Jedro

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da ni nobenega dvoma, da je bila podana sorazmernost med intenzivnostjo napada oškodovanca (hude grožnje in udarec v glavo) in udarcem obtoženca v glavo oškodovanca. Oba goloroka sta namreč uporabila enak način - udarec z roko v glavo. Sorazmerje med napadom in obrambo se namreč ne more pojmovati tako, da tisti, ki se brani, ne sme drugemu prizadejati hujše poškodbe od tiste, ki mu grozi. Odločilna je intenziteta napada ter sredstva in možnosti, s katerimi v trenutku napada razpolaga tisti, ki se brani. Ker pa je oškodovanec obdolženca dalj časa hudo žalil mu grozil, grizel in ga udaril z roko v glavo je obdolženec napad oškodovanca, ki je še trajal in se stopnjeval odvrnil z udarcem v glavo. Od obtoženca v tej situaciji ni bilo moč zahtevati, da bi oškodovanca odstranil od sebe in preprečil njegovo neprimerno ravnanje na drug manj intenziven način.

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po členu 134/IV KZ in odločilo, da stroški kazenskega postopka bremene proračun.

Proti tej sodbi je državni tožilec vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter v razlogih pritožbe tudi zaradi bistvenih kršitve določb kazenskega postopka in predlagal, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ocenilo, da je bila odločitev sodišča prve stopnje, da obdolženca oprosti, ker je na podlagi ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je ravnal v silobranu, pravilna in v zadostni meri obrazložena. Na podlagi izpovedb zaslišanih prič V. R. in R. Š.

je namreč bil potrjen obdolženčev zagovor, da ga je oškodovanec predhodno napadal, ga udaril z roko po glavi in mu tudi grozil, ne samo njemu, da ga bo zaklal, temveč tudi, da mu bo v lokal prinesel odsekano glavo njegove izvezakonske partnerice. Takšno ravnanje oškodovanca je bilo opisano tudi v konkretnem opisu kaznivega dejanja, ki ga je v obtožnem predlogu podal državni tožilec, zato neutemeljeno v pritožbi navaja, da oškodovanec obdolžencu neposredno ni grozil. Pritožnik izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila obramba obdolženca pred oškodovančevim napadom neizogobno potrebna.

Meni, da je bila reakcija obdolženca nesorazmerna in se pri tem sklicuje na izpovedbo oškodovanca, da ga je obdolženi poleg tega, da ga je udaril v glavo, tudi z glavo butal v šank in mu na tleh stopil na vrat. Takšno izpovedbo oškodovanca, ki med drugim tudi ni priznal, da naj bi obdolžencu grozil ali ga udaril, kar pa mu tudi državni tožilec očitno ne sledi, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in v razlogih navedlo: "da tega pričevanja ni potrdila nobena priča", zato tudi ni moč pritrditi pritožbi, da sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov. Nasprotno, sodišče prve stopnje je ugotovilo in v razlogih sodbe tudi navedlo, da je oškodovanec uporabil silo pred tem tudi napram V. R. in D. F., ki sta ga poskušala miriti.

Ugotoviti pa je treba tudi, da ravnanje obdolženca, kot ga v pritožbi zatrjuje državni tožilec, v izreku obtožnega predloga ni opisano, kar kaže na to, da tudi državni tožilec, ki je bil navzoč na glavni obravnavi, ni verjel oškodovancu.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da ni nobenega dvoma, da je bila podana sorazmernost med intenzivnostjo napada oškodovanca (udarec v glavo) in obrambo z udarcem obdolženca v glavo oškodovanca. Oba goloroka sta namreč uporabila enak način - udarec z roko v glavo.

Sorazmerje med napadom in obrambo se namreč ne ocenjuje po konkretnih posledicah napada in obrambe. Odločilna je intenziteta napada ter sredstva in možnosti, s katerimi v trenutku napada razpolaga tisti, ki se brani. Ker je oškodovanec obdolženca dalj časa hudo žalil, mu grozil, grizel in ga nato udaril z roko v glavo ni šlo za povračilno ravnanje izzvanega obdolženca temveč za obrambo, ki je bila sorazmerna napadu, ki je še trajal in se je stopnjeval. Zato pritožba državnega tožilca, ki dokazne zaključke o obstoju silobrana izpodbija, ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.