Jedro

Uporaba strelnega orožja je uporaba nevarne stvari, ki pomeni večjo nevarnost za okvaro sluha. Tožena stranka je skušala povečano nevarnost zmanjšati tako, da je predpisala in omogočila uporabo zaščitnih čepkov za ušesa. Vendar s takim ravnanjem ni vplivala na spremembo lastnosti za okvaro sluha nevarne puške. Puška je še vedno ostala v pravnem pomenu nevarna stvar.

Tudi ob dejstvu, da bi imel tožnik čepek v ušesu, bi lahko nastala tožnikova škoda, zato ni vzročne zveze med ravnanjem tožnika, ko ni ustavil streljanja in izvedel predpisanega protokola in nastalo posledico.

Skladno z uporabo teorije o adekvatni vzročnosti je sodišče ugotavljalo vzročnost za obseg konkretne škode. Na podlagi ugotovitev obeh izvedencev je pravilno sklepalo, da se brez tožnikove poškodbe pri tožniku ne bi razvila duševna bolezen. To je sklepalo na podlagi stanja tožnika pred poškodbo. Če bi se izkazalo, da je bil pred poškodbo tožnik duševno bolan, ali pa je imel takšne duševne težave, iz katerih bi se lahko razvila ta duševna bolezen, bi bilo moč pritrditi pritožbi, da je tožnikova bolezen posledica, ki je nenavadna in preveč oddaljena glede na poškodbo. Ob ugotovitvah, da tožnik ni bil duševno bolan in se tudi ni zdravil zaradi kakšnih duševnih težav, iz katerih se lahko razvije shizofrenija, pa pritožbi ni mogoče pritrditi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika po temelju utemeljen. O stroških bo odločeno s končno sodbo.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je enostransko sladilo zlasti izpovedi tožnika in tožnikovih prič (A. A., B. B., C. C.), ki so navajali, da vojaki niso bili poučeni o pravilni uporabi čepkov, da so lezli ven in izpadali in da ni bilo realne možnosti, da bi jih med streljanjem popravili, če so izpadli, saj je bilo potrebno zadeti tarčo in ne prekinjati streljanja. Priče tožene stranke (Č. Č., D. D., E. E. in F. F.) so izpovedale o natančno določenem protokolu in elaboratu streljanja in varnostnih ukrepih, ki se preberejo ponovno pred streljanjem, o preverjanju, ali vsi uporabljajo varnostno opremo in da se vsakega vojaka vpraša, ali se čuti sposobnega za streljanje. Pred tem pa so imeli vsa teoretična vprašanja razrešena v predhodnem postopku o temeljnem rokovanju z orožjem. Streljanje je potekalo brez zapletov, nihče se ni poškodoval, nihče ni naznanil, da bi bili čepki trdi, neprimerni ali izpadajo. Sodišče teh izjav ni ocenilo kot odločilnih, ampak nasprotno, da to izkazujejo okoliščine, kako potekajo usposabljanja. Za sodišče je bilo pomembno, da ni bilo realne možnosti, da si vojaki med izvajanjem streljanja popravijo čepke, čeprav je protokol, da se orožje zaklene, spusti pred sabo in si čepke popravi, saj časovnih omejitev pri streljanju ni bilo. Za sodišče je bilo pomembno, da so strelci polni adrenalina, da so skoncentrirani na streljanje, da so pod časovnim pritiskom in priganjanjem, vpitjem nadrejenih in predvsem, da si je tožnik želel oditi na vojaško misijo, saj je bilo streljanje zanj ključnega pomena. Sodišče šteje, da se le-te v vseh let dela v vojski niso mogli zapomniti, ali je tožnik uporabljal čepke ves čas streljanja, ali je bil poučen, saj naj bi to bilo za priče samoumevno. Tožena stranka pa meni, da je podan soprispevek tožnika, ker ni uporabil čepkov. Ušesni čepki so bili v splošni rabi kot učinkovita zaščita pred nastankom poškodbe sluha. Sicer bi bili vsi pripadniki vojske poškodovani. Na embalaži čepkov je bilo narisano, kako se jih pravilno vstavi v uho. Sicer bi tožnik lahko vprašal nadrejene inštruktorje. Lahko bi tudi prekinil streljanje in si ustavil čepek v uho. Nihče od nadrejenih ni postavil uspešnost streljanja pred zaščito življenja in zdravja. Vojaški protokoli so predvideni zato, da potekajo po strogo določenem redu, da ne prihaja do presenečenj. Po koncu streljanja so sodelujoči ponovno vprašani in poročajo. Tožnik pa ni navajal ničesar. Tožnik pa je prvič poročal o poškodbi 20. 5. 2010, ko je obiskal zdravnika že v akutnem stanju, ko ni šlo več za poškodbo. Zaradi vseh teh opustitev je povzročil škodljivo posledico oziroma se je stanje bistveno poslabšalo. Pozneje je v letu 2014 prišlo do ušesnih glušnikov, kar je učinkovitejša zaščita, a tudi čepki so bili ustrezni. Ne drži, da vojaki niso bili poučeni o pravilni uporabi čepkov. Navodila za uporabo so narisana na škatlici in vsak povprečen človek ve, kako se čepki vstavijo v uho. Če so bili tožnikovi čepki neprimerni, bi moral na to opozoriti nadrejene, da bi dobil drugo vrsto čepkov. Na voljo sta bili dve vrsti. Tožnik je opustil varnostne ukrepe zato, da bi se uspel uvrstiti na seznam vojaške misija. Časovna izvedba ni bila predpisana. Njegov prispevek k škodi je bistven. Zdravnika je prepozno poiskal. Zaradi zmanjšanja bodoče škode bi moral tako javiti, če je bil poškodovan. Tožena stranka tudi meni, da si tožnik čepkov sploh ni vstavil. A. A. in C. C. sta povedala, da sta po zaključku streljanja, ko je tožnik vstal, oba čepka ležala na tleh pod tožnikovim prsnim košem, eden zraven drugega. Ker je tožnik streljal leže, je nelogično, da bi hkrati izpadla oba čepka in pristala ravno pod njegovim trupom. Pritožnikova izpovedba je v nasprotju z izpovedbami prič A. A. in C. C., ki jo sodišče označi za skladni in brez protislovji. Nelogično je, da bi tožniku izpadel le en čepek, potem pa bi neposredno po streljanju vzel drugi čepek ven in ga položil na tla poleg prvega. O tem se sodišče ni izreklo in je zato podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ugovarja mnenju izvedenke prof. dr. G. G. Sodišče na podlagi njenega zaslišanja zaključuje, da je podana vzročna zveza med šumenjem v ušesu in diagnosticirano shizofrenijo, ki se je razvila po posttravmatski stresni motnji. Izvedenka je povedala, da takega primera bolnika zaradi poškodbe sluha, kot izključnega vzroka za pojav shizofrenije, še ni imela in da gre za edinstven primer. Že izvedenec otorinolaringolog prof. dr. H. H. je izpostavil dilemo, ali je poškodba povod ali vzrok za manifestacijo duševne bolezni. Izvedenka ni jasno pojasnila, ali je poškodba sluha edini vzrok za kasnejši razvoj tožnikove psihične bolezni. Zaradi nestrinjanja z mnenjem in zaradi nejasnosti izvedeniškega mnenja, je sodišče predlagalo novega izvedenca. Sodišče o tem ni odločilo s sklepom, kot izhaja iz zapisnika 18. 5. 2018 in zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče ni odločilo o tem dokaznem predlogu s sklepom in je toženi stranki odvzelo pravico do učinkovite obrambe. Enako velja za dokaz z zaslišanjem priče I. I., ki mu sodišče ni ugodilo in ni pojasnilo zakaj. Sodišče celotno škodo prisodi poškodbi, ne pa tožnikovi posebni preobčutljivosti ali prejšnjim stanjem. Pri razlagi teorije o adekvatni vzročnosti ne upošteva, da je zanjo bistvena ujemajoča se vzročnost in ta teorija izključuje odgovornost za oddaljene ali nenavadne posledice, na katere po normalnem teku dogodkov, ni mogoče računati.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Sodišče se je opredelilo do razlik v izpovedbah prič. Priča A. A. je povedal, da je uporabljal le en čepek, pa ga očitno nihče ni opozoril, da je to nepravilno. Tudi izvedenec prof. dr. H. H. je povedal, da so bili ušesni čepki, ki so jih v kritičnem času uporabljali v slovenski vojski pri streljanju, neučinkoviti. Tožena stranka je navedbe o prepoznem obisku zdravnika podala prepozno. Sicer pa tudi po mnenju izvedenca, če bi tožnik prišel k zdravniku prej, šumenja ne bi bilo mogoče odpraviti. Ker tožena stranka na dodatna izvedeniška mnenja in zaslišanja ni podala komentarjev, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni postavilo novega izvedenca.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se pridružuje sodišču prve stopnje, ki je ugotovilo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, ker je pravilno štelo, da je uporaba strelnega orožja (streljanje z avtomatsko puško AP F2000S) uporaba nevarne stvari, ki pomeni večjo nevarnost za okvaro sluha.1 Po 150. členu OZ za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Pojem nevarne stvari ali nevarne dejavnosti je pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa v vsakem konkretnem primeru. Da gre pri uporabi različnih vrst strelnega orožja za večjo nevarnost za okvaro sluha uporabnika tega orožja, izkazujejo ne tako redki primeri, na primer poškodb vojaških obveznikov in drugih uporabnikov. Tožena stranka je skušala povečano nevarnost zmanjšati tako, da je predpisala in omogočila uporabo zaščitnih čepkov za ušesa. Vendar s takim ravnanjem ni vplivala na spremembo lastnosti za okvaro sluha nevarne puške. Puška je še vedno ostala v pravnem pomenu nevarna stvar. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 35/2007 ugotovilo, da neuporaba zahtevane in omogočene zaščite sama po sebi ne spremeni lastnosti nevarne stvari. Predvsem pa je v konkretnem primeru na podlagi ugotovitve iz izvedeniškega mnenja prof. dr. H. H. ugotovilo, da jakost hrupa avtomatske puške, kot jo je uporabljal tožnik, presega 160 dB. Tako glasnega zvoka pa v vsakdanjem življenju ni mogoče srečati, sami zaščitni čepki v sluhovodu pa jakost hrupa zmanjšajo le za približno 20 dB, kar je še vedno premalo in daleč nad kritično ravnjo hrupa. Izvedenec je tudi navajal, da je zato pri slovenski vojski prišlo leta 2014 do dodatne zaščite s slušalkami. Ko ima oseba slušalke, lahko na pritisk izklopi glušnike in sliši pogovor, ali pa popolnoma hrup izklopi, zato poka pri streljanju ne sliši ali zelo malo.

6. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tudi ko uporabnik puške ima čepke v sluhovodu, to zmanjša hrup le za približno 20 dB, konkretna puška pa povzroči hrup, ki presega 160 dB; po ugotovitvi izvedenca do akutne akustične poškodbe notranjega ušesa lahko pride pri enkratnem poku nad 130 dB, pri daljši izpostavljenosti, kar je streljanje v krajših rafalih, pa še prej, ali ob nekoliko nižji jakosti hrupa. Ob teh ugotovitvah je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da tožena stranka v kritičnem času ni zagotavljala ustrezne zaščite pred hrupom in je zato v celoti odgovorna za nastanek tožnikove poškodbe kritičnega dne. Pri tem ni pomembno, da je šele leta 2014 bila uvedena dodatna zaščita s slušalkami in so bili čepki opuščeni. Tožena stranka ni trdila, da leta 2010 ni bila poznana drugačna zaščita sluha. Torej ti čepki niso bili primerni. Vendar takrat očitno zaščita ni bila primerna, saj bi tudi ob uporabi čepka tožnik lahko utrpel takšno poškodbo, kot jo je. Zato je sodišče pravilo uporabilo 150. člen OZ in nato ugotavljalo, ali je tožnik s svojim ravnanjem kaj soprispeval k nastali škodi.

7. Ob ugotovitvi, da konkretni čepki niso nudili dobre zaščite pred poškodbami zaradi hrupa, je ugotavljanje tožnikovega ravnanja odveč. Vendar se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi s temi ugovori tožene stranke, zato pritožbeno sodišče odgovarja tudi na te pritožbene navedbe. Ravnanje tožnika se lahko presoja le po pravilih krivdne odgovornosti (171. člen OZ). Glede tožnikovega ravnanja je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno relevantna dejstva: - streljanje je bilo izvajano v dveh skupinah po deset vojakov ob prisotnosti vodje streljanja, opazovalca, manipulanta, delilca streliva in straže, - pred streljanjem so bili varnostni ukrepi prebrani in sledila je deset minutna priprava opreme in polnjenje okvirjev z naboji, - streljali so leže in vsak vojak je bil vprašan, ali se počuti sposobnega za izvajanje vaje, - po streljanju mora vsak dati izjavo, da nima več streliva in vojaki povedo, ali se je kdo poškodoval ali izgubil kos opreme, - priča D. D., Č. Č. in E. E. so izpovedali, da ni bilo posebnosti in nihče ni bil napoten k zdravniku, - priče tožene stranke so povedale, da nihče ni poročal, da bi bili čepki neprimerni, ali da izpadejo iz ušes med streljanjem, - imeli so dve vrsti čepkov (iz pene ali trdi), - sodišče je sledilo priči A. A., da je tožnik uporabljal trše čepke, - čepke so dobili v škatlici, na kateri je bilo narisano, kako se uporabljajo, - tožnik je izpovedal, da mu je pri streljanju najprej izpadel čepek iz levega ušesa in si ga je uspešno ponovno ustavil, iz desnega pa mu je čepek izpadel, - priča A. A. in C. C. sta potrdila, da si je tožnik ob začetku streljanja vstavil čepke v ušesa, da pa ob koncu streljanja čepkov ni več imel, ampak sta čepka ležala na tleh, ko je tožnik vstal, - priča F. F. in B. B. sta izpovedali, da je izpad čepkov možen, saj so včasih počasi malo lezli ven iz ušesa, še posebno čepki, ki so bili malo odsekani, - priči Č. Č., ki je bil vodja usposabljanja, sodišče ni sledilo, da čepki sami ne morejo pasti ven, razen, če uporabniki skačejo in tresejo; sodišče je menilo, da priča dela toliko let v vojski, da drugače dojema terenske vaje streljanja kot tisti, ki to dela občasno.

8. Med pravdnima strankama je ves čas spor o tem, ali je bilo pri tožniku pomembno poleg streljanja v tarčo, tudi čas streljanja. Tožnik je trdil, in to je bila tožbena podlaga, da je čas bil pomemben, tožena stranka pa je trdila, da ni bil pomemben. Sodišče je iz izpovedb prič A. A., C. C. in B. B. ugotovilo, da si je tožnik želel priti v ožji izbor za misijo na Kosovu; vendar je izmed dvajset udeležencev odpadlo deset do petnajst kandidatov. Po izpovedbi C. C. tožniku streljanje ni šlo najbolje, moral je ostati dlje na strelišču in vaje iz streljanja ponavljati, saj je imel težave s čelado. Sodišče je ugotovilo, da je sicer protokol o streljanju dopuščal, da se vojak ustavi, če mu izpade čep iz ušesa, dvigne roko, prekine streljanje, zaklene puško in se iz strelne linije umakne nazaj ter si popravi zaščito. Vendar je na podlagi zaslišanja tožnika, A. A. in B. B. ugotovilo, da to ni bilo realno izvedljivo v tožnikovem primeru, saj je bilo pomembno, da se čim hitreje zadane tarča in se ne prekine s streljanjem. Priča Č. Č. je povedal, da normalni strelci te vaje izvedejo v dvajsetih sekundah, maksimalno traja takšno streljanje eno minuto. Zato je sodišče prve stopnje sklepalo, da je bilo normalno, da si je tožnik želel čimprej opraviti nalogo in da ni bilo realno pričakovati, da bi se ustavil sredi streljanja. Sodišče je še ugotovilo, da je uspešno izvedena vaja bila izjemno pomembna za udeležbo na misiji in tožnik je vse svoje sile usmeril v ta cilj. Zato je sodišče prve stopnje sklepalo, da ni bilo realno pričakovati, da bi se tožnik ustavil in opravil protokol, če mu čepek izpade iz ušesa. Pritožbeno sodišče se sicer v celoti s tem ne strinja. Pritožbeno sodišče meni, da je treba presojati normalno ravnanje povprečnega človeka pri presoji dolžne skrbnosti uporabnika puške pri streljanju. Gotovo je skrb za zdravje bolj pomembna vrednota kot hitrost streljanja. Šlo je za ugotavljanje tožnikove zmožnosti za pridobitev mesta v mirovni misiji in tožena stranka ni silila tožnika v ta položaj. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi tudi ob dejstvu, da bi imel čepek v ušesu, lahko nastala tožnikova škoda. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni vzročne zveze med ravnanjem tožnika, ko ni ustavil streljanja in izvedel predpisanega protokola in nastalo posledico. Tudi pri ugovoru sokrivde o krivdni odgovornosti tožnika je treba presojati vse elemente za nastanek odškodninske obveznosti. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju sicer oprlo na razloge sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 931/2007, kjer je sodišče izreklo, da neuporaba zahtevane in omogočene zaščite sama po sebi ne spremeni lastnosti nevarne stvari. V tem primeru je tožnik, ki je odstranil glušnik le iz levega ušesa, da bi bolje slišal povelje nadrejenega, ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode. V konkretnem primeru pa tožnik ni trdil, da čepka ni vrnil v uho zato, ker ne bi slišal poveljevanja nadrejenih. Čepka ni vrnil zato, ker ni želel prekiniti streljanja, ker mu je bilo bolj pomembno uspešno izvajanje vaje in udeležba na misiji.

9. Tako se izkaže, da se toženi stranki ni uspelo ekskulpirati za nastalo škodo. Tožnik pa tudi ni sokriv za nastanek svoje škode, saj bi do škode lahko prišlo tudi ob uporabi čepkov. Tožeča stranka v pritožbi meni, da je sodišče zmotno presodilo izpovedbe prič tožeče stranke, ki so navajali, da vojaki niso bili poučeni o pravilni uporabi čepkov. Sodišče je izpoved prič pravilno ocenilo. Zlasti priča A. A. in C. C. sta izpovedala, da je tožnik ob začetku streljanja čepke imel, nato ob koncu pa ne več. Priča F. F. in B. B. pa sta izpovedala, da je izpad čepkov možen, saj so včasih malo lezli ven iz ušesa. Ni pa tožena stranka uspela z izpovedbo priče Č. Č. dokazati, da čepki sami ne lezejo ven. Izpovedbe drugih prič so potrdile drugačno dejstvo. Tožena stranka ni niti dokazovala dejstva, da so bili čepki taki, da ko so pravilno vloženi v uho, ne morejo zlesti ven. Tudi dejstvo, ki ga izpostavi pritožba, in sicer, da je na embalaži bilo narisano, kako se čepki vstavijo v uho, ne spremeni tega dejstva. To še ne pomeni, da čepki ne morejo zlesti ven iz ušes, čeprav so pravilno nameščeni. Tega tožena stranka ni dokazala. Pritožba meni, da bi tožnik moral zahtevati druge čepke, če mu tisti, katere je dobil, niso ustrezali. Pri izvajanju dela z nevarno stvarjo, je dolžnost tožene stranke, da zagotovi primerno zaščito oziroma, da so čepki taki, ki ne lezejo iz ušesa in morajo nuditi ustrezno zaščito hrupa.

10. Pritožba nadalje očita tožniku, da se je prepozno oglasil pri zdravniku in je s tem povečal svojo škodo. Tožnik je bil poškodovan 11. 5. 2010, k zdravniku je odšel 20. 5. 2010. Pritožniku se je šumenje v ušesu pojavilo takoj po poškodbi in je bilo posledica poškodbe (ugotovitve izvedenca prof. dr. H. H.). Tožena stranka je najprej trdila, da je bil tožnik poškodovan že prej oziroma je imel okvaro sluha še pred škodnim dogodkom. Vendar je izvedenec iz vpogleda v zdravniški karton ugotovil, da od 1993 ni bilo zabeležk, da bi imel tožnik težave z ušesi. Zato ni bilo mogoče tožniku očitati, da so njegove težave že zaradi kakšne subjektivne težave od prej ali prejšnje poškodbe. Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke, da je tožnik prepozno šel k zdravniku, obravnavalo in s tem dopustilo (točka 23 sodbe). Pritožba zmotno meni, da sodišče tega ugovora ni obravnavalo. Vendar je ugovor bil podan po prejemu izvedeniškega mnenja. Sodišče je ugotovilo, da ni bilo treba iti k zdravniku takoj, če je tožnik menil, da mu bo šumenje v ušesih izzvenelo. Vendar, ko je uvidel, da ne bo, je zdravnika obiskal. Izvedenec prof. dr. H. H. pa je pregledal potek zdravljenja in ni ugotovil, da bi takojšen tožnikov odhod k zdravniku, preprečil nastanek škode oziroma poškodbe, zato je trditev neutemeljena. Sodišče tudi s tem ni zakrivilo smiselno očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena. V pritožbi tožena stranka tudi ne pojasni, kako bi takojšnji tožnikov odhod k zdravniku zmanjšal nastalo škodo.

11. Pritožba vztraja, da tožnik ni dokazal škodnega dogodka oziroma, da sta priči A. A. in C. C. povedala, da sta bila ob koncu streljanja čepka pod tožnikovim prsnim košem in v pritožbi zato sklepa, da si tožnik sploh čepkov ni vstavil. Vendar so priče izpovedale drugače in so tožnika videle s čepki ob začetku streljanja, zato dokazni postopek ni potrdil ugovorov tožene stranke. Sodišče se je izreklo o pravnorelevanten dejstvu in štelo, da je tožnik dokazal škodni dogodek. Zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena.

12. Za pritožbo je sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana vzročna zveza med tožnikovo poškodbo sluha in kasnejšim razvojem tožnikove psihične bolezni. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem spraševalo oba izvedenca, tako prof. dr. H. H. kot prof. dr. G. G. Iz zdravniških dokumentacij nobeden ni ugotovil, da bi bil tožnik pred škodnim dogodkom duševno bolan oziroma kazal znake duševne bolezni. Prvič so se te težave pojavile šele zaradi tožnikovih psihičnih težav po poškodbi, saj mu je v ušesu šumelo, kar je povzročilo, da ni mogel delati, spati in ga spravilo v depresijo in končno v psihično bolezen shizofrenije. Izvedenka je bila zaslišana in tudi tožena stranka je zastavila vprašanja izvedenki v zvezi z vzročnimi sprožilnimi elementi za tožnikove psihične težave (obrazložitev sodbe pod točko 18). Izvedenka je povedala, da je bil sprožilni element poškodba sluha pri usposabljanju, da je nastopilo stalno šumenje v ušesu kot posledica poškodbe in da je to povzročilo psihično bolezen. Tožnik prej ni bil psihično bolan. Izvedenka je tudi povedala, da je bil tožnik prizadet zato, ker je zaradi poškodbe moral opustiti upanje, da bi pridobil želeno delo v vojni misiji. Vendar je izvedenka pojasnila, kako lahko taka poškodba in trajno šumenje pomeni zunanji stresor, ki sproži spremembe v možganih (list. št. 293, 294). Pritožba meni, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti novega izvedenca psihiatra, ker da naj bi to bil za izvedenko prvi primer. Izvedenka je res izpovedala, da se ne spomni, da bi imela ravno tak primer, ki je sprožil bolezen zaradi težav pri sluhu. Povedala pa je, da je imela primere, ko je šlo za kakšno drugo akutno poškodbo, iz katere se je razvila shizofrenija (list. št. 298). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izvedenka odgovora na vsa vprašanja pooblaščenke tožene stranke, da so odgovori konsistentni in logični. Zmotno meni pritožba, da je izvedenec prof. dr. H. H. ugotovil, da se ne da ugotoviti, ali je bila poškodba sluha povod ali vzrok za manifestacijo duševne bolezni. Izvedenec je jasno povedal, da on tega ne ve odgovoriti, ampak da je to vprašanje za psihiatra.

13. Pritožba meni, da sodišče prve stopnje ni odločilo s sklepom o tem, da je tožena stranka predlagala novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je na naroku 18. 5. 2018 dobilo ta dokazni predlog, vendar je zadevo zaključilo tako, da bo izdalo vmesno sodbo. Ker ni ugodilo temu dokaznemu predlogu, ga je smiselno zavrnilo. V sodbi pa je obrazložilo, zakaj ni dopustilo novega izvedenca. Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena in tudi ne kakšne druge relativne bistvene kršitve določb ZPP. Enako velja za dokazni predlog tožeče stranke, in sicer priče I. I., ki naj bi potrdila, da je bil tožnik od 12. 7. 2010 dalje odsoten zaradi bolezni in ne zaradi poškodbe. Sodišče je na podlagi izvedeniških mnenj (oba izvedenca sta pregledala vso zdravniško dokumentacijo) ugotovilo, kako je potekalo tožnikovo zdravljenje in zakaj se je zdravil. O tem sta natančno izpovedala izvedenca, saj je bil pomemben ugovor tožene stranke, da naj bi tožnik imel že prej težave in da poškodba ni povzročila tožnikove duševne bolezni. Pritožba pa nesubstancira tega ugovora oziroma ne pojasni, kaj bi priča I. I. izpovedala, da bi omajala ugotovljeno dejansko stanje glede tožnikove bolezni, ki se je razvila po poškodbi.

14. Tožena stranka nazadnje še očita sodišču, da je narobe uporabilo teorijo o adekvatni vzročnosti, saj je tožnikova bolezen posledica, ki je nenavadna in preveč oddaljena glede na poškodbo. Pritožbeno sodišče se strinja z uporabo teorije o adekvatni vzročnosti in ne gre za nenormalno vzročnost oziroma preveč oddaljeno vzročnost. Vendar je treba razlikovati med vzročnostjo za škodno dogodek in vzročnostjo za obseg konkretne škode.2 V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotavljala vzročnost za obseg konkretne škode. Na podlagi ugotovitev obeh izvedencev je pravilno sklepalo, da brez tožnikove poškodbe se pri tožniku ne bi razvila duševna bolezen. To je sklepalo na podlagi stanja tožnika pred poškodbo. Če bi se izkazalo, da je bil pred poškodbo tožnik duševno bolan, ali pa mu je bil takšne duševne težave, iz katerih bi se lahko razvila ta duševna bolezen, bi bilo pritožbi moč pritrditi. Ob ugotovitvah, da tožnik ni bil duševno bolan in se tudi ni zdravil zaradi kakšnih duševnih težav, iz katerih se lahko razvije shizofrenija, pa pritožbi ni mogoče pritrditi.

15. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

1 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 35/2007, II Ips 931/2007 in II Ips 100/2006. 2 Primerjaj V. Bergant Rakočević, Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme novejše sodne prakse, Pravosodni bilten, Ljubljana 2009, str. 74 in naslednje.