Jedro

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja kršitev iz 8. člena ZPP. V zvezi z očitano kršitvijo delovnih obveznosti, ki se nanaša na sporni dogodek pri opravljanju dela na blagajni, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izpoved oškodovanke o izročitvi spornega zneska tožnici v nasprotju z videoposnetkom. Dejstvo, da na posnetku kamere ni vidna izročitev denarja, ne pomeni, da je izpoved priče-oškodovanke v nasprotju s takšnim dokazom. Posnetki kamer sami po sebi ne morejo imeti odločilne dokazne vrednosti, saj izostanek neposrednega dokaza o tem, da naj bi oškodovanka tožnici izročila navedeni znesek, ne pomeni, da tega dejstva ne morejo potrditi drugi dokazi. Četudi kak dokaz sam zase nima zadostne dokazne moči, jo ima lahko skupek več dokazov, če zaključena veriga ustvarja celotno sliko, ki si jo sodišče ustvari z uporabo določbe 8. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do izpovedi prič in oceniti njihov pomen. Sodišče prve stopnje dokazne ocene v tem delu ni zgradilo na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, zato je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, kar je vplivalo na zakonitost njegove odločitve.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe (I., II., III., IV., V., VII. in VIII. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 3. 2011 (I. točka izreka) in pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 3. 2. 2014 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od 17. 3. 2011 do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (do 3. 2. 2014) obračuna in izplača pripadajoče plače, ki bi jih prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečne plače v plačilo dalje do plačila, po predhodnem odvodu vseh davkov in prispevkov od bruto zneska pripadajočih plač (III. točka izreka), da tožnici vpiše v evidenco delovno dobo za obdobje od 17. 3. 2011 do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (IV. točka izreka) in ji plača odškodnino v višini 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, po poteku paricijskega roka iz te sodbe pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). V presežku je reparacijski in reintegracijski zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti neupravičeno zaseženi denarni znesek 40,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2011 dalje (VII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, in sicer stroške pooblaščenca v skupnem znesku 753,00 EUR in stroške prič v skupnem znesku 33,60 EUR, v 15 dneh od vročitve prvostopne sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (VIII. točka izreka).

Tožnica se pritožuje zoper VIII. točko izreka sodbe (odločitev o stroških). Navaja, da je šlo v predmetni zadevi za ponovljen postopek, saj je višje sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Pooblaščenec tožnice je v ponovnem sojenju priglasil stroške zastopanja v enaki višini kot ob koncu prvega sojenja, zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti dvojne stroške postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da toženi stranki naloži povrnitev stroškov v znesku 1.531,10 EUR.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo, smiselno zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka, iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da se mora sodišče do pravilnega dejanskega stanja v skladu z 8. členom ZPP dokopati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Glede očitane kršitve delovnih obveznosti v zvezi z dogodkom z dne 22. 2. 2011 pri opravljanju dela tožnice na blagajni tožena stranka meni, da izpoved oškodovanke A.A. ni v nasprotju z videoposnetkom. Dejstvo, da na videoposnetku ni vidno, kako je A.A. tožnici izročila 38,00 EUR, ne more biti v nasprotju z izpovedjo oškodovanke. Iz posnetka kamere je jasno razvidno, da je tožnica po odhodu A.A. denar odložila na stran in si ga protipravno prilastila. Tožnica je, preden je iz blagajne vzela denar, pogledala na levo stran, zatem denar položila predse, in nato še trikrat pogledala na levo stran v relativno kratkem časovnem obdobju. Tožnica je pogledovala le levo in nikamor drugam, kar pa ni povsem običajno ravnanje. Zaključek sodišča o sprejemljivi razlagi tožnice glede ravnanja, ko je iz blagajne verjetno vzela nek bankovec in ga dala v predalčnik pred pultom pred sebe, je v neskladju z izpovedjo prič B.B. in C.C.. B.B. je izpovedala, da se je denar štel po drugi uri. Izpovedala je, da se denar ni nikoli zlagal, položnice pa so se zlagale po dobaviteljih. Navedla je, da se na desni strani nahaja denar, na levi strani pa položnice. Tudi C.C. je potrdila, da se denar prešteva šele po zaključku dneva na blagajni. Ko se dela, pa se ga daje na desno stran. Povedala je še, da kupčkov na položnicah nikoli ne postavljajo spredaj in tudi ne delajo kupčkov denarja pred zaključkom, saj je denar vedno v blagajni. Zato je povsem mogoče, da je oškodovanka A.A. kar nekaj časa čakala pred blagajno. Vračilo denarja oškodovanki po mnenju tožene stranke kaže na to, da se je tožnica čutila odgovorno za očitano dejanje. Tožnica je denar sama prinesla in ga vrnila na klic C.C.. Tožena stranka se ne strinja z oceno sodišča, da je priča A.A. izpovedala negotovo, nezanesljivo in neprepričljivo. Tožnica je svoje gibe obrazložila drugače, njena pojasnila pa so v neskladju z izpovedbama C.C. in B.B.. Glede druge očitane kršitve v zvezi z nepravilnostmi, ki naj bi jih tožnica storila v zvezi z naročilnicami in pri delu v nabavi ter v zvezi s skladiščnim poslovanjem, tožena stranka navaja, da ne drži očitek glede pomanjkljivega vpisa manka v letu 2010, saj sta skladiščnika po opravljenem pregledu ugotovila napake za nazaj. Tožena stranka je zato utemeljeno tožnici očitala, da je opustila svojo dolžnost glede vpisa manka v skladiščne kartice. Tožena stranka je želela poudariti, da so na zahtevnicah, ki jih je izdala tožnica, bili potrgani vsi izvodi drugopisa zahtevnic. Tožena stranka vztraja, da je tožnica prekoračila svoja pooblastila, kar izhaja iz izpovedi prič D.D. in E.E.. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je manko v skladišču izključno stvar skladiščnikov, ki bi morali dokumentacijo o nabavljenem blagu vedno primerjati s stanjem v skladišču. Tožnica je bila za manko nedvomno odgovorna. F.F. je, zaslišan kot priča, izpovedal, da bi se morala za dodatno dobavljene obleke izdati nova naročilnica. Zaključek sodišča, da se na dano naročilnico lahko sprejme dodatno količino izdelkov, je po mnenju tožene stranke napačen. V zvezi z dobavnico, ki se tiče računalnikov, je sodišče povsem enostransko sledilo izpovedi tožnice, F.F. in bivšemu direktorju G.G., neutemeljeno pa je tudi zaključilo, da sta izpovedi H.H. in D.D. nerelevantni. Tožena stranka graja zaključek sodišča, da sistemski postopek nabave ne more predstavljati dokaza, da je tožnica ravnala nepravilno, ker se v praksi ni upošteval, in da tožničina udeležba na posameznih seminarjih z ničemer ne dokazuje, da bi tožnica morala vedeti, da je ravnala nepravilno. Tožena stranka nadalje navaja, da kršitve niso zastarale. Sodišče prve stopnje je neupravičeno razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti neupravičeno zaseženi denarni znesek v višini 40,00 EUR. Tožena stranka se ne strinja z odmero odškodnine v višini 18 mesečnih plač. Prisojena odškodnina je upoštevaje dosedanjo sodno prakso, ki je upoštevala podobne kriterije kot sedanji ZDR-1, občutno previsoka. Sodišču prve stopnje očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Obe stranki sta vložili odgovora na pritožbo, v katerem ocenjujeta, da so navedbe nasprotne stranke neutemeljene in predlagata zavrnitev pritožb. Tožnica uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka v pritožbi izpodbijani sodbi neutemeljeno očita protispisnost po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin in izpovedi tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V obravnavanem primeru ni podana, saj sodišče ni povzelo zapisnika zaslišanja v nasprotju z njegovo vsebino, ampak je le naredilo dokazni zaključek na podlagi nasprotujočih si dokazov. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V pritožbi tožene stranke opisane kritike dokazne ocene tako ni mogoče šteti za navedeno procesno kršitev.

Tožena stranka pa v pritožbi dovolj določno uveljavlja kršitev iz 8. člena ZPP. V zvezi z očitano kršitvijo delovnih obveznosti v zvezi z dogodkom z dne 22. 2. 2011 pri opravljanju dela na blagajni je sodišče ugotovilo, da je izpoved oškodovanke A.A. o izročitvi 38,00 EUR tožnici v nasprotju z videoposnetkom. Sodišče prve stopnje te dokazne presoje ne more graditi na tem, da na posnetkih kamer ni neposredno vidna izročitev 38,00 EUR, ki naj bi jih A.A. izročila na zahtevo tožnice. Predvsem pa dejstvo, da na posnetku kamere ni vidna izročitev denarja, ne pomeni, da je izpoved priče A.A. v direktnem nasprotju s takšnim dokazom. Posnetki kamer sami po sebi ne morejo imeti odločilno dokazno vrednost, saj izostanek neposrednega dokaza o tem, da naj bi A.A. tožnici izročila navedeni znesek, ne pomeni, da tega dejstva ne morejo potrditi drugi dokazi. Četudi kak dokaz sam zase nima zadostne dokazne moči, jo ima lahko skupek več dokazov, če zaključena veriga ustvarja celotno sliko. Le-to pa si sodišče ustvari z uporabo določbe 8. člena ZPP.

Dosledna uporaba te določbe je pomembna tudi glede dokazne ocene sodišča prve stopnje v delu, kjer sprejema pojasnilo tožnice o ravnanju po odhodu A.A.. Takšna dokazna ocena ne upošteva metodološkega napotka o izdelavi dokazne ocene iz citirane določbe. Tožnica je namreč na glavni obravnavi izpovedala, da je tik pred zaključkom delovnega časa verjetno dala že preštet denar predse in je potem bankovec še priložila na kupček (list. št. 544). V zvezi s tem pritožba tožene stranka utemeljeno opozarja na izpovedi C.C. in B.B.. B.B. je izpovedala, da se v primeru, ko blagajničarka kasira, denar daje na desno stran v blagajno in da se tik pred zaključkom blagajne denar nikoli ne zlaga spredaj na kupček. Vztrajala je, da se je denar vedno nahajal v blagajni. B.B. je izpovedala, da se je denar vedno štel po drugi uri na pultu, nikoli pa se ni zlagal. Blagajna je bila zaprta, ko so denar na kupčke zlagali. Ker temelji očitek tožnici prav na tem, da si je prilastila denar, kar pa naj bi dokazoval zadnji oziroma drugi del posnetka, ko tožnica vzame nekaj iz blagajne (kar izgleda kot bankovec za 50,00 EUR) ter položi predse na kupček, bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do navedenih izpovedi prič in oceniti njihov pomen. Sodišče prve stopnje dokazne ocene v tem delu ni zgradilo na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, zato je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, kar je vplivalo na zakonitost njegove odločitve.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke na podlagi 354. člena ZPP ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odpravi ugotovljeno procesno pomanjkljivost, nato pa ponovno presodi o utemeljenosti očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede poneverbe denarnih sredstev.

V zvezi s pritožbenimi očitki tožene stranke glede drugih kršitev, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti pri opravljanju dela nabavnega referenta, pa pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati prekoračitve njenih pooblastil. Takšna presoja temelji predvsem na okoliščini, da pri toženi stranki ni bilo ne opisa delovnega mesta nabavni referent in sistemizacije slednjega, delo tožnice, ki je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delo tajnice, pa je bilo v praksi v celoti odvisno od navodil neposredno nadrejenega F.F. (vodje nabave), ki je podal izredno odpoved toženi stranki in na delo tožnice ni imel pripomb. Delokrogi dela v skladišču niso bili urejeni. Organizacija dela v skladišču ni bila urejena in pregledna. Tako se npr. tožena stranka po opravljeni inventuri v letu 2009 na manko enega računalnika ni takoj odzvala in je tolerirala pomanjkljivosti. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo, da tožnico ni mogoče obremeniti za nepravilnosti, do katerih je prihajalo v skladiščnem poslovanju tožene stranke, niti za ugotovljeni manko, še posebej zato, ker do tega v neurejenih dejanskih razmerah in delokrogih v skladišču lahko pride iz različnih razlogov.

V okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v delu odločitve (VII. točka izreka sodbe), v katerem je toženi stranki naloženo, da tožnici povrne neupravičeno zaseženi denarni znesek 40,00 EUR, sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjska sodba ne vsebuje razlogov za takšno odločitev in jo v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar narekuje razveljavitev tega dela sodbe.

Zaradi razveljavitve odločitve o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, torej tudi glede odločitve o denarni odškodnini. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da ni sprejemljiv opisni izrek (18 mesečnih plač tožnice), temveč je potrebno o višini odškodnine odločiti v bruto denarnem znesku, od katerega je delodajalec dolžan obračunati in odvesti davek ter delavcu izplačati neto znesek. Kolikor bo sodišče v ponovnem sojenju presodilo, da je izredna odpoved nezakonita, in pogodbo o zaposlitvi razvezalo, bo moralo upoštevati, da je 12. 4. 2013 začel veljati Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki v drugem odstavku 118. člena ZDR določa, da se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani ugodilni del sodbe v obsegu, razvidnem iz izreka tega sklepa, je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, kar pomeni, da je utemeljena tudi pritožba tožnika. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje ne pomeni, da je tožnica upravičena do dveh ali več nagrad za postopek. Drugi odstavek 14. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) res določa, da odvetnik v sodnem postopku lahko prejme nagrado na vsaki stopnji, pri čemer 19. člen ZOdvT izredno odloča, da nov postopek pred sodiščem nižje stopnje, kateremu je bila zadeva vrnjena v odločanje, predstavlja novo stopnjo. Vendar pa iz opombe št. 3 Tarife, ki je sestavni del ZOdvT, izrecno izhaja, da se že nastala nagrada za postopek pred nižjim sodiščem, kateremu je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje, všteva v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. To pomeni, da bi bila tožnica do ponovne nagrade za postopek upravičena le v primeru, če bi bila v ponovljenem postopku ta nagrada višja od že nastale nagrade v prejšnjem postopku. Stranki pa se priznajo odvetniški stroški za nov narok v ponovljenem postopku.

Odločitev o stroških odgovora na pritožbo se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.