Jedro

1. Presoja višine odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega.

2. Odškodnino za "navadno" škodo je zato mogoče zahtevati le v nominalnem znesku, v kakršnem je nastala (394. člen ZOR) in je ni mogoče valorizirati. Principu popolne odškodnine (190. člen ZOR) je zadoščeno z inštitutom zakonitih zamudnih obresti po 277. členu ZOR, ki teko od nastanka škode, torej od plačila posameznih zneskov.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka (zavarovalnica) je dolžna plačati tožeči stranki M.S. 950.332,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 5.000,00 SIT od 17.1.1991 do plačila, od zneska 6.970,00 SIT od 27.1.1991 do plačila, od zneska 10.510,00 SIT od 24.1.1991 do plačila, od zneska 20.700,00 SIT od 25.1.1991 do plačila, od zneska 40.500,00 SIT od 27.1.1991 do plačila, od zneska 11.000,00 SIT od 1.2.1991 do plačila, od zneska 45.000,00 SIT od 1.3.1992 do plačila in od zneska 800.000,00 SIT od 30.3.1992 do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 16.968,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.2.1993 dalje do plačila.

V ostalem se revizija kot neutemeljena zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki M.S. stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 32.778,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 16.968,00 SIT od 25.2.1993 dalje do plačila, od zneska 15.810,00 SIT pa od 24.3.1994 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici M.S. plačati odškodnino v skupnem znesku 500.332,00 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Od navedenega zneska odpade 350.000,00 SIT na nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi duševnih bolečin ob smrti hčere, ostalo pa na premoženjsko škodo. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je zvišalo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode od 350.000,00 SIT na 600.000,00 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožeča stranka vlaga proti takšni sodbi, kolikor je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Vztraja pri stališču, da bo primerna satisfakcija zaradi prestanih duševnih bolečin ob hčerini smrti dosežena le s plačilom popolne odškodnine v znesku 1.500.000,00 SIT, enako odškodnino pa zahteva tudi zaradi duševnih bolečin v posledici zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Nižji sodišči nista upoštevali, da gre za izjemen primer duševnega trpljenja, ki je povzročil celo upad tožničinih življenjskih sposobnosti s posledičnim neuspehom na poklicnem področju. Zaradi smrti hčere je morala opustiti obrtno dejavnost. Napak je odločeno o teku zamudnih obresti od posameznih zneskov premoženjske škode. Zakonite zamudne obresti, ki naj bi jih tožena stranka plačala od posameznih zneskov premoženjske škode, ne pokrivajo niti 1/5 dejanskega zvišanja cen na drobno na območju Republike Slovenije. Pri tem se sklicuje na določbo 190. člena ZOR, po kateri ima oškodovanka pravico do popolne odškodnine. To pomeni, da je ravnala prav, ko je posamezne postavke premoženjske škode valorizirala, od tako valoriziranih zneskov pa uveljavila zamudne obresti za čas do plačila.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je deloma utemeljena.

Sklepanje o izjemnosti intenzitete duševnih bolečin, ki jih zaradi smrti svoje hčerke prestaja tožnica, ima podlago v ugotovljenem dejanskem stanju. Gre predvsem za dejstva, ki slede iz mnenja psihiatra ter iz okolnosti, da je tožnica prav zaradi psihičnega stanja kot posledice duševnega trpljenja omejila svojo obrtno dejavnost. Celo tožena stranka tožnici priznava navedeno izjemnost s priznanjem, da je upravičena do odškodnine iz tega naslova na zgornji meji tistega, kar se običajno priznava kot ustrezna satisfakcija. Sodišče druge stopnje je sicer upoštevalo navedeno izjemnost, vendar so ugotovljena dejstva pri odmeri pravične odškodnine iz tega naslova (200., 201. in 203. ZOR) vendarle prišla premalo do izraza. Revizija na to okolnost utemeljeno opozarja s poudarjanjem čustvene osebnostne strukture tožnice ter izjemno dobrega razumevanja in povezanosti med njo in pok. hčerko, kar je po njeni smrti povzročilo tožnici izjemno trpljenje. Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu delno ugodilo reviziji in sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo (395/1 ZPP), da je odškodnino iz tega naslova zvišalo za 200.000,00 SIT tako, da skupno znese 800.000,00 SIT.

V ostalem pa revizija ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je glede odškodnine, ki jo tožnica uveljavlja iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno ugotovilo, da ni podlage za sklepanje, da ji nastaja zaradi hčerine smrti škoda lastnega izvora, zaradi katere bi bila upravičena do nadaljnje zahtevane posebne odškodnine. Uveljavljana odškodnina je namreč pravno priznana podlaga za prisojo popolne odškodnine le tedaj, če zaradi posledic škodnega dogodka pride pri oškodovancu do škode lastnega izvora ob ugotovljeni pravno relevantni vzročni zvezi. Tožnica se sklicuje na svojo depresivnost, pomanjkanje vsakdanjega veselja, tudi pomanjkanje veselja in volje do dela in vsakdanjih opravil, zaradi česar je morala celo omejiti svojo obrtno dejavnost. Vendar pa na nižjih stopnjah ugotovljena dejanska podlaga ne omogoča sklepanja, da so tožnici nastale zdravstvene spremembe trajnega značaja, ki ji krnijo njene življenjske sposobnosti in aktivnosti. Ob sedanjem stanju stvari sta se sodišči nižje stopnje utemeljeno oprli na mnenje izvedenca psihiatra; pri tem pa sta zunanje znake tožničinega duševnega trpljenja šteli v okviru prizadetosti hujše stopnje, ki omogoča prisojo izjemne odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob smrti otroka. Pri tem je ob zavrnitvi revizije v tej smeri treba poudariti, da je zavrnitev omenjenega dela tožbenega zahtevka utemeljena s pravnorelevantnimi dejstvi, ki so ugotovljena glede na sedanje tožničino zdravstveno stanje.

V ostalem pa tožnica uveljavlja plačilo denarne premoženjske škode, ki ji je nastala zaradi hčerine smrti in ki jo utemeljuje in dokazuje z ustreznimi računi. Odškodnino za takšno "navadno" škodo je zato mogoče zahtevati le v nominalnem znesku, v kakršnem je nastala (394. člen ZOR) in je ni mogoče valorizirati. Principu popolne odškodnine (190. člen ZOR) je zadoščeno z inštitutom zakonitih zamudnih obresti po 277. členu ZOR, ki teko od nastanka škode, torej od plačila posameznih zneskov. Obširnih revizijskih izvajanj v tej smeri torej ni mogoče upoštevati.

Delni revizijski uspeh sicer ni imel za posledico spremembe odločitve o pravdnih stroških na nižjih stopnjah, saj na takšno odločitev ni vplival, imel pa je za posledico odločitev, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti sorazmerni del revizijskih stroškov. Predvsem je revizijsko sodišče štelo, da je tožeča stranka z revizijo uspela približno z 1/3. V skladu z odvetniško tarifo revizijski stroški znesejo 47.430,00 SIT, od teh pa 1/3 znesek 15.810,00 SIT. Seštevek pritožbenih in revizijskih stroškov tako predstavlja znesek 32.778,00 SIT.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).