- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
UPRS Sodba I U 1563/2024-21
ECLI:SI:UPRS:2026:I.U.1563.2024.21 Upravni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
V primeru, ko drugostopenjski organ dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. To po presoji sodišča velja tudi v primeru, ko utemeljuje nekaj, kar dotlej ni bilo sporno. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. To velja tudi v primeru, ko se nova dejstva in okoliščine obravnavajo v postopku na drugi stopnji. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
Izrek
I.Tožba se zavrne.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Obrazložitev
1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici odmeril komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo na parc. št. 2229/1 k.o. ..., na kateri stoji stavba št. 1137 k.o. ..., v višini 1.011,14 EUR (1. točka izreka), odločil še o roku in načinu plačila ter drugih okoliščinah, povezanih z odmero komunalnega prispevka (2. točka).
2.V obrazložitvi organ ugotavlja, da je Občina Ribnica v letu 2021 v naselju ... zgradila kanalizacijo, za kar je 12. 11. 2021 pridobila uporabno dovoljenje. S kanalizacijskim omrežjem je bilo opremljeno tudi zemljišče v naselju ..., kjer se nahaja objekt, ki je v lasti tožnice. Po 222. členu Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2)1, ki je veljal v času investicije, se v takem primeru po uradni dol7enosti odmeri komunalni prispevek za izbolj61anje opremljenosti stavbnega zemlji610da. Enako dolo0da veljavni Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3),2 po katerem je zemlji610de opremljeno z dodatno vrsto komunalne opreme, ko je zgrajena, je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in je mo7eno nanjo priklju0diti objekt. Znesek komunalnega prispevka je bil izra0dunan na podlagi Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoje0do komunalno opremo za obmo0dje Ob0dine Ribnica3 (v nadaljevanju Odlok) in Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemlji610 in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoje0do komunalno opremo o izra0cunu in odmeri komunalnega prispevka (v nadaljevanju Uredba).
3.Drugostopenjski organ je pritoebil zavrnil.
4.Tonica zoper odlo0dbo vlaga tobo. Ne strinja se s stali610dem drugostopenjskega organa, da naj bi prvostopenjski organ vodil skraj61ani ugotovitveni postopek. Nekaterim zavezancem, ne pa tudi tonici, je poslal dopis z dne 30. 10. 2023 ter informativni izra0dun in dolo0dil rok za odgovor do 7. 11. 2023. Uveljavlja, da bi ji moral organ pred izdajo odlo0dbe zagotoviti pravico do izjave, saj tretji odstavek 234. 0dlena ZUreP-3 dopu610da, da zavezanec dokaee, da je dejanska povr61ina objekta druga0dna od tiste v uradnih evidencah. Organu o0dita kr61itev pravice do izjave tudi zato, ker se ni izrekel o njenih navedbah, ki jih je skupaj z drugimi zavezanci uveljavljala v "skupinskem" ugovoru. Trdi, da se ni mogla izjasniti niti o excel tabeli A. d.o.o. - seznam lastnikov z dne 7. 11. 2023 (v nadaljevanju: Seznam) in ugotovitvi, da je bilo kanalizacijsko omre7eje 31. 12. 2022 predano v upravljanje A. d.o.o., saj se na to sklicuje 1ele drugostopenjski organ. Sklicuje se na Odlok o odvajanju in 0di10denju komunalne odpadne vode na obmo0dju Ob0dine Ribnica, iz katerega naj bi izhajalo, da je priklop obvezen in dovoljen le na podlagi soglasja za priklju0ditev in trdi, da tako soglasje ni bilo nikoli izdano. Da je treba izhajati iz pravnomo0dnega soglasja za priklop, naj bi izhajalo tudi iz sodbe I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018.
5.Ugovarja 61e, da se je toenka napa0dno oprla na ZUreP-2 in ZUreP-3, saj je v 0dasu uvedbe postopka veljal le ZUreP-3. Odlok naj bi bil nezakonit, ker ne vsebuje potrebnih podlag in ni transparenten, iz zadeve X Ips 26/2019 z dne 22. 1. 2020 pa naj bi izhajalo, da v takem primeru odmera ni dopustna. Uveljavlja tudi, da je arbitrarno in diskriminatorno obravnavana, saj toenka 61tevilnim objektom v ureditvenem obmo0dju ni odmerila komunalnega prispevka, nekaterim pa je odlo0dbo poslala po izteku dveletnega roka. Predlaga, da sodi610de tobi ugodi in izpodbijano odlo0dbo odpravi. Uveljavlja tudi povra0dilo stro1kov postopka.
6.Toenka v odgovoru na tobo vztraja, da je na prvi stopnji odlo0dala v skraj61anem ugotovitvenem postopku v skladu z dolo0dbami Zakona o splo61nem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Opozarja, da tonica niti v pritobi niti v tobi ne navaja, da naj bi bili iz uradnih evidenc pridobljeni podatki napa0dni. Sicer pa se je o obvestilu izjavila. Seznam v postopku ni bil odlo0dilen, saj naj bi izhajala predvsem iz projekta izvedenih del (v nadaljevanju PID). Navaja 1e, da pla0dilo komunalnega prispevka ni vezano na izdajo soglasja za priklju0ditev, saj sta to dve razli0dni zadevi. Trdi, da je za komunalno opremo pridobila uporabno dovoljenje, zato datum predaje v upravljanje komunalnemu podjetju ni bistven. Odlok je po njenem prepri0danju zakonit, saj so podlage v skladu z zakonom in Uredbo. Zavra0da trditev o neenakopravnem obravnavanju. Predlaga zavrnitev tobe.
7.Tonica v pripravljalnih vlogah z dne 7. 4. 2026 in 15. 4. 2026 vztraja pri tobenih ugovorih. Ne strinja se s tem, da bi toenka in sodi610de pomanjkljiv ugotovitveni postopek v nasprotju z 52. 0clenom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nezakonito sanirala 1ele v upravnem sporu, s predlaganjem novih listin, ki naj bi jih toenka poslala 1ele sodi610du in jih je tonici posredovalo 1ele sodi610de. Trdi, da izsek PID v izpodbijani odlo0dbi ni upo61tevan kot podlaga za ugotovitev mo7enosti priklopa in opozarja, da sodi610de ne bi smelo presojati tistega, kar ni utemeljeno v izpodbijani odlo0dbi in dopolnjevati ugotovitvenega postopka z izvajanjem dokazov v korist organa. Uveljavlja, da PID ne more dokazovati tehni0dne izvedljivosti priklju0dka za konkreten objekt in ugovarja pav1alni ugotovitvi, da je priklju0ditev njenega objekta na omre7eje mogo0da. Trdi, da priklju0ditev tehni0dno ni mogo0da brez nesorazmernih stro1kov in da negativnega dejstva ne more dokazovati, ampak ga lahko le zatrjuje, s 0dem se dokazno breme prenese na tistega, ki zatrjuje pozitivno dejstvo.
8.Toenka v pripravljalnih vlogah z dne 31. 3. 2026 in 17. 4. 2026 vztraja pri stali610dih iz odgovora na tobo in se sklicuje na zadevo I U 250/2024 z dne 7. 1. 2026, v kateri naj bi sodi610de odlo0dalo o bistveno primerljivem dejanskem in pravnem stanju. Opozarja, da se toni0din objekt nahaja na obmo0dju, kjer je priklju0ditev tehni0dno mogo0da in da tonica teh ugotovitev ni izpodbijala z nasprotnimi dokazi. PID naj ne bi bil nov dokaz, ampak je sestavni del upravnega spisa. Tudi, 0de bi sodi610de 61telo, da gre za nov dokaz, opozarja, da ne uvaja novega dejanskega stanja, saj odlo0ditev temelji na normativnih kriterijih (obmo0dje urejanja, obstoj infrastrukture) in ne na tehni0dni izvedbi priklju0dka.
9.Na naroku za glavno obravnavo je tonica uveljavljala, da je solastnica objekta skupaj z B. B. in da sta zato enotna sospornika. Dejanja oziroma ugovori, ki jih je v upravnem postopku uveljavljal B. B., naj bi zato veljali tudi v prid tonici. Dodala je 1e, da je A., d.o.o. priklop njenega objekta na kanalizacijsko omre7eje izvedla brez soglasja in odlo0dbe 1e preden je bilo izdano uporabno dovoljenje za to, novo omre7eje. Zato meni, da je bil objekt priklju0den na staro kanalizacijsko infrastrukturo in da mo7nosti, da bi bil hkrati priklopljen tudi na novo omre7eje, ni bilo. Toenka pa je uveljavljala, da so te navedbe prepozne in kontradiktorne prej1njim.
10.V dokaznem postopku je sodi610de prebralo vse listine v sodnem in upravnem spisu, razen zahtev za pridobitev informacije javnega zna0daja z dne 16.11. 2023 in 11. 12. 2023 ter odgovora A. d.o.o. z dne 10. 1. 2024, saj gre za listine, ki so nastale po izdaji izpodbijane odlo0dbe (52. 0dlen ZUS-1). Iz istega razloga je zavrnilo dokaz z vpogledom v izpis PISO z ozna0denim potekom komunalnega voda - novogradnje, skupaj z ozna0ditvijo, katerim stavbam ob0cina ni odmerila komunalnega prispevka oziroma katerim stavbam je odpremila odlo0dbe 1ele 14. 12. 2023. Poleg tega to, ali je bil drugim zavezancem v oskrbnem obmo0dju komunalni prispevek odmerjen, za odlo0ditev ni pomembno. Nadalje je zavrnilo dokaz z vpogledom v spletno stran, na kateri je bil objavljen predlog novega odloka. Vsebina predloga in niti vsebina novega odloka namre0d za odlo0ditev nista pravno relevantna. Zavrnilo je tudi predlog, naj toenki nalo7i, da predlo7i odlo0dbo o odmeri komunalnega prispevka za nepremi0dnino ID znak ..., gradbeno dovoljenje za izgradnjo kanalizacije in PID skupaj z objekti, ki so ali bi morali biti priklju0deni na omre7e, s katerimi tonik dokazuje, da vsem zavezancem komunalni prispevek ni bil (pravo0dasno) odmerjen, saj te listine za odlo0ditev niso pomembne. Sodi610de je vpogledalo le tisti del PID, ki se nana61a na del komunalne opreme, kjer se nanjo priklju0di toni0din objekt, ki je v upravnem spisu in na katerega se sklicuje drugostopenjski organ. Kaj je z ostalimi objekti, tj. ali so 7ee bili komunalno opremljeni s kanalizacijo ali pa se 1ele opremljajo in ali jim je toenka zara0dunala komunalni prispevek ali ne, za odlo0ditev o tem, ali je komunalni prispevek dolena pla0dati tonica, ni pomembno. Prav tako za odlo0ditev ni pomembna odlo0dba 1t. 354-0121/2023 - 3 z dne 30. 1. 2024, ki je bila izdana drugi osebi, poleg tega pa gre za listino, ki je nastala po izdaji izpodbijane odlo0dbe.
11.Toba ni utemeljena.
12.V zvezi z o0ditki o kr61itvah pri vodenju upravnega postopka sodi610de po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je prvostopenjski organ 30. 10. 2023 tonici z navadno po61to poslal dopis, h kateremu je pripet "informativni izra0dun komunalnega prispevka". V njem jo obve1a, da bo zaradi izbolj61anja opremljenosti zemlji610da po 234. 0clenu ZUreP-3 odmeril komunalni prispevek. Seznanja jo s predpisi, ki so pravna podlaga za to, z merili, ena0dbo za izra0dun, povr61ino gradbene parcele in objekta ter faktorjem dejavnosti. Naveden je tudi izra0dun vi1ine. Pozval jo je, naj morebitne pripombe sporo0di najkasneje do 7. 11. 2023. e iz same vsebine dopisa izhaja, da ne dr7ei, kar navaja drugostopenjski organ, tj., da naj bi 1lo le "za obvestilo", ker da naj bi bil voden skraj61ani postopek po 2. to0dki prvega odstavka 144. 0clena ZUP. Ni 1lo za skraj61ani, ampak za ugotovitveni postopek. Pri tem sodi610de 1e pripominja, da pogoji za vodenje skraj61anega postopka niti niso bili podani, saj ima stranka po dolo0dbi tretjega odstavka 234. 0clena ZUreP-3 pravico dokazovati druga0dno povr61ino objekta, s tem pa tudi druga0dno povr61ino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.
13.Sodi610de ne sledi tobeni trditvi, da tonica tega dopisa ni prejela. V pritobi, ki jo je zoper odlo0dbo vloila osebno, je namre0d zapisala, da je obvestilo z dne 30. 10. 2023 prejela 3. 11. 2023. Ker v tobi, v kateri trdi druga0dno, ni pojasnila razloga za odstop od te trditve in ni predlagala nobenega dokaza, s katerim bi dokazala druga0dno, je sodi610de 1telo, da je dopis, h kateremu je pripet informativni izra0dun komunalnega prispevka, prejela 3. 11. 2023. Ker tonica v tobi ne uveljavlja, da naj bi bil rok za izjavo prekratek, sodi610de sodi, da ji pravica do izjave v postopku na prvi stopnji ni bila kr1ena. Tonica je izjavo tudi dala, saj je na informativni izra0dun komunalnega prispevka, skupaj z drugimi zavezanci, vloila ("skupinski") ugovor.
14.Na naroku je tonica uveljavljala, da je s solastnikom objekta enotna sospornica in naj bi se zato v njeno korist upo61tevali tudi ugovori, ki jih je v pritobi uveljavljal B. B. Ta je zatrjeval, da mu dopis ni bil vro0den, da mu je bila kr1ena pravica do izjave in da organ ni utemeljil mo7nosti priklopa objekta na omre7e. Vendar sodi610de sodi, da ne gre za enotno sosporni1tvo, ko bi bilo mo7no po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor re61iti samo na enak na0din za vse sospornike. Le v tem primeru se po 196. 0clenu Zakona o pravdnem postopku 61tejejo za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, 0de zamudijo posamezni sosporniki kak1no pravdno dejanje, tudi nanje u0dinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. Tonici je bila namre0d obveznost pla0dati 1.011,14 EUR odmerjena z odlo0dbo 1t. 354-0103/2023-3 z dne 10. 11. 2023. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila B. B. za njegov solastni1ki delee obveznost pla0dila komunalnega prispevka odmerjena z drugo, samostojno odlo0dbo 1t. 354-0103/2023-2 z dne 10. 11. 2023. Obveznost tonice tako ni v ni0dem odvisna od obveznosti B. B. Zato ni nobenih ovir, da tob zoper vsako odlo0dbo ne bi bilo mogo0de obravnavati razli0dno za vsakega od njiju oziroma ne dr7i, da bi bilo treba ta dva upravna spora re61iti enotno in zato obravnavati ugovore, ki jih je v svoji pritobi uveljavljal B. B.
15.Se pa sodi610de strinja s tobenim o0ditkom, da prvostopenjski organ ni obravnaval toni0dni2h navedb iz "skupinskega ugovora", v katerem so zavezanci uveljavljali neenakopravno obravnavanje, zastaranje odmere komunalnega prispevka, in da je treba v zadevi uporabiti ZUreP-2 in ne ZUreP-3.4 Vendar je razloge prvostopenjske odlo0dbe v tem delu dopolnil drugostopenjski organ (tretji odstavek 248. 0clena, prvi odstavek 251. 0clena ZUP), ki je te ugovore obravnaval in jih kot neutemeljene zavrnil, s 0dem je bila kr1itev odpravljena. Ker ugovor, da naj vsem zavezancem komunalni prispevek ne bi bil odmerjen, kot bo podrobneje utemeljeno v nadaljevanju, ni relevanten, pa organu nanj niti ni bilo treba odgovarjati.
Tožnica je v pritožbi zoper odločbo uveljavljala, da pred 3. 11. 2023 ni bila obveščena o začetku izgradnje kanalizacijskega omrežja, da iz odločbe ne izhaja jasno, ali je organ odločal po ZUreP-2 ali ZUreP-3, da je odmera zastarala, da ji je krateno enako varstvo pravic ter da organ ni upošteval zmanjšanja skupnih stroškov zaradi pridobljenih nepovratnih sredstev, kot tudi ne njenih vlaganj v izgradnjo greznice.
V 247. členu ZUP je določeno, da organ druge stopnje preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija (prvi odstavek). Organ druge stopnje preizkusi odločbo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon (drugi odstavek). Drugostopenjski organ je ravnal v nasprotju s tem pravilom, saj je v delu odgovarjal na očitke, ki jih tožnica ni uveljavljala, torej čez meje pritožbenih navedb. Ko je pojasnjeval, zakaj naj bi organ prve stopnje upravičeno vodil skrajšani ugotovitveni postopek, je namreč navedel, da je bil tak postopek utemeljen zato, ker je dejansko stanje izhajalo iz uradnih evidenc. S tem v zvezi je tudi pojasnil, da je možnost priključitve tožničinega objekta izhajala iz Seznama in PID.
V primeru, ko drugostopenjski organ dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. To po presoji sodišča velja tudi v primeru, ko utemeljuje nekaj, kar dotlej ni bilo sporno. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. To velja tudi v primeru, ko se nova dejstva in okoliščine obravnavajo v postopku na drugi stopnji. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1
in sodna praksa. Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
Tožnica zastopa stališče, da pomanjkljivega ugotovitvenega postopka ni mogoče sanirati šele v upravnem sporu, ker izsek PID v prvostopenjski odločbi ni upoštevan in ker naj bi ji šele sodišče posredovalo nove listine, ki v izpodbijani odločbi niso bile navedene. To stališče je neutemeljeno.
Za odmero komunalnega prispevka, vključno s komunalnim prispevkom zaradi izboljšanja opremljenosti, je bistvena vključenost v t.i. oskrbno (po ZPNačrt in ZUrep-2 obračunsko) območje posamezne vrste komunalne opreme, ki je določeno na normativni ravni. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni osmi odstavek 230. člena ZUreP-3 je namreč določal, da se oskrbno območje opredeli v elaboratu,
na podlagi katerega so določene podlage za odmero komunalnega prispevka, te pa se sprejmejo z odlokom (enajsti odstavek 230. člena ZUreP-3). V primeru vključenosti objekta v oskrbno območje torej velja, da je njegov lastnik zavezanec za plačilo te vrste komunalne opreme in občina tega ni dolžna posebej dokazovati. Utemeljevanje drugostopenjskega organa, da je možnost priključitve tožničinega objekta izhajala iz Seznama in PID, je bila tako tudi s tega stališča nepotrebna.
Skladno z zakonom je zavezancem, katerih objekti se sicer nahajajo v oskrbnem območju, omogočeno, da uveljavljajo, da priključitve na komunalno opremo ni mogoče izvesti.
V 234. členu ZUreP-3 je namreč določeno, da se komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti odmeri, če se zemljišče opremi z dodatno vrsto komunalne opreme, na katero se obstoječi objekt do tedaj ni mogel priključiti oziroma uporaba katere mu ni bila omogočena (prvi odstavek). Komunalni prispevek iz prejšnjega odstavka se odmeri po uradni dolžnosti kot komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 161. člena tega zakona (drugi odstavek). Ti pogoji so: 1. da je komunalna oprema zgrajena, 2. da je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in 3.
da je mogoče izvesti priključitev objekta nanjo
Če za gradnjo komunalne opreme ni potrebno gradbeno dovoljenje, se šteje, da je ta zgrajena, ko je predana v upravljanje.
Tožnica v pritožbi ni zatrjevala, da priključitev objekta na komunalno omrežje ni mogoča (in zakaj ne). Kot je sodišče že pojasnilo, je drugostopenjski organ prekoračil meje pritožbe, ko je zapisal, da v odločbi res ni navedeno, da možnost priklopa obstaja, vendar ta izhaja iz Seznama, predvsem pa je občina pri določitvi zavezancev izhajala iz PID, ki je bil podlaga za izdajo uporabnega dovoljenja.
Sodišče bi zaradi dopolnjenih razlogov odločbe morebitne nove tožbene trditve in dokaze obravnavalo, saj so za to v primeru, ko stranki ni bila dana pravica do izjave, podani pogoji po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1. V primeru, če bi bile trditve take, da bi terjale ugotavljanje dejanskega stanja, bi odločbo odpravilo in vrnilo organu v ponovni postopek. Sodišče kot neutemeljene zavrača navedbe tožnice, da negativnih dejstev ne more dokazati. Trditveno breme, da priklop ni možen, je ob dejstvu, da je objekt v oskrbnem območju, že po naravi stvari na zavezancu, ki mora konkretno utemeljiti, da priključek ni mogoč in razloge, zakaj ne, da je potem dokazovanje teh, pozitivnih dejstev mogoče.
Vendar tožnica niti v tožbi ni uveljavljala, da priključitev njenega objekta na kanalizacijsko omrežje ni mogoča in ni pojasnila, zakaj ne. Navajala je namreč, da
se je šele drugostopenjski organ skliceval na Seznam
, ne da bi ji, preden je izdal odločbo, omogočil, da se o tem izjavi. Nadalje je v tožbi trdila, da bi se morala toženka
izjasniti, ali je bilo izdano soglasje za priključitev
in da naj bi se sodišče v sodbi I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018 že izreklo, da je treba pri presoji, ali se tožnik lahko priključi na javno kanalizacijo, izhajati iz soglasja za priključitev,
ki ni bilo dano
To, da bi ji morala biti pred izdajo drugostopenjske odločbe omogočena izjava v zvezi s PID oziroma da naj bi toženka s to listino oziroma dejstvi, ki iz nje izhajajo, dopolnjevala postopek šele v upravnem sporu, pa je uveljavljala šele v pripravljalnih vlogah.
Glede na navedeno je v obravnavanem primeru očitana procesna kršitev taka, da je njena odprava v upravnem sporu po presoji sodišča mogoča. Tožnica je namreč v upravnem sporu imela možnost, da se o Seznamu in izseku iz PID izjavi, preden je sodišče odločilo o tožbi.
Tega ne spremeni njeno sklicevanje na sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020 in X Ips 118/2020 z dne 13. 1. 2021, ki njenih trditev, da naj bi sodišče skušalo nezakonito sanirati pomanjkljiv postopek toženke, ne podpirata. Nasprotno. V zadevi X Ips 45/2019 je šlo za primer, ko je upravni organ zasliševal pričo brez prisotnosti stranke, Vrhovno sodišče pa je odločilo, da mora sodišče, če ugotovi kršitev pravice do izjave, za odpravo te kršitve, odločiti na glavni obravnavi. Pri tem je v 15. točki celo izrecno zapisalo, da je sodišče, če odločba temelji na izpovedi take priče, dolžno izvesti glavno obravnavo in odpraviti navedeno kršitev postopka. Tudi v zadevi X Ips 118/2020 z dne 3. 1. 2021 je šlo za to, da je sodišče listino in vročilnico, o kateri naj se tožeča stranka ne bi mogla izjasniti, vpogledalo na seji in ne na glavni obravnavi. Vrhovno sodišče je odločilo, da je izvedba tega dokaza terjala izvedbo glavne obravnave. Vrhovno sodišče torej v nobeni od teh zadev ni zavzelo stališča, da kršitve pravice do izjave v upravnem sporu ni mogoče odpraviti.
Ker se del PID, ki se nanaša na območje, kjer se priključi tožničin objekt, in Seznam, nahajata v upravnem spisu, sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi trditev tožnice, da naj bi bile listine predložene šele v upravnem sporu in da naj bi toženka in sodišče šele v upravnem sporu z njimi dopolnjevala dejansko stanje. Pri tem iz Seznama izhaja zgolj eno dejstvo, ki za tožnico, glede na njene navedbe na naroku, ni sporno, tj., da je njen objekt priklopljen na kanalizacijsko omrežje. Listin, ki dokazujejo, kar med strankama ni sporno, organ strankam ni dolžan pošiljati v izjavo. Kar se tiče izseka PID, pa je sodišče že pojasnilo, da ni bistven, saj bi se toženka lahko sklicevala na vključenost 0bjekta v oskrbno območje. Seveda je imela tožnica po 82. členu ZUP pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi za to zaprosila in da bi organ tako zahtevo zavrnil. Listin upravnega spisa strankam tudi ni dolžno posredovati sodišče, saj se te kot dokaz vpogledajo na glavni obravnavi. Sodišče je tako s tem, ko je tožnici posredovalo izsek PID, ki se nahaja v upravnem spisu, zgolj omogočilo, da listino pregleda in se o njej pisno izjavi že pred narokom za glavno obravnavo.
Že iz doslej povedanega tudi izhaja, da tožnica zmotno razlaga, da naj bi bila možnost priklopa izkazana zgolj, če je upravljavec omrežja izdal soglasje za priključitev, kar naj bi morala ugotoviti toženka, pri čemer naj tožnici soglasje ne bi bilo izdano. Tožnica trdi, da naj bi taka razlaga izhajala tudi iz sodbe I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018. Vendar niti ta zadeva z obravnavano ni primerljiva, saj je tožnik v tisti zadevi konkretno zatrjeval, da priključka tehnično ni mogoče izvesti in je to, zakaj ne, podrobno utemeljeval. Sodišče je ta ugovor zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo s pravnomočnim soglasjem odločeno, da je priklop na omrežje mogoč. Ni pa zavzelo stališča, da naj bi bila možnost priklopa lahko izkazana izključno s soglasjem, kot to neutemeljeno trdi tožnica.
Tožnica je šele v pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2026 navedla, da ugovarja pavšalni ugotovitvi, da naj bi bila priključitev njenega objekta na omrežje mogoča, saj tega zgolj dejstvo, da je bila infrastruktura zgrajena, ne dokazuje. Zatrdila je, da priključitev tehnično ni mogoča brez nesorazmernih stroškov in da negativnega dejstva ne more dokazovati. Predloženi PID naj bi bil nečitljiv in naj ne bi prikazoval višinskih razlik za hišni priključek in specifične situacije na zasebni parceli, zato naj ne bi izpolnjeval dokaznega standarda iz 161. člena ZUreP-3. Kot dokaz za te navedbe je predlagala sodno presojo. Na glavni obravnavi pa je dodala, da je A. d.o.o. priklop njenega objekta na kanalizacijsko omrežje izvedla brez soglasja in odločbe, še preden je bilo za obravnavano omrežje izdano uporabno dovoljenje. Zato meni, da je bil priključen na staro kanalizacijsko infrastrukturo in ni imela možnosti, da bi bil hkrati priklopljen tudi na novo omrežje oziroma, da se njen objekt sploh ne nahaja v oskrbnem območju in da torej do izboljšanja opremljenosti zemljišča sploh ni prišlo. Dokaza za te trditve ni predlagala.
Sodišče teh ugovorov ne presoja. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Tožba v upravnem sporu je zato pravno sredstvo zoper izpodbijani akt, 30 dnevni rok za njeno vložitev, določen v prvem odstavku 28. člena ZUS-1, pa prekluziven in nepodaljšljiv. Po preteku tega roka tožnik tega, kar s tožbo zahteva (tožbeni predlog), ne more več spreminjati oziroma širiti na način, da zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval, ali da poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani.
Uveljavljanje novega tožbenega razloga po poteku navedenega zakonsko določenega roka zato ni dopustno. Pri navajanju novega tožbenega razloga namreč ne gre za odpravljanje pomanjkljivosti sicer pravočasno vložene tožbe ali dopolnjevanje procesnega gradiva po pozivu sodišča, kar je po 31. in 45. členu ZUS-1 sicer dopustno, temveč gre za novo navedbo o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.
Nov tožbeni razlog širi s tožbo uveljavljan vsebinski obseg izpodbijanja upravnega akta, zaradi česar gre (v vsebinskem smislu) za novo tožbo.
Na glavni obravnavi je tožnica pojasnila, da naj bi ji šele vpogled v PID omogočil ugovor, da je njen objekt priključen na že prej obstoječe kanalizacijsko omrežje. Dotlej naj namreč ne bi vedela, da novo kanalizacijsko omrežje sploh obstaja. Ker pa tožbe po preteku 30 dni od vročitve izpodbijanega akta ni več mogoče vložiti, za presojo pravočasnosti novega tožbenega razloga niti ne more biti relevantno, ali je imela tožnica za zamudo morebitne upravičene razloge.
Pri tem sodišče tem trditvam niti ne bi moglo slediti. Tožnici opustitev vročitve Seznama in izseka PID ni preprečevala, da če priklop objekta na kanalizacijo ni možen oziroma naj bi bil izvršen pred pridobitvijo uporabnega dovoljenja in zato na neko drugo, staro omrežje, to ugovarja in predlaga dokaze v tožbi. Že prvostopenjski organ je namreč jasno utemeljil, da je bilo zemljišče, na katerem je objekt, opremljeno z novo komunalno opremo, za katero je bilo 12. 11. 2021 pridobljeno uporabno dovoljenje in da gre za plačilo komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča. Tožnica je tako že brez Seznama in izseka PID lahko vedela, da je bil objekt na omrežje priključen pred dnem pridobitve uporabnega dovoljenja in iz tega sklepala to, kar je trdila (šele) na glavni obravnavi.
Za tožnico je sporna tudi uporaba prava. Trdi, da naj bi organ napačno uporabil ZUreP-2 in ZUreP-3 in da bi moral upoštevati le ZUreP-3. Navedeno ne drži. Toženka je namreč brez dvoma odločala na podlagi ZUreP-3. Prvostopenjski organ je le pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka, kot je ureditev po ZUreP-3. Sicer pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi izrecno pojasnil, da je podlaga za odmero 234. člen v povezavi z 161. členom ZUreP-3.
Pri plačilu komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti zemljišča pa med ureditvijo po ZUreP-2 in ZUreP-3 tudi ni (bilo) razlike. Tožnica sicer trdi, da naj bi bila razlika v tem, da je 243. člen ZUreP-3 uvedel nov pogoj za obračun komunalnega prispevka, tj. možnost priključitve objekta na komunalno opremo, kar naj po ZUreP-2 ne bi bilo pogoj. Vendar to ne drži. Da je bila možnost priključitve pogoj za obračun komunalnega prispevka tudi pred ZUreP-3, izhaja iz 155. člena ZUreP-2, ki je določal, da je obračunsko območje posamezne vrste nove komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oziroma območje njene uporabe. Gre torej ravno tako za predpostavko, da je priključitev možna, če se objekt nahaja v obračunskem (sedaj oskrbnem) območju, ki jo je mogoče ovreči, če objekta z izgradnjo priključka dejansko ni mogoče priključiti na komunalno omrežje, pri čemer je priključek dolžan financirati lastnik objekta. Takšna je od nekdaj, tj. še iz časa veljavnosti Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt),
tudi sodna praksa.
Za tožnico je nadalje sporna zakonitost Odloka. Trdi, da v njem ni podlage oziroma meril za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča, kar naj bi bilo v nasprotju z 234. členom ZUreP-3 in 21. členom Uredbe. Nezakonito naj bi bilo tudi, da Odlok ne določa formule za izračun, ampak se sklicuje na Uredbo, drugostopenjski organ pa na Elaborat. Odlok naj bi bil netransparenten in zato v nasprotju z načelom zakonitosti, jasnosti, natančnosti in določnosti.
Po enajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, ki so: - stroški obstoječe komunalne opreme, stroški obstoječe komunalne opreme na enoto mere, - merila za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, sprejme občina. To je občina storila z Odlokom.
V 5. členu Odloka so določeni stroški obstoječe komunalne opreme in stroški obstoječe komunalne opreme na enoto mere. Merila so določena v 3., 6., 7. in 8. členu, in sicer so: - razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta, ki je 0,5:0,5, - faktor namembnosti objekta, ki je za posamezne vrste objektov določen v 7. členu, - računski faktor površine, ki je po 8. členu 3,5 in prispevna stopnja zavezanca, ki je po 9. členu 100%. V Odloku res ni izrecno navedeno, da sodita med merila tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina objekta, vendar pa sta ti dve merili navedeni že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3.
Po 15. odstavku 230. člena ZUreP-3 je Vlada pooblaščena, da podrobneje predpiše vsebino, obliko in način priprave podlag za odmero komunalnega prispevka, kar je storila v Uredbi. Uredba v 25. členu prepisuje že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3 določena merila, pri čemer pa vsa niso dokončno določena. Občini je prepuščeno, da v okviru predpisanih možnosti v Odloku določi faktor Fp, razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta, faktor Fn in prispevno stopnji zavezanca. Bistveno je torej, da občina v Odloku določi tista merila, pri katerih ni vezana na z zakonom že določeno merilo, to pa je toženka v Odloku storila. Zato okoliščina, da v 3. členu ni posebej navedeno, da sta merili tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina stavbe, ne pomeni, da je Odlok nezakonit. Nenazadnje ti dve merili smiselno izhajata tudi iz 10. člena Odloka, ki določa, da formulo za izračun višine komunalnega prispevka in postopek odmere določa Uredba. Sodišče zato zavrača trditve, da je netransparentno, nenatančno in nedoločno, tj. nezakonito, da se toženka sklicuje na vsebino Uredbe, saj je formula, določena v 30. členu Uredbe, povsem določna in jo je organ tudi uporabil. Med drugim sta del te formule tudi AGP, tj. površina gradbene parcele stavbe in ASTAVBA, tj. bruto tlorisna površina stavbe.
Ne drži niti, da Odlok ne more biti podlaga za odmero, ker naj bi sodišče v zadevi I U 1921/2019 z dne 23. 11. 2021 zavzelo stališče, da se lahko komunalni prispevek po uradni dolžnosti odmerja le, če je to v odloku izrecno navedeno, kar naj v spornem Odloku ne bi bilo določeno. V zadevi I U 1921/2019 je bilo (med drugim) sporno, ali se komunalni prispevek lahko odmeri po uradni dolžnosti ali le na zahtevo stranke. Sodišče je pojasnilo, da je 19. člen v tisti zadevi relevantnega odloka pravilna podlaga za odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti, saj tako izrecno izhaja iz te določbe. Enako je v zadevi I U 212/2021 zapisalo, da citirana odločba odloka dopušča odmero komunalnega prispevka tudi po uradni dolžnosti. Ni pa sodišče zavzelo stališča, da mora biti pravica občine, da v primeru izboljšanja opremljenosti komunalni prispevek odmeri po uradni dolžnosti, določena v odloku, sicer ni dopustna. To tudi ne bi držalo, ker v primeru izboljšanja opremljenosti odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti predvideva že zakon (drugi odstavek 234. člena ZUreP-3). Zato niti ni potrebe, da bi enako določal še Odlok, medtem ko drugače ne more določati, saj ne sme biti v nasprotju z zakonom (tretji odstavek 153. člena Ustave).
V zadevi je sporno tudi sklicevanje toženke oziroma Odloka na Uredbo, saj tožnica trdi, da je odmera komunalnega prispevka brez podlag nedopustna, s sklicevanjem na drug predpis pa naj podlage v Odloku ne bi bile določene. To utemeljuje s stališčem Vrhovnega sodišča, ki ga je zavzelo v zadevi X Ips 26/2019 z dne 22. 1. 2020. V tem upravnem sporu obravnavana situacija pa je bistveno drugačna od tiste, ki jo je v sodbi X Ips 26/2019 oziroma prvotni sodbi X Ips 361/2012 z dne 4. 12. 2013 obravnavalo Vrhovno sodišče. Bistvo v tej zadevi zavzetega stališča je v tem, da obračunskih stroškov ni mogoče ugotavljati oziroma določati tako, da se (s pomočjo izvedencev) preračunavajo za vsak posamezen postopek odmere komunalnega prispevka posebej, ampak se komunalni prispevek lahko odmeri le na podlagi z zakonom skladnega splošnega akta - odloka, ki velja v času uvedbe postopka.
V sedaj obravnavanem primeru je bil postopek uveden v času veljavnosti ZUreP-3, medtem ko je toženka splošni predpis, tj. Odlok, v katerem so določene podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, sprejela na temelju ZUreP-2 in Uredbe. Nobena od podlag za odmero se tako ni ugotavljala v upravnem postopku le za odmero komunalnega prispevka tožnici. ZUreP-3 Odloka ni razveljavil, njegove relevantne določbe pa so po presoji sodišča skladne (tudi) z ZUreP-3.
Tožnica toženki očita še neenakopravno obravnavanje, ki naj bi bilo v tem, da toženka v roku iz šestega oziroma sedaj sedmega odstavka 234. člena ZUreP-3 vsem zavezancem ni odmerila komunalnega prispevka. Ta določa, da se komunalni prispevek iz prvega odstavka tega člena odmeri najpozneje v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča, pri čemer začne rok za odmero teči, ko je komunalna oprema zgrajena, je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in je predana v upravljanje.
Če za gradnjo komunalne opreme gradbeno oziroma uporabno dovoljenje ni potrebno, se šteje, da je zemljišče opremljeno z dodatno vrsto komunalne opreme, ko je ta predana v upravljanje. Če občina v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča komunalnega prispevka ne odmeri, se ne glede na peti odstavek 226. člena tega zakona objekt priključi brez pogoja plačila komunalnega prispevka.
Rok je torej začel teči s pridobitvijo uporabnega dovoljenja, tj. 12. 11. 2021. Izpodbijana odločba je bila izdana pred iztekom tega roka, tj. 10. 11. 2023.
Ali je toženka v tem roku vsem zavezancem odmerila komunalni prispevek, v tej zadevi ni pravno relevantno. Prav tako ni bistveno, ali komunalnega prispevka ni odmerila tistim, ki so bili na omrežje že priključeni ali pa v tem času še niso bili izpolnjeni pogoji za odmero.
Po 14. členu Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Če občina nekaterim zavezancem komunalnega prispevka ne bi (pravočasno) odmerila, to ne pomeni, da so ostali pridobili pravico, da se jim komunalni prispevek ne obračuna. Z vidika očitka o neenakem obravnavanju morebitna nezakonita opustitev upravnih organov pri odmeri komunalnega prispevka na odločitev sodišča v tem upravnem sporu ne more vplivati, saj se na enakost v nepravu ni mogoče uspešno sklicevati.
Glede na navedeno je sodišče tožbo v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.
Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
-------------------------------
1Ur.l. RS št. 61/17, 199/21 - ZUreP-3 in 20/22 - odl. US.
2Ur.l. RS št. 199/21, 18/23-ZDU-10, 78/23-ZUNPEOVE, 95/23 - ZIUOPZP, 23/24, 109/24 in 25/25- odl. US.
3Ur.l. RS 107/2020.
4Kar nasprotuje tožbenim trditvam, da bi moral organ uporabiti zgolj ZUreP-3.
5Glej T. Steinman v E. Kerševan (ur.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2019, stran 303 in 366-337.
6Glej X Ips 45/2019, X Ips 118/2020, tč. 15.
7Uredba oskrbno območje sicer poimenuje območje opremljanja. Po vsebini gre za isti institut.
8Prim. I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, X Ips 1/2022 z dne 11. 5. 2022, I Up 186/2019 z dne 9. 10. 2019, X Ips 1/2023 z dne 14. 1. 2026.
9Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019.
10Da bi bilo mogoče zamudo opravičiti, po presoji sodišča iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019 ne izhaja.
11Pri tem pa ni obrazložila, zakaj naj v tem primeru komunalnega prispevka ne bi bila dolžan plačati.
12Veljalo je, da občina lahko odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt), kar pomeni, da se na tem območju zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt).
13Primerjaj I U 397/2014 z dne 5. 6. 2014, I U 277/2017 z dne 21. 2. 2019, I U 907/2011 z dne 12. 1. 2012, II U 462/2013 z dne 2. 7. 2014, I U 410/2016 z dne 21. 2. 2017, III U 12/2019 z dne 20. 2. 2023, II U 326/2015 z dne 12. 1. 2017 in druge.
14Z novelo ZUreP-3D je bil rok podaljšan na 4 leta.