Jedro

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je poleg navedbe, da je tožnica vložila zahtevek (brez konkretne vsebinske opredelitve tega zahtevka) in povzemanja določb 8. člena Pravilnika in 26. člena ZFO-1 navedeno le, da se tožničin zahtevek nanaša na več kot 12 mesečnih nakazil in da so vanj vključena tudi delovna mesta administrativnih nalog, ki po zakonu niso predmet sofinanciranja, in sicer: "Višji referent" pod zap. št. 7 in "Delovodja V" pod zap. št. 8. ter "Delovodja V" pod zap. št. 8.b. Glede na navedeno, se za citirana delovna mesta izplačane plače in drugi izdatki ter prispevki v skupni višini 44.677,58 EUR, ne priznajo. Navedeno pa ne zadosti standardu obrazložitve upravne odločbe po prvem odstavku 214. člena ZUP.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za javno upravo 410-33/2022/31 z dne 23. 5. 2022 se v zavrnilnem delu I. točke izreka odpravi in zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo delno ugodila zahtevku tožnice za nakazilo sredstev iz državnega proračuna (1. točka izreka) ter ugotovila, da je tožnica upravičena do 9.358,03 EUR sredstev sofinanciranja skupnega opravljanja posameznih nalog občinske uprave Medobčinskega inšpektorata Kranj za leto 2021 (2. točka izreka), odločila je tudi o nakazilu zneska do 30. 9. 2022 (3. točka izreka) ter, da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da je tožnica 15. 3. 2022 vložila zahtevek za nakazilo sredstev sofinanciranja nalog skupne občinske uprave z zahtevanimi dokumenti. Sklicuje se na 8. člen Pravilnika o izvajanju sofinanciranja skupnega opravljanja posameznih nalog občinske uprave (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da ministrstvo, pristojno za lokalno samoupravo, v 60 dneh po prejetju popolnega zahtevka izda odločbo, s katero ugotovi višino odhodkov za sofinanciranje v preteklem proračunskem letu ter določi znesek sofinanciranja in roke nakazil. V nadaljevanju se sklicuje na 26. člen Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO-1), ki določa, da so občine upravičene do sofinanciranja posameznih nalog iz drugega odstavka tega člena v višini 30 % v prejšnjem letu realiziranih odhodkov njenega proračuna za financiranje skupnih občinskih uprav, če je vključena v skupno občinsko upravo z najmanj tremi občinami in se zanjo opravlja najmanj ena naloga, ki jo opravljajo zaposleni, ki izpolnjujejo z zakonom določene pogoje. Višina sofinanciranja se poveča za 5,00 % za vsako dodatno nalogo iz drugega odstavka tega člena, ki jo skupna občinska uprava opravlja za občino, vključeno v skupno občinsko upravo, pri čemer skupna višina sofinanciranja ne sme preseči 55,00 % sredstev za plače in druge izdatke ter prispevke delodajalca zaposlenim v skupnih občinskih upravah. Tako ugotovljena višina sredstev se poveča za 20,00 %, kot je določeno v prvem odstavku navedenega člena.

3.V postopku je toženka ugotovila, da se predmetni zahtevek nanaša na več kot 12 mesečnih nakazil, zaradi česar je upoštevala dopolnitev sedežne občine skupne občinske uprave, ki je posredovala ustrezne podatke za vse občine ustanoviteljice. Pravilni znesek za 12 mesečnih nakazil znaša 24.027,91 EUR. V tožničin zahtevek pa so bila vključena tudi delovna mesta za opravljanje administrativnih nalog, ki po zakonu niso predmet sofinanciranja. Tako "Višji referent" pod zap. št. 7 in "Delovodja V" pod zap. št. 8. ter "Delovodja V" pod zap. št. 8.b. Glede na navedeno, se za citirana delovna mesta izplačane plače in drugi izdatki ter prispevki v skupni višini 44.677,58 EUR, ne priznajo. Tožnici se v skladu z deležem sofinanciranja skupne občinske uprave zniža v zahtevku naveden znesek za 1.746,89 EUR, tako da je upravičena do zgolj do zneska 22.281,02 EUR. Po povedanem je tožnica upravičena do nakazila sredstev iz državnega proračuna v višini 9.358,03 EUR.

4.Tožnica se v zavrnilnem delu z odločitvijo ne strinja. V tožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, kršitve določb postopka in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi za zmanjšanje celotnega zneska za dodelitev sredstev za sofinanciranje skupnih občinskih uprav v višini 1.746,89 EUR (zavrnilni del). Iz obrazložitve je sicer razvidna pravna podlaga, ni pa opredelitve razlogov, zakaj naj tožnica ne bi bila upravičena do sofinanciranja nalog skupne občinske uprave v zahtevani višini. Navedbe obrazložitve izpodbijane odločbe, da predmet sofinanciranja niso delovna mesta za opravljanje administrativnih nalog, ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve ne izhaja, na kakšni podlagi toženka šteje, da naj bi se na delovnih mestih sredstva za plače, katerih toženka ni priznala, opravljale administrativne naloge, še zlasti pa ne, zakaj naj stroški za plače delovnih mest, na katerih naj bi se opravljale administrativne naloge, ne bi bili upoštevni. Zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe v izpodbijanem delu je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov za zavrnitev dela tožničinega zahtevka, zato je zmanjšanje sredstev za sofinanciranje neutemeljeno in v nasprotju z določbami Pravilnika in ZFO-1. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti tudi glede višine sredstev v zavrnilnem delu, saj ni jasno, kako je toženka izračunala znesek 1.746,89 EUR, za katerega je zavrnila tožničin zahtevek. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa tudi ni možno razbrati razloga za zmanjšanje sredstev.

5.Zaključka toženke, da naj bi do zmanjšanja prišlo iz razloga, ker naj bi znesek v višini 1.746,89 EUR predstavljal strošek delavcev na delovnih mestih za opravljanje navedenih administrativnih nalog, ni mogoče preizkusiti. Toženka v postopku presoje zahtevka po 26. členu ZFO-1 nima pravice presojati, katera dela sodijo v t.i. občinski inšpekcijski nadzor in občinsko redarstvo iz 26. člena ZFO-1 in tudi ne, ali določeno delo šteje za administrativno delo. Toženka ne more sprejti zaključka, da določenega dela, zgolj zato, ker se opravlja na delovnih mestih "Višji referent" in "Delovodja V", ni možno šteti za nalogo, za katero bi bila tožeča stranka bila upravičena do sofinanciranja države, četudi bi dela in naloge teh delovnih mest zajemala tudi administrativne naloge. ZFO-1 določa le, da se občini, za organizirano skupno opravljanje posameznih nalog občinske uprave, zagotavljajo dodatna sredstva iz državnega proračuna in sicer za plače in druge izdatke ter prispevke delodajalca zaposlenim v skupni občinski upravi. V drugem odstavku sicer opredeljuje t.i posamezne naloge, pri čemer navaja tudi "občinski inšpekcijski nadzor in občinsko redarstvo", za katere je tožeča stranka podala zahtevek za nakazilo sredstev iz državnega proračuna. Zakon nikjer ne izključuje oz. ne določa konkretno, za katere naloge (delovna mesta) občinske uprave, znotraj občinskega inšpekcijskega nadzorstva in občinskega redarstva je možno zahtevku ugoditi in za katere naloge, ki se sicer nedvomno opravljajo znotraj občinskega inšpekcijskega nadzorstva in občinskega redarstva, sofinanciranje ni možno. Z utemeljitvijo, da so v zahtevek vključena tudi delovna mesta za opravljanje administrativnih nalog, ki po zakonu niso predmet sofinanciranja, je toženka presegla namen zakonske določbe. Po povedanem je izpodbijana odločitev arbitrarna in v nasprotju z ZFO-1 in Pravilnikom. Podlage za takšno postopanje tožena stranka nima, saj zakon sam opredeljuje osnovni nalogi: občinsko inšpekcijsko nadzorstvo in občinsko redarstvo, kar pomeni, da so v teh nalogah že po zakonu samem zajete prav vse naloge in vsa delovna mesta, ki spadajo v t.i. občinsko inšpekcijsko nadzorstvo in občinsko redarstvo, ne glede na ime delovnega mesta, v konkretnem primeru torej tudi dela in naloge na delovnih mestih: "Višji referent" pod zap.št. 7, "Delovodja V" pod zap.št. 8.a. in "Delovodja V" pod zap.št. 8.b., ki jih toženka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, saj se nedvomno izvajajo znotraj občinskega inšpekcijskega nadzorstva in občinskega redarstva ter tvorijo neločljiv del in neločljivo podporo preostalim nalogam, ki se izvajajo znotraj občinskega inšpekcijskega nadzorstva in občinskega redarstva. Naloge, glede katerih je toženka zavrnila tožničin zahtevek so zaposlitve oz. službe, ki so nujne podporne službe občinskega inšpekcijskega nadzorstva in občinskega redarstva, brez katerih občinsko inšpekcijsko nadzorstvo in občinsko redarstvo ne more delovati ter so nujni sestavni del teh služb. Namen ZFO-1 je, da zagotovi sofinanciranje nalog, ki so prenesene iz občine na skupno občinsko upravo v celoti, zato samega upravičenja do sofinanciranja ni dopustno pogojevati s sistematizacijo in nalogami iz le-te, kar je stvar organizacije dela v občinskem inšpekcijskem nadzorstvu in v občinskem redarstvu ter ni predmet urejanja po ZFO-1 ali Pravilnika. Tožnica je v predmetnem zahtevku opredelila vsa delovna mesta, ki obstajajo znotraj Medobčinskega inšpektorata Kranj ne glede na to, ali se na njih opravljajo tudi administrativne naloge in neločljivo tvorijo tudi delovna mesta: "Višji referent" pod zap. št. 7, "Delovodja V" pod zap.št. 8.a. in "Delovodja V" pod zap. št. 8.b. Zato je tožnica tudi navedena delovna mesta upravičeno zajela v predmetnem zahtevku. Zgolj navedba, da je bilo od zneska za sofinanciranje odštetih 1.746,89 EUR za opravljanje administrativnih nalog, ki niso upravičena do sofinanciranja, pa ne ustreza standardu obrazložitve upravne odločbe, kar posledično pomeni, da pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odredbe v navedenem delu ni mogoče preizkusiti. Takšne odločitve so arbitrarne in zato nezakonite, kar pojasni.

6.Iz predhodno navedenih dejstev ter določil ZFO-1 in Pravilnika nedvomno izhaja, da je izpodbijana odločba v izpodbijanem delu tudi vsebinsko nepravilna, saj bi morala toženka tožničinem zahtevku v celoti ugoditi in odločiti, da je v celoti upravičena do sredstev iz državnega proračuna za financiranje vseh tožničinih odhodkov za financiranje skupne občinske uprave, ki so bile predmet zahtevka, v znesku 24.027,91 EUR. Tožnica se sklicuje na 214. člen in na 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu v točki I. izreka odpravi in v tem obsegu vrne zadevo toženki v ponovni postopek ter toženki tudi naloži, da je dolžna povrniti stroške postopka tožeče stranke, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do dne plačila. Podredno pa predlaga, da izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu v točki I. izreka spremeni tako, da zahtevku občine ustanoviteljice z dne 15. 3. 2022 za nakazilo sredstev iz državnega proračuna v celoti ugodi ter odloči, da je tožnica upravičena do dodatnih 733,69 EUR sredstev sofinanciranja skupnega opravljanja posameznih nalog občinske uprave Medobčinski inšpektorat Kranj, za leto 2021 ter, da je toženka dolžna tožnici najkasneje do dne 30. 9. 2022 plačati znesek 733,69 EUR. Toženka je dolžna tožnici tudi povrniti stroške postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do dne plačila.

7.Toženka v odgovoru na tožbo primarno navaja, da je tožba vložena prepozno. Meni tudi, da je izpodbijana odločba v izpodbijanem delu ustrezno obrazložena in utemeljena z razlogi, ki omogočajo preizkus, kar pojasni. Dodaja, da drugi odstavek 26. člena ZFO-1 ne vključuje administrativnih nalog, zato ni podlage, da se zanje zagotavljajo sredstva iz državnega proračuna. Meni, da je tožničino stališče v nasprotju z namenom 26. člena ZFO-1. V nadaljevanju prikazuje način določitve pravilne osnove za izplačilo zneskov za sofinanciranje za posamezne občine. Tožnici se je skladno z njenim deležem sofinanciranja skupne občinske uprave, ki znaša 3,91 % zahtevani znesek 24.027,91 iz Priloge 1 zniža za 1.746,89 EUR. Meni, da je izpodbijana odločba v izpodbijanem delu ustrezno obrazložena in jo je tudi možno preizkusiti ter je tudi sklepčna. Podane pa tudi niso očitane bistvene kršitve določb postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno. V zadevi pa tudi niso izpolnjeni pogoji za odločanje na podlagi 65. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma zavrne

8.Tožnica v pripravljalnih vlogah navaja, da je bila tožba vložena pravočasno in predlaga združitev tožb, ki so jih na Upravno sodišče RS vložile Občine A., B. in C. Opozarja, da skuša toženka v odgovoru na tožbo nadomestiti obrazložitev, ki bi jo morala vsebovati izpodbijana odločba. Vztraja pri tožbenih navedbah o pravilni razlagi 26. člena ZFO-1. V nadaljevanju pa dodatno argumentira svoja stališča.

9.Toženka se v pripravljalnih vlogah opredeljuje do tožničinih navedb in svoja stališča prav tako dodatno argumentira.

10.Tožba je utemeljena.

11.Med strankama je v konkretnem primeru sporno ali je toženka z izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu pravilno in zakonito zavrnila tožničin zahtevek za sofinanciranje nalog skupne občinske uprave v znesku 1.746,89 EUR.

12.V zvezi s toženkinim ugovorom o pravočasnosti tožbe sodišče ugotavlja, da je tožba vložena v zakonitem roku 30 dni od vročitve izpodbijane odločbe, torej akta, s katerim je bil postopek končan. Kot izhaja iz upravnega spisa je bila izpodbijana odločba tožnici vročena elektronsko prek sistema IBM Lotus Notes 24. 5. 2022 (v nasprotju z 87. členom ZUP). Iz sodnega spisa pa izhaja, da je tožnica tožbo vložila na vložišču Upravnega sodišča RS 23. 6. 2022, torej pravočasno. Glede na navedeno je bila tožba vložena v roku, ki ga določa prvi odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

13.Sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za združitev tožb v istovrstnih zadevah, ki so jih pri Upravnem sodišču vložile Občine A., B. in C., ker za to ni bilo podanih pogojev.

14.Tožnica v konkretnem primeru prvenstveno ugovarja, da izpodbijane odločbe v izpodbijanem delu zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti, medtem ko toženka utemeljuje, da je izpodbijana odločba v izpodbijanem delu ustrezno obrazložena, ter se pri tem sklicuje na naravo odločanja v obravnavani zadevi in na zadržanost sodne presoje v teh primerih.

Predmet tega upravnega spora je toženkina odločitev, sprejeta na podlagi 26. člena ZFO-1, ki ureja sofinanciranje opravljanja nalog skupne občinske uprave iz javnih sredstev. Četrti odstavek 26. člena ZFO-1 določa, da je občina do sredstev državnega proračuna iz prvega odstavka tega člena upravičena za sofinanciranje nalog iz drugega odstavka tega člena v višini 30,00 % v prejšnjem letu realiziranih odhodkov njenega proračuna za financiranje skupnih občinskih uprav, če je vključena v skupno občinsko upravo z najmanj tremi občinami in se zanjo opravlja najmanj ena naloga, ki jo opravljajo zaposleni, ki izpolnjujejo z zakonom določene pogoje. Glede na takšno specifično javnopravno naravo zadeve, v kateri država občini pod določenimi pogoji omogoča sofinanciranje iz javnih sredstev, ne gre za upravno stvar v smislu 2. člena ZUP, temveč za drugo javno-upravno stvar, za katero se po 4. členu ZUP smiselno uporablja ta zakon.¹

Navedeno pomeni, da je upravni organ dolžan upravni akt, s katerim odloči o zahtevi občine po navedeni določbi ZFO-1, obrazložiti v skladu z določbo 214. člena ZUP. Po prvem odstavku 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbe določb predpisov na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovitve dejanskega stanja narekujejo takšno odločbo in razloge zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

Po presoji sodišča tožnica utemeljeno opozarja na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane odločitve v izpodbijanem delu.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je poleg navedbe, da je tožnica vložila zahtevek (brez konkretne vsebinske opredelitve tega zahtevka) in povzemanja določb 8. člena Pravilnika in 26. člena ZFO-1 navedeno le, da se tožničin zahtevek nanaša na več kot 12 mesečnih nakazil in da so vanj vključena tudi delovna mesta administrativnih nalog, ki po zakonu niso predmet sofinanciranja, in sicer: "Višji referent" pod zap. št. 7 in "Delovodja V" pod zap. št. 8. ter "Delovodja V" pod zap. št. 8.b. Glede na navedeno, se za citirana delovna mesta izplačane plače in drugi izdatki ter prispevki v skupni višini 44.677,58 EUR, ne priznajo. Tožnici se v skladu z deležem sofinanciranja skupne občinske uprave zniža v zahtevku naveden znesek za 1.746,89 EUR, tako da je upravičena do 22.281,02 EUR. Zato je tožnica upravičena do nakazila sredstev iz državnega proračuna v višini 9.358,03 EUR.

Navedeno pa ne zadosti standardu obrazložitve upravne odločbe po prvem odstavku 214. člena ZUP. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako ni mogoče razbrati konkretnih razlogov, zakaj toženka stroškov za določena delovna mesta ni priznala niti zakaj je tožničin zahtevek lahko omejen na 12 mesečnih nakazil oziroma zakaj je zavrnila zahtevek v delu, ki presega ta obseg. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe torej ne izhajajo razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno celotnemu zahtevku tožnice glede na ugotovljeno dejansko stanje ter podano materialnopravno podlago (6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).

Obrazložitev upravnega akta mora v skladu z določbo 214. člena ZUP vsebovati navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku. Če obrazložitev upravnega akta takšne vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Tudi sodišče v takem primeru ne more preizkusiti zakonitosti takšnega upravnega akta. Iz pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki obsegajo tudi pravico do enakega obravnavanja strank v postopku. Ta pa vključuje tudi pravico do obrazložitve upravnih aktov. Zahteva po obrazložitvi je del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Če je obrazložitev upravnega akta pomanjkljiva do takšne mere, da upravnega akta ni mogoče preizkusiti, gre po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP za bistveno kršitev pravil postopka v zvezi z 2 točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. V konkretni zadevi izpodbijana odločba po presoji sodišča takšne obrazložitve nima. Sodišče sodi, da je obrazložitev predmetne odločitve bistveno pomanjkljiva in ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih sestavin, kot jih določa 214. člen ZUP, kot to pravilno ugovarja tožnica ter tožnici, kakor tudi sodišču, ne omogoča preizkusa.

Glede na navedeno je po presoji sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe v izpodbijanem delu pomanjkljiva do te mere, da je ni mogoče preizkusiti. To pa je po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP bistvena kršitev določb upravnega postopka.

Na drugačno presojo ne vplivajo toženkine navedbe v odgovoru na tožbo, v katerih odgovarja na tožbene očitke tako v zvezi z neobrazloženostjo izpodbijane odločbe, kot tudi glede zatrjevane napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Razlogi za sprejeto odločitev morajo namreč biti navedeni v obrazložitvi izpodbijanega akta, saj je predmet sodne presoje v upravnem sporu njegova zakonitost. Izpodbijani upravni akt mora zato vsebovati vse elemente, ki jih določa zgoraj citirani 214. člen ZUP. Z odgovorom na tožbo zato ni mogoče dopolnjevati svoje odločitve z razlogi, ki bi jih moral vsebovati že izpodbijani akt, saj bi bila sicer tožnici odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva. Odgovor na tožbo v upravnem sporu je tako namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah in podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti te odločbe. Taka je tudi ustaljena sodna praksa.²

Ker je ugotovljena bistvena kršitev določb postopka zadosten razlog za odpravo predmetne odločbe v izpodbijanem delu, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

Po povedanem je tožba utemeljena. Ker pa je toženka tožničinemu zahtevku delno ugodila (I. točka izreka), to pomeni, da je zahtevek delno zavrnila, zaradi česar je sodišče izpodbijano odločbo v I. točki izreka v zavrnilnem delu na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo, v skladu s četrtim in petim odstavkom istega člena zakona, v tem obsegu vrnilo toženki v ponovni postopek. Toženka naj v ponovnem postopku ponovno odloči o tožničinem zahtevku v zavrnilnem delu in v obrazložitvi svoje odločitve konkretno navede razloge in pravno podlago za svojo odločitev ter izda upravni akt, ki bo vseboval vse elemente iz 214. člena ZUP.

Sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu naj samo odloči v sporu polne jurisdikcije, ker pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni, saj podatki postopka glede na ugotovljene kršitve zakona za to niso dali ustrezne podlage.³

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po katerem lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika). Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Plačana sodna taksa za postopek pa bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).