Jedro

Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata). Sodna poravnava je torej izenačena s pravnomočno sodbo. Z njo se konča postopek glede tistega dela spornega predmeta, glede katerega je sklenjena. Kot pravnomočna začne učinkovati, ko jo stranke podpišejo oziroma ko podpišejo sodni zapisnik, na katerega jo izjavijo (drugi odstavek 307. in 308. člen ZPP). Sklenjena sodna poravnava ima tako učinek pravnomočnosti kot učinek izvršljivosti.

Zloraba procesne pravice je uporaba procesnih pooblastil, ki jih ima stranka s ciljem, da se drugemu povzroči škoda, ali s ciljem, ki je nasproten dobrim običajem, vestnosti in poštenja. Ocena, katero procesno dejanje stranke se lahko kvalificira kot vestno in katero kot nevestno, je odvisna od namena sankcije za zlorabo procesnih pravic. Določba o kaznovanju predstavlja posredno in skrajno sredstvo oziroma sankcijo za vzpostavitev nujne procesne discipline. Ne gre za represivno sredstvo, ampak za sredstvo za izvajanje disciplinskih pooblastil sodišča. Ne gre torej za institut, ki bi ga zakonodajalec uvrstil v kazensko pravno sfero, pač pa za ukrep procesnega vodstva, ki ima namen zagotoviti urejenost teka pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper sklep IV P 301/2017–122 z dne 22. 5. 2020 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog tožeče stranke za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in potrdila o izvršljivosti sodne poravnave z dne 29. 1. 2020 zavrne.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sklep IV P 301/2017–155 z dne 17. 3. 2021 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

III. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. I izreka spremeni tako, da se doda nov odstavek, ki se glasi: „Toženec je dolžan za preživljanje mld. hčerke A. A. za čas od 1. 11. 2017 do 30. 4. 2018, v roku 15 dni, plačati še zneske po 30 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v vsakem mesecu dalje.“ v drugem odstavku točke I. izreka (obdobje plačila preživnine za čas od 1. 5. 2018 do 30. 6. 2020) pa tako, da se znesek 204 EUR nadomesti z zneskom 245 EUR.

IV. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 189,79 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 5. 2020 razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti in potrdilo o izvršljivosti sodne poravnave z dne 29. 1. 2020 oziroma potrdilo o pravnomočnosti in potrdilo o izvršljivosti dano na zapisnik glavne obravnave z dne 29. 1. 2020. Z izpodbijano sodbo je odločilo, da je toženec dolžan za preživljanje mld. hčerke od 1. 7. 2020 dalje plačevati mesečno preživnino v znesku 386 EUR. Za čas od 1. 5. 2018 do 30. 6. 2020 je določilo preživnino v znesku po 454 EUR mesečno in z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da naj za navedeno obdobje za preživljanje mld. A. A. plača še po 204 EUR1 mesečno z zakonskimi zamudnimi obresti od zapadlosti vsakega mesečnega obroka preživnine dalje. Višji tožbeni zahtevek za plačilo preživnine je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in še odločilo, da bo o stroških postopka odločilo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. S sklepom z dne 27. 3. 2021 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izrek denarne kazni toženi stranki v znesku 1.300,00 EUR.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) je zoper sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sodne poravnave, vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti zavrne. Meni, da zakonska določila ne zahtevajo posebnega formalno oblikovanega sklepa za dovolitev sklenitve sodne poravnave v sporih iz razmerij med starši in otroki. Sklep sodišča, da se sodna poravnava pravdnih strank glede vzgoje in varstva ter določitve stikov otroka s tožencem dopusti, ne predstavlja odločitve sodišča, zoper katero bi lahko bila dovoljena (posebna) pritožba, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, takoj ko je sodišče sodno poravnavo dopustilo, je ta postala pravnomočna oziroma je pridobila učinek pravnomočne sodne odločbe. Procesno zgrešena je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožničinem predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in ga razveljavilo. Enako velja tudi glede razveljavitve potrdila o izvršljivosti sodne poravnave.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) je zoper sklep o zavrnitvi njenega predloga za izrek denarne kazni tožencu in podrejenega predloga, da naj sodišče šteje, da so trditve toženca v celoti neresnične, vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, posebej pa še uveljavlja bistveno kršitev 11. člena ZPP in bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 11. člen ZPP, ko je štelo, da predstavlja kršitev načela resnicoljubnosti zlorabo procesne pravice le v primerih, ko se to načelo krši z namenom zavlačevati postopek. Toženec je neresnično prikazoval svoje premoženjsko stanje, ko je zamolčal lastništvo motornega kolesa z namenom škodovati svoji hčerki oziroma tožnici, na katero bi se na ta način prevalilo večje preživninsko breme. Zamolčanje resničnega premoženjskega stanja nedvomno pomeni zlorabo procesnih pravic. Toženčeva neresnicoljubnost v postopku je tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Meni, da naj v okviru podlage iz drugega odstavka 11. člena ZPP v zvezi z 8. in 9. členom ZPP sodišče pri odločanju tudi šteje, da so trditve neresnicoljubnega toženca neresnične. Sodišče prve stopnje je kršilo tožničino pravico do izjave v postopku, ko ni preizkusilo tožničinih trditev in v njej predlaganih dokazov.

4. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. K odgovoru je predložil ftk. prometnega dovoljenja glede spornega motornega kolesa, iz katerega je razvidno, da je motorno kolo staro več kot 14 let in zato zelo malo vredno, ne pa novo, kot navaja tožnica.

5. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je pri oceni preživninskih potreb mld. hčerke odstopilo od načela individualizacije preživnine in načela, da obseg pravno priznanih otrokovih potreb narašča s preživninskimi zmožnostmi staršev. Namesto tega je sodišče pri oceni potreb otroka zmotno izhajalo iz splošno znanih dejstev o povprečnih potrebah otrok primerljive starosti. Sodišče ne more obsega in višine otrokovih potreb določiti popolnoma samovoljno in mimo dejanskih izdatkov za otroka. Sodišče bi se moralo pri ugotavljanju obsega otrokovih potreb ukvarjati z dokazili tožnice, na podlagi katerih bi spoznalo, kakšen standard je nuden mladoletnemu otroku. Prav tako pa bi moralo v večji meri upoštevati zelo dobre preživninske zmožnosti obeh staršev. V nadaljevanju pritožbe očita prvostopenjskemu sodišču neupoštevanje določenih potreb oziroma njihovo napačno upoštevanje. Med drugim sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo, da je tožnica izkazala, da je plačilo stroškov rezervnega sklada v obdobju do 1. 6. 2020 predstavljalo del najemnine, oziroma način plačila dela najemnine, zato bi moralo postavko stroška najemnine zvišati z višino zneska vplačila v rezervni sklad (od 30,00 do 50,00 EUR mesečno). Obrazložitev prvostopenjskega sodišča glede preživninske zmožnosti pravdnih strank je nejasna. Sodišče ni obrazložilo na podlagi česa je naredilo zaključek, da je toženčev dohodek iz naslova igranja v ansamblu zgolj 460,00 EUR mesečno. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je toženčeve preživninske zmožnosti zmanjšalo za celotno anuiteto kredita v znesku 584,59 EUR. Sodišče ne bi smelo upoštevati kreditne obveznosti, saj toženec ni izkazal, da gre pri kreditu za nujno reševanje stanovanjskega problema. Sodišče je prezrlo, da bo toženec navedeno anuiteto plačeval šele od 15. 1. 2021. Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da toženec brezplačno biva pri svojih starših. Oba starša zmoreta zadovoljiti potrebe otroka v bistveno večji meri, kot je to upoštevalo sodišče, ki je v izrecni navedbi v obrazložitvi sodbe izhajalo iz povprečnih potreb otroka primerljive starosti. Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da je bila tožnica v prvem obdobju bistveno bolj kot sedaj, obremenjena s skrbjo za mld. A. A. V tem času so bili stiki toženca z otrokom kratki, pa še pri teh je morala sodelovati, da se je otrok navadil na toženca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

7. Zoper sodbo je vložil pritožbo tudi toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je del stroškov prehrane mld. hčerke v času stikov kril tudi sam. Sodišče je tudi nepravilno izračunalo povprečni mesečni strošek plenic, od 6. 12. 2018 dalje je mld. hčerka potrebovala le še približno pol plenic, od januarja 2020 dalje pa jih ne uporablja več. Ocenjeni strošek za zadovoljevanje teh potreb bi zato moral biti nižji. Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da je del tega stroška že kril v naravi v času, ko je bila pri njem na stiku. Sodišče tudi ni navedlo, kako je pri določitvi preživnine upoštevalo okoliščino, da stranki ločeno kupujeta otroško opremo in športne pripomočke. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je na nepravilno odmero subvencije za vrtec za mld. A. A. opozoril šele v vlogi z dne 13. 2. 2020. Napačen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je vprašanje višine subvencije za vrtčevsko oskrbnino za mld. A. A. predhodno vprašanje, ki ga je rešil upravni organ. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil seznanjen z višino oskrbnine v zasebnem vrtcu. Navaja še, da razlika med oskrbninama v zasebnem vrtcu, ki ga obiskuje mld. hčerka in oskrbnino v javnem vrtcu, znaša več kot 80,00 EUR. Sodišče bi moralo kot strošek oskrbnine v vrtcu upoštevati za čas od maja 2018 do maja 2020, znesek 287,23 EUR mesečno, kar predstavlja mesečno ceno programa za to starostno obdobje v javnem vrtcu za starše v 8. dohodkovnem razredu, v katerega bi morala biti tožnica uvrščena že ves čas postopka in ne šele od izdaje zadnje odločbe CSD, v njenem drugem starostnem obdobju pa ne več kot 212,15 EUR. Nepravilno je ugotovljen strošek najemnine za tožničino stanovanje za čas od 1. 6. 2020 dalje, v kateri je zajet tudi strošek rezervnega sklada. Sodišče prve stopnje tudi ni ravnalo pravilno, ko ni zmanjšalo zneska na račun obratovalnih stroškov v delu, ki se nanašajo na mld. hčerko, za enake stroške, ki jih ima mld. A. A. pri tožencu. Meni tudi, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila v dokaznem postopku ovržena njegova trditev, da tožnica dejansko ne plačuje najemnine, temveč odkupuje stanovanje. Meni, da so potrebe mld. A. A., ki jih je potrebno pokrivati s preživnino, znašale v obdobju od začetka tega pravdnega postopka do 30. 4. 2018 skupaj 228,05 EUR, v obdobju od 1. 5. 2018 do 30. 4. 2020 skupaj 515,28 EUR, v mesecu maju 2020 skupaj 497,98 EUR, v mesecu juniju 2020 skupaj 406,24 EUR, v obdobju od 1. 7. 2020 dalje pa skupaj 391,45 EUR. Zaključek sodišča, da lahko tožnica stroške prevoza mld. A. A. pokriva z denarnimi sredstvi, ki jih prejme iz naslova službenih potnih stroškov v povprečni višini 55 EUR, bi bilo treba upoštevati kot tožničin dodaten mesečni prihodek. Glede na njegovo navedbo, da gre pri najemnini za stanovanje pravzaprav za njegov odkup, bi bilo treba v okviru preživninskih zmožnosti tožnice upoštevati tudi, da je dejanska lastnica nepremičnega premoženja. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnica vsaj toliko stroškov s prevozom mld. A. A. kot toženec. S prevozom mld. hčerke na stike mu nastajajo bistveno višji stroški kot tožnici. Sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v obdobju od začetka pravdnega postopka do marca 2020 kot član ansambla zaslužil več kot 200 EUR, kot je sprva sam trdil. Nikakor pa ni zaslužil dodatnih 460 EUR. Navedeni znesek predstavlja polog na bančni račun, pri katerem so mu pomagali starši. Sodišče bi moralo zaključiti, da je iz tega naslova do konca marca zaslužil kvečjemu približno 350 EUR mesečno. Od takrat dalje pa zaradi epidemije ne pridobiva dodatnih prihodkov iz naslova glasbenega udejstvovanja. Glede na navedeno je sodišče preživninsko breme napačno porazdelilo, saj bi se moralo preživninsko breme med njima izenačiti.

8. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in v izpodbijanem delu potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

**O toženčevi pritožbi zoper sklep IV P 301/2017-122**

9. Po določbi drugega odstavka 412. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko stranke sklenejo sodno poravnavo glede varstva, vzgoje in preživljanja otrok ter glede stikov otrok s starši in z drugimi osebami, vendar pa sodišče ne dovoli poravnave, če ugotovi, da ni v skladu z interesi otroka. Rezultat preizkusa sodišča, ali je sodna poravnava v skladu z interesi otroka, je v molčečem deklariranju njene dovoljenosti (s pozivom strank, da jo podpišejo), ali pa v izrecnem sklepu, da se poravnava ne dovoli (peti odstavek 306. člena ZPP). Če torej sodišče ugotovi, da je poravnava dovoljena, o tem ne sprejme izrecnega sklepa. Sodišče zgolj dopusti, da se tekst poravnave vnese v zapisnik, odredi, da se zapisnik strankam prebere in da ga podpišejo. S podpisom zapisnika se dogovor strank konstituira v sodno poravnavo.2 Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata). Sodna poravnava je torej izenačena s pravnomočno sodbo. Z njo se konča postopek glede tistega dela spornega predmeta, glede katerega je sklenjena. Kot pravnomočna začne učinkovati, ko jo stranke podpišejo oziroma ko podpišejo sodni zapisnik, na katerega jo izjavijo (drugi odstavek 307. in 308. člen ZPP). Sklenjena sodna poravnava ima tako učinek pravnomočnosti kot učinek izvršljivosti.3 V obravnavani zadevi sta pravdni stranki na naroku za glavno obravnavo 29. 1. 2020 izjavili sodno poravnavo, ki se je vnesla v zapisnik, stranki pa sta ga podpisali. Pred tem je prvostopenjsko sodišče zapisalo, da poravnavo dovoli. S podpisom sodne poravnave je bila ta sklenjena in začela učinkovati kot pravnomočna in izvršljiva. Glede na navedeno je napačen zaključek sodišča prve stopnje, s katerim je sledilo predlogu tožnice, da sodna poravnava še ni pravnomočna in izvršljiva, ker ji ni bil vročen overjen prepis sklepa sodišča, da dovoli poravnavo. Izpodbijani sklep je bilo zato treba spremeniti tako, da se tožničin predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti zavrne (3. točka 365. člena ZPP).

**Pritožba tožnice zoper sklep IV P 301/2017-155**

10. Neutemeljena je pritožbena kritika tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 11. člena ZPP pri zavrnitvi njenega predloga za kaznovanje toženca zaradi zlorabe pravic. Zloraba pravic, ki jih imajo stranke v postopku, je določena v drugem odstavku 11. člena ZPP. Zloraba procesne pravice je uporaba procesnih pooblastil, ki jih ima stranka s ciljem, da se drugemu povzroči škoda, ali s ciljem, ki je nasproten dobrim običajem, vestnosti in poštenja. Ocena, katero procesno dejanje stranke se lahko kvalificira kot vestno in katero kot nevestno, je odvisna od namena sankcije za zlorabo procesnih pravic. Določba o kaznovanju predstavlja posredno in skrajno sredstvo oziroma sankcijo za vzpostavitev nujne procesne discipline. Ne gre za represivno sredstvo, ampak za sredstvo za izvajanje disciplinskih pooblastil sodišča. Ne gre torej za institut, ki bi ga zakonodajalec uvrstil v kazensko pravno sfero, pač pa za ukrep procesnega vodstva, ki ima namen zagotoviti urejenost teka pravdnega postopka.4 Namen izrečene kazni je torej v odvrnitvi stranke od nadaljnjih zlorab.5 Že glede na namen navedenega instituta je tožničin predlog za kaznovanje toženca, ker glede svojih preživninskih zmožnosti ni navedel tudi okoliščine, da je lastnik motorja,6 neutemeljen, saj zahteva toženčevo kaznovanje že po koncu dokaznega oziroma prvostopenjskega postopka, torej retrospektivno – za nazaj. Ob upoštevanju namena navedene sankcije bo ta prišla v poštev, ko bo stranka zavestno oziroma vedoma zatrjevala neresnico, ko npr. z doloznim namenom prereka pristnost lastnega podpisa na overjeni pogodbi (z namenom obremeniti postopek z zamudno in drago grafološko ekspertizo)7, kar pa ne velja tudi v primeru, če stranka ni navedla dejstev, ki so ji v škodo.8 Okoliščina, da toženec v postopku ni navedel, da je lastnik motorja, zato ne predstavlja zlorabe procesnih pravic.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo podrejeni predlog tožnice, in sicer, da naj sodišče pri nadaljnji obravnavi šteje, da so trditve toženca v celoti neresnične in pri tem pravilno navedlo, da za takšno sankcijo ni zakonske podlage.

12. Glede na navedeno je bilo treba tožničino pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

**Pritožbi pravdnih strank zoper sodbo**

13. Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da sodišče prve stopnje ne pri vodenju postopka ne pri izdelavi sodbe ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka iz 339. člena ZPP, pri svoji odločitvi pa se je tudi pravilno oprlo na ustrezne materialnopravne določbe (123., 129. in 129.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR).9 Po določbi 129. člena ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da navedena določba sodišču nalaga, da najde ustrezno ravnovesje med nujnostjo posameznih otrokovih potreb ter materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi zavezanca. Pojasnilo je tudi, da so lahko otrokove potrebe takšne, kot jih omogočajo preživninske zmožnosti staršev, pri čemer je treba najprej zagotoviti tiste najnujnejše, če zmožnosti staršev to dopuščajo, pa tudi druge, ki so namenjene otrokovemu zdravemu razvoju. Poudarilo je tudi, da ugotavljanje potreb ni gola matematična operacija v smislu seštevanja stroškov za njihovo zadovoljevanje. Stroške, ki jih specificirajo stranke, sodišče upošteva, vendar pa mora pri tem ravnati s pravo mero. Upoštevati mora posebnosti konkretnega primera, vendar pa izhajati tudi iz splošno znanih podatkov o ocenah oziroma o višini zatrjevanih življenjskih stroškov otroka določene starosti. V odločitev o obveznem preživninskem bremenu namreč sodi zagotovitev tistih potreb, ki zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj otroka (129.a člen ZZZDR). Stroški, ki jih specificirajo stranke, tako nudijo sodišču ustrezno oporo, vendar pa je treba realne potrebe otrok razumno in celostno objektivizirati in oceniti. Navedeno potrjuje pravilnost izhodišča sodišča prve stopnje, da postopek za določitev preživnine ni obračunska pravda, ki bi temeljila na matematično eksaktnih podatkih. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo višino stroškov za zadovoljevanje življenjskih potreb mld. hčerke pravdnih strank A. A. 14. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe glede višine ugotovljenih potreb oziroma stroška prehrane doma,10 plenic11, higiene, zdravil, sirupov in kapljic, obleke in obutve, igrač in knjig. Pravilna je tudi ugotovitev stroška vrtca, in sicer za čas do 1. 3. 2020 v znesku 360,00 EUR, od navedenega dne dalje pa v znesku 250,00 EUR mesečno. Strošek vrtca je najvišja postavka na lestvici stroškov za zadovoljevanje potreb mld. A. A., vendar je dejstvo, da je strošek v navedeni višini nastal in obstajal in da ga je morala tožnica plačevati. Toženec je zaslišan kot stranka tudi izpovedal, da se je strinjal z namestitvijo hčerke v zasebni vrtec, da pa se ni poglabljal v cene oskrbnine. Sodišče je torej upoštevalo tisto ceno oskrbnine za vrtec, ki jo je morala tožnica dejansko kriti, zato ni pomembno, kakšna bi bila cena oskrbnine ob pravilnem upoštevanju subvencije za vrtec (toženec) oziroma kakšna bi bila oskrbnina, če vrtec v času epidemije ne bi bil zaprt (tožnica). Sodišče prve stopnje je strošek otroškega vozička, sedeža, poganjalčka in drugih pripomočkov upoštevalo v mesečnem znesku 40,00 EUR, in sicer za celotno preživninsko obdobje, ki ga obsega tožba. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek tožnice, da pri določitvi preživnine navedenega stroška ni upoštevalo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženca, da ga je prvostopenjsko sodišče nedopustno dvojno obremenilo z navedenim stroškom, saj je navedene pripomočke mld. hčerki kupil tudi sam. Da bi bilo mogoče upoštevati toženčeve stroške določenih pripomočkov, bi morali biti ti plod medsebojnega dogovora preživninskih upravičencev o njihovem kritju, tega pa v obravnavanem primeru ni bilo.

15. Pritrditi je treba tudi zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala stroška za prostočasne dejavnosti glede na njeno izpoved, da se mld. A. A. ne udeležuje plačljivih prostočasnih dejavnosti. Prav tako pa tudi ni izkazano, da se udeležuje rojstnodnevnih zabav. Tožnica navaja, da naj bi imela v prvih letih življenja mld. hčerke strošek z njenim dopustovanjem le ona, vendar pa tega stroška ni izkazala. Pravilna je tudi izpodbijana odločitev o nepriznanju stroškov prevoza. Gre za stroške, ki jih imata oba starša mld. hčerke. Stroške prevoza hčerke v vrtec večinoma krije mati, oče pa krije stroške prevoza hčerke na stik. Ti se v delu pokrivajo s stroški, ki jih ima toženec s prevozom na delo v Novo mesto, kjer prebiva tudi hčerka. Utemeljeno pa tožnica očita sodišču prve stopnje, da v okviru stroškov prebivanja ni upoštevalo, da je morala do najemodajalčevega dviga najemnine junija 2020 plačevati tudi strošek rezervnega sklada. Vplačevanje prispevka v rezervni sklad je obveznost etažnega lastnika, ki pa jo je v tožničinem primeru lastnik stanovanja, ki ga ima tožnica v najemu, prevalil nanjo. Na ta način je izpolnjevala njegovo obveznost kot del svoje obveznosti iz naslova plačila najemnine, kar je tožničin najemodajalec B. B., zaslišan kot priča na naroku 19. 9. 2018, tudi potrdil. Za čas po juniju 2020 je najemodajalec tožnici zvišal najemnino (na 320 EUR), pri tem pa sta se dogovorila, da odtlej znesek v rezervni sklad vplačuje najemodajalec, kot to izhaja iz notarskega zapisa aneksa k najemni pogodbi. Tožnica je zaslišana na naroku z dne 7. 7. 2020 izpovedala, da je navedeni znesek znašal od 45 do 50 EUR, v pritožbi pa navaja znesek od 30 do 50 EUR, kar pomeni povprečno 40 EUR mesečno. Za 20 EUR, kolikor odpade na mld. hčerko, je zato pritožbeno sodišče zvišalo ugotovljene stroške za preživljanje mld. A. A. oziroma za čas do meseca aprila 2018 v višini 472 EUR, za čas do meseca junija 2020 pa v višini 845 EUR. Glede na navedeno pa je neutemeljena toženčeva pritožbena navedba, da sodišče najemnine v višini izdatka za rezervni sklad ne bi smelo upoštevati. Neutemeljena je tudi njegova pritožbena navedba, da sodišče stroška najemnine ne bi smelo upoštevati, ker gre v resnici za obročni odkup stanovanja, ki zato predstavlja tožničino premoženje, saj te svoje dejanske trditve ni dokazal. 16. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da so razlogi izpodbijane sodbe glede preživninskih zmožnosti pravdnih strank nejasni in jih ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so tožničini dohodki iz naslova zaposlitve (plača in regres) v tovarni ... okoli 1.500 EUR, toženčevi pa pri istem delodajalcu okoli 1.600 EUR. Upoštevalo je tudi, da toženec z igranjem v ansamblu ... zasluži dodatnih 460 EUR mesečno. Ne drži pritožbena navedba tožnice, da sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa je naredilo zaključek, da predstavlja toženčev dohodek iz glasbenega udejstvovanja navedeni znesek. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz toženčeve izpovedi, da plačilo za igranje prejme na roke in položi na bančni račun. Ugotovilo je, da je bilo v obdobju, za katerega se zahteva določitev preživnine (31 mesecev) pologov v višini 14.500,00 EUR oziroma povprečno 460 EUR mesečno. V omenjeno obdobje je zajeto tudi obdobje epidemije, ko je toženčev ansambel manj nastopal. Neutemeljen je zato tudi toženčev pritožbeni očitek, da navedene okoliščine sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Da bi toženec iz navedenega naslova zaslužil več, tožnica ni uspela dokazati, sodišče prve stopnje pa ne ugotoviti. Neutemeljeno pa je tudi toženčevo pritožbeno zatrjevanje, da iz tega naslova zasluži manj.

17. Bistven za odločitev o določitvi višine preživnine je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženčevo premoženjsko stanje že zgolj ob upoštevanju višine dohodkov preživninskih zavezancev boljše od premoženjskega stanja tožnice, kljub temu da je hkrati upoštevalo njegovo zmanjšano preživninsko zmožnost zaradi kreditne obveznosti oziroma od dohodkov odštelo obrok stanovanjskega kredita v znesku 586 EUR, ki ga plačuje za novogradnjo in za ta znesek zmanjšalo njegovo preživninsko zmožnost.12 Zaključilo je, da je prav, da se preživninsko breme med pravdni stranki porazdeli v razmerju 55% toženec in 45% tožnica, pri čemer je upoštevalo toženčevo boljše premoženjsko stanje, okoliščino, da je mld. hčerka večino časa preživela in ga bo tudi v prihodnje pri tožnici, da je na njej večja obveznost in odgovornost oskrbe in vzgoje hčerke, saj je na njej breme pranja, kuhanja, voženj v vrtec in zdravniku, da je ona tista, ki v primeru A. A. bolezni koristi bolniški stalež, zaradi česar ima takrat nižji dohodek.

18. Pritrditi je treba tožnici, da je sodišče prve stopnje ta njen angažma v zvezi z otrokom, vsaj v obdobju do razširitve stikov po sklenjeni sodni poravnavi, upoštevalo v premajhni meri. Zaključek sodišča prve stopnje o porazdelitvi preživninskega bremena pa je pomanjkljiv tudi, ker je sodišče upoštevalo le, da je zaradi tožnikovega odplačevanja kredita za rešitev stanovanjskega vprašanja zmanjšana njegova preživninska zmožnost, ni pa upoštevalo, da je zmanjšana tudi tožničina preživninska zmožnost, in sicer za znesek stanovanjske najemnine v delu, ki se nanaša nanjo in ker ni upoštevalo, da je toženec za razliko od tožnice tudi lastnik nepremičnega premoženja13, ki je prav tako okoliščina, ki vpliva na njegovo (višjo) preživninsko zmožnost. Ob upoštevanju boljših toženčevih preživninskih zmožnosti in dejstva, da je skupna hči pravdnih strank zaupana v vzgojo in varstvo tožnici, kar predstavlja dodatno časovno in odgovornostno obremenitev, ki nima denarnega ekvivalenta, je pritožbeno sodišče odločilo, da se preživninsko breme za zadovoljevanje preživninskih potreb mld. A. A. med preživninska zavezanca porazdeli tako, da je toženec dolžan kriti 60% preživninskega bremena tožnica pa 40%. Tako je za čas od 1. 11. 2017 do 30.4.2018 preživnino, ki jo mora plačati toženec, določilo v znesku 280 EUR mesečno, kar pomeni, da mora toženec za navedeno obdobje poleg že plačanih 250 EUR doplačati še po 30 EUR mesečno. V tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo tožničini pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo, kot to izhaja iz izreka te odločbe (peta alineja 358. člena ZPP).

19. Za čas od 1. 5. 2018 do 30. 6. 2020 bi glede na omenjeno razporeditev preživninskega bremena znašala mesečna preživnina 507 EUR (60% od zneska 845 EUR), za čas po 1. 7. 2020 pa 420 EUR (60% od 702 EUR). Za navedeni obdobji pa je pritožbeno sodišče upoštevalo stališče sodne prakse, da na razporeditev preživninske obveznosti med starša, lahko vpliva tudi obseg stikov z otrokom. Kadar otrok pomemben del časa preživi tudi z drugim staršem, potem tudi drugi od staršev neposredno pokrije del dnevnih potreb otroka.14 Pri tem niso upoštevni prav vsi njegovi izdatki v zvezi z otrokom. V primeru, ko je otrok zaupan enemu od staršev, namreč ta odloča o vprašanjih dnevnega življenja (2. odstavek 113. člena ZZZDR) in s tem povezanih stroških. Upoštevati in oceniti pa je treba, kolikšen del ugotovljenih mesečnih stroškov otroka odpade na račun drugega starša, ko je otrok pri njem na stikih pri kritju stroškov prehrane, stroškov povezanih z uporabo stanovanja in stroškov higienskih pripomočkov.15

20. Glede na sklenjeno sodno poravnavo mld. A. A. v času po 5. 6. 2020 pri tožencu na stikih preživi približno eno tretjino časa. To pomeni, da toženec v tem obsegu krije njene stroške prehrane, kar predstavlja 19,80 EUR (1/3 od 60 EUR) in strošek higiene 8,25 EUR (1/3 od 25 EUR), skupaj 28 EUR. Stroške omenjenih potreb toženec krije neposredno, zato je treba navedeni znesek odšteti od ugotovljene preživninske obveznosti. Stroškov prebivanja pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj jih toženec ni izkazal. Prebiva pri starših in plačuje le račun za Telekom, pri tem pa ni navedel, na koliko uporabnikov se ta strošek deli. Stroške vode in komunale plačuje za novo hišo, v katero v času zadnje glavne obravnave še ni bil vseljen, torej ne gre za strošek prebivanja mld. A. A. 21. Ob upoštevanju oziroma odštetju ugotovljenih stroškov otroka, ki jih toženec krije neposredno ob stikih, se izkaže preživnina, ki jo je določilo prvostopenjsko sodišče za čas po 1. 7. 2020 v znesku 386 EUR, za pravilno. V predhodnem obdobju oziroma obdobju od maja 2018 do junija 2020 so se stiki izvrševali v bistveno manjšem obsegu in bili zgolj dnevni. Za to obdobje je pritožbeno sodišče štelo, da je treba tožencu priznati le polovico ugotovljenega zneska za neposredno kritje otrokovih potreb, ki ga je upoštevalo v obdobju po juniju 2020. Za čas od 1. 5. 2018 do 30. 6. 2020 je zato določilo preživnino v znesku 495 EUR, kar pomeni, da mora toženec za navedeno obdobje poleg že plačanih 250 EUR mesečno doplačati še po 245 EUR mesečno, ne pa 204 EUR, kot je razsodilo prvostopenjsko sodišče. Glede na navedeno je bilo treba tudi v tem delu ugoditi tožničini pritožbi in za navedeno obdobje spremeniti izpodbijano sodbo (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa njeno pritožbo in v celoti pritožbo toženca zavrniti in v tem delu potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

22. Sodišče prve stopnje o stroških postopka še ni odločalo. To pa ni ovira za odločitev o stroških pritožbenega postopka. 413. člena ZPP določa, da odloči sodišče o stroških postopka v sporih iz razmerij med starši in otroki po prostem preudarku. Gre za postopke v katerih se sledi največja otrokova korist in v katerih uspeh pravdnih strank ni odločilen za stroškovno odločitev. V teh postopkih je zato uveljavljeno načelo izenačitve stroškovnega bremena, ki največkrat, če ni posebnih okoliščin, vodi v odločitev, da vsaka stranka sama krije stroške postopka. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da naj tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s sodbo. Toženec pa stroškov pritožbe zoper sodbo in stroškov odgovora na pritožbo nasprotne stranke zoper sodbo ni zahteval. Zahteval pa je povrnitev stroška pritožbe zoper sklep o ugoditvi predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti in strošek odgovora na pritožbo tožnice zoper sklep o zavrnitvi tožničinega predloga za kaznovanje. Oba navedena predloga tožnice sta bila ne le neutemeljena, ampak tudi nepotrebna in sta pogojevala dodatno obremenitev strank postopka in sodišča. Te stroške je pritožbeno sodišče tožencu prisodilo. Za pritožbo zoper sklep mu je odmerilo stroške v znesku 130,06 (130 točk za izdelavo pritožbe po tar. št. 21/2 ODT = 78 EUR, mat. stroški 1,56 EUR, DDV 17,50 EUR in sodna taksa 33 EUR), za odgovor na pritožbo pa 59,73 EUR (80 točk po tar. št. 21/2 ODT = 48 EUR, mat. stroški 0,96 EUR, DDV 10,77 EUR). Tožnica je dolžna tožencu povrniti 189,79 EUR stroškov pritožbenega postopka po obeh sklepih.

1 V navedenem obdobju je toženec izpolnjeval svojo preživninsko obveznost s plačilom zneskov po 250,00 EUR mesečno. 2 Triva, Belajec, Dika, Civilno pravdno procesno pravo, str. 475. 3 L. Ude et al, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 43 in 44. 4 L. Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 105 do 106. 5 Prav tam, str. 107. 6 Tožnica je navajala, da je vrednost novega motorja 7.200,00 EUR, toženec pa je zatrjeval, da gre za 14 let star motor. 7 Prav tam, str. 103. 8 Prav tam, str. 98. 9 Obravnavani postopek se je začel pred uporabo Družinskega zakonika (DZ), zato je treba glede na določbo prvega odstavka 290. člena DZ za presojo obravnave zadeve uporabiti določbe ZZZDR. 10 Mld. hčerka pravdnih strank ima v vrtcu zagotovljene štiri obroke. 11 Sodišče prve stopnje je v opombi 22 razumno pojasnilo, kako je upoštevalo strošek plenic v različnih obdobjih glede na obseg njihove porabe. 12 Toženec je 20.4.2020 sklenil kreditno pogodbo za poplačilo prej prejetih kreditov pri drugi banki, za katera je plačeval anuiteti le v nekoliko nižjem znesku (326,17 EUR in 254,31 EUR), zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je bila njegova kreditna obveznost prej manjša. 13 Navedena dejanska okoliščina ni sporna. Toženec je zaslišan na naroku 7. 7. 2020 izpovedal, da je izključni lastnik novogradnje, ki ni dokončana, z bivalno površino 150 m2 in 70 m2 garaže in kurilnice. 14 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 345/2016. 15 Primerjaj prav tam, točka 9 obrazložitve odločbe.