Jedro

Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tekom postopka ni ugovarjala višini uporabnine, zatrjevani s strani tožnice, neprerekana dejstva pa se skladno z 2. odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana. Postavitev izvedenca bi morala zahtevati tožena stranka, če bi trdila, da zemljišče ni pravilno odmerjeno ali da je uporabnina previsoka, vendar kot rečeno, teh trditev ni postavila.

Zakonska določba vsebovana v 287. členu OZ (načelo vrstnega reda vračunanja izpolnitve), ki ga je potrebno uporabiti v obravnavani zadevi, je dispozitivne narave in ne omogoča sodišču, da brez ustrezne trditvene podlage odloča, katere obveznosti toženca se štejejo za poravnane.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti, spremeni tako, da te prenehajo teči z dnem 31. 12. 2001. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem z dne 01. 03. 1999 za znesek glavnice 5.285,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakomesečnega zneska obveznosti do plačila (1. točka izreka izpodbijane sodbe) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (2. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oz. zavrže ter ji naloži v povrnitev stroške postopka skupaj s stroški pritožbenega postopka.

Pritožba navaja, da tožeča stranka ni ponudila nobenega dokaza o tem, za kakšno površino zemljišča gre niti po katerih kriterijih je določila uporabnino. Sodišče bi moralo izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca cenilca, ugotoviti bi moralo tudi obseg zemljišča, ki je bilo dano v najem. Nadalje pritožba navaja, da je podana visečnost pravde. Sodišče je na obravnavi dne 04. 11. 2009 iz razloga pravnomočno že razsojene stvari pozvalo pooblaščenca tožeče stranke, da sporoči številke izvršilnega spisa Okrajnega sodišča v Grosupljem, v katerem poteka izvršba zoper toženca na premičnine (glede iste terjatve kot se vtožuje v tem postopku) in bo nato sodišče pribavilo izvršilni spis. V nasprotju s pravili postopka je sodišče razširitev na novo izvršilno sredstvo odstopilo po ugovoru v pravdo. To pomeni podvajanje istega postopka oz. že pravnomočno razsojene zadeve glede same izvršbe. Pritožba nadalje očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo vrstnega reda poplačila posameznih terjatev po večih postopkih, gre namreč za poplačevanje večih obrokov na račun uporabnin, tudi s prodajo kioskov, pri čemer sodišče enostavno navedbo tožeče stranke v njeni zadnji vlogi šteje za resnično, čeprav ji tožena stranka ves čas ugovarja, prerekala pa jo je tudi v ugovoru in ostalih vlogah ter prvotni pritožbi. Sodišče bi moralo upoštevati vrstni red vračunavanja izpolnitve v skladu z določilom 2. in 4. odstavka 287. člena OZ in sicer glede na vrstni red po zapadlosti v izpolnitev in glede na datum njihovega nastanka. Tožena stranka je namreč upravičeno prerekala in ugovarjala zastaranje terjatev od leta 1994 do 1997, s takšnim ugovorom je tudi uspela, vse kar je plačala kasneje na podlagi izvršilnih postopkov, tudi postopka iz katerega je kot novo izvršilno sredstvo nastala ta tožba, pa je plačevala po vrstnem redu nastanka oz. zapadlosti posameznih terjatev in je torej te zneske v celoti poravnala s temi plačili. Sodišče prve stopnje se tudi ni izjasnilo o omejevanju obrestovanja. Vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti je dosegla glavnico, zaradi česar bi sodišče moralo upoštevati omejevanje vsaj od 31. 12. 2001 dalje, ko je uveljavljen OZ.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni ponudila nobenega dokaza o tem, za kakšno površino zemljišča gre niti po katerih kriterijih je določila uporabnino, so pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče v skladu s 337. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne more upoštevati. Sicer pa drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tekom postopka ni ugovarjala višini uporabnine, zatrjevani s strani tožnice, neprerekana dejstva pa se skladno z 2. odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana. Postavitev izvedenca bi morala zahtevati tožena stranka, če bi trdila, da zemljišče ni pravilno odmerjeno ali da je uporabnina previsoka, vendar kot rečeno, teh trditev ni postavila.

Ugovor visečnosti pravde je sodišče prve stopnje presojalo (izpodbijana sodba na strani 9 spodaj in strani 10 zgoraj) in zaključilo, da litispendenca ni podana, čemur pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Izterjava uporabnine oz. najemnine se je v izvršilnih postopkih Okrajnega sodišča v Grosupljem I 97/485 in I 00/567 (prej I 97/314) nanašala na obdobje od septembra 1994 do januarja 1997 za vsa tri predmetna zemljišča tožnice, ki jih toženec uporablja. V predmetni pravdi pa tožnica zahteva plačilo uporabnine za obdobje od februarja 1997 do septembra 1998 za navedena tri zemljišča, torej ne gre za odločanje o istem zahtevku.

Pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vrstni red vračunavanja izpolnitve v skladu z določilom 2. in 4. odstavka 287. člena OZ in sicer glede na vrstni red po zapadlosti v izpolnitev in glede na datum njihovega nastanka, so pritožbene novote. Trditvam tožnice, kako je vračunavala posamezna plačila toženca, toženec ni oporekal in ni ponudil nasprotnih trditev. Trditveno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine v vtoževanem obdobju je imelo sodišče prve stopnje le v neprerekanih navedbah tožeče stranke. Tožeča stranka je obrazložila, kaj je s posameznim plačilom toženca štela za plačano in sodišče prve stopnje je temu pravilno sledilo. Zakonska določba vsebovana v 287. členu OZ (enako določa 312. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je potrebno uporabiti v obravnavani zadevi) je dispozitivne narave in ne omogoča sodišču, da brez ustrezne trditvene podlage odloča, katere obveznosti toženca se štejejo za poravnane. Ker toženec ni izkazal, da brez svoje krivde ni mogel navesti ustreznih trditev glede vrstnega reda vračunavanja izpolnitve do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma, ob izpolnjenosti pogojev iz 4. odstavka 286. člena ZPP, do konca glavne obravnave, gre za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

Pritožba pa je delno utemeljena glede omejitve teka zakonskih zamudnih obresti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je 02. 03. 2006 z odločbo U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01. 01. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. V obravnavani zadevi so zamudne obresti od vsake posamezne glavnice – mesečne uporabnine do 01. 01. 2002 že dosegle oziroma presegle glavnico. Iz tega razloga so zamudne obresti od vsakomesečnega zneska uporabnine nehale teči z dnem 31. 12. 2001, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu z 358. členom ZPP spremenilo izpodbijano sodbo, kot to izhaja iz izreka. Sicer je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

6. Pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o pravdnih stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Delna ugoditev pritožbi namreč na to odločitev ni vplivala. Tožena stranka, ki je s pritožbo uspela le v obrestnem delu zahtevka, s spremembo odločbe glede stranske terjatve pa niso nastali posebni stroški, mora sama nositi tudi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.