sta stranki poravnave kot obliko vračila podržavljenega premoženja izbrali plačilo denarne odškodnine, v poravnavi pa sta tudi podrobneje opredelili obseg premoženja, na katerega se njun sporazum nanaša. To premoženje, ki bi naj po poravnavi ostalo v lasti tožnice, tako ni bilo predmet odločbe z dne 15. 1. 2008, ki je bila izdana v nadaljevanju denacionalizacijskega postopka in s katero je bilo odločeno o zahtevi za denacionalizacijo preostalega premoženja. Po drugem odstavku 13. člena ZLPP tako tudi ni bilo podlage za izdajo odločbe z dne 18. 6. 2009 v delu, v katerem se ta nanaša na ugotovitev lastništva deleža ½ nepremičnin parc. št. 182, 395/1 in 78. S to odločbo je bilo tako vprašanje lastništva nepremičnin v isti denacionalizacijski zadevi v smislu 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP ob istem oz. nespremenjenem dejanskem in pravnem stanju zadeve rešeno drugače kot s pravnomočno odločbo z dne 17. 7. 1996. Ker torej obe odločbi urejata isto pravno vprašanje (to je vprašanje vračila oz. lastništva nepremičnin), oblika vračila podržavljenega premoženja (odškodnina ali vračilo v naravi) za odločitev v zadevi ni pomembna. Tako je napačno stališče upravnega organa v izpodbijani odločbi, da razlog za odpravo odločbe z dne 18. 6. 2009 po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP ni podan, ker je bila z odločbo z dne 17. 7. 1996 upravičenki namesto vračila nepremičnin v naravi priznana pravica do odškodnine. Tako ozka razlaga je v nasprotju z namenom, ki ga zasleduje predpis, v nasprotju pa je tudi z ustavnima načeloma pravičnosti in enakosti.

Ker pri izdaji izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006, 62/2010; v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo ter vrnilo zadevo upravnemu organu v ponovno odločanje (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je ministrstvo vezano na stališče sodišča glede pravilne razlage in s tem uporabe 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP, nov upravni akt pa je dolžno izdati v roku 30 dni od dneva prejema te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tožnica upravičena do povračila stroškov postopka (tretji odstavek 25. člena ZUS-1) skladno z določili Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, 24/2007; v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da je tožnik v primeru, ko je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, upravičen do povračila stroškov višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).

Obresti od zneska stroškov postopka je sodišče tožnici prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena v zvezi z 378. členom Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).