Jedro

Ker je bilo v času veljavnosti 49. člena ZPol mogoče ukrep tajnega policijskega opazovanja in sledenja odrediti za vsa kazniva dejanja (prav tako pa je po razveljavitvi predmetnega člena za to kaznivo dejanje mogoče odrediti vsebinsko enak ukrep po 149.a členu ZKP), so zakoniti tudi dokazi, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ponarejanja listin. V sodni praksi pa je tudi sprejeto stališče, da je uporaba dokazov, zbranih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, odrejenimi zoper drugo osebo, dopustna tedaj, kadar organi pregona ob izvajanju odredbe v okviru, kot je bila izdana, nenamerno oziroma naključno naletijo na dokaz, ki ima obremenilni značaj.

Pritožnik sicer pravilno navaja, da je bil 49. člen ZPol razveljavljen (natančneje 1., 2. in 3. odst. 49. člena ZPol) z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-272/98 z dne 23.5.2003, vendar to ne pomeni, da so vsi dokazi, pridobljeni na podlagi navedenih določb Zpol, nedovoljeni in zato nanje sodišče ne sme opreti svoje odločbe. Po navedeni odločbi ustavnega sodišča so namreč ravnanja policije v predkazenskem postopku, ki jih je urejal 1. do 3. odst. 49. člena ZPol, zakonita in v skladu z ustavo, razen če se ne ugotovi, da so policisti ravnali arbitrarno (da je šlo za nedovoljene posege) ali da ni podana sorazmernost posega glede na težo kaznivega dejanja ali glede na čas, ko se je poseg izvajal s posegom v osumljenčevo zasebnost.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega D. G. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo predlog zagovornika obdolženega D. G. za izločitev kopije kazenske ovadbe UKP Postojna zoper I. J. in ostale na list. št. 224-291 spisa in vseh ostalih listin, ki so s to kazensko ovadbo povezane.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik obdolženega G. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožnik navaja, da je iz listin, katerih izločitev zahteva pritožnik, razvidno, da je policija najprej zoper povsem druge osumljence in v zvezi s povsem drugimi kaznivimi dejanji izvrševala prikrite preiskovalne ukrepe po 1. točki 1. odst. 150. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Na podlagi izvrševanja teh ukrepov pa je policija prišla do podatkov, da se nekdo od teh oseb (in druge osebe, ki so prišle v stik z njimi) ukvarja tudi z izvrševanjem kaznivih dejanj ponarejanja listin po 256. členu ZKP. Ker je mogoče prikrite preiskovalne ukrepe odrediti zgolj za kataloška kazniva dejanja, med katera pa kaznivo dejanje ponarejanja listin ne spada, pritožnik meni, da so vsi dokazi, ki kažejo na kaznivo dejanje ponarejanja listin, nezakoniti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so takšne navedbe pritožnika neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da iz ovadbe, katere izločitev zahteva pritožnik, izhaja, da je policija na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov (po 150. členu ZKP ter 49. členu Zakona o policiji - ZPol), ki so bili odrejeni zoper S. K. zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 249. členu KZ, prišla do podatkov, da S.K. nabavlja ponarejen denar od D. M., ki je obdolženec tudi v predmetnem kazenskem postopku. Zato so bili prikriti preiskovalni ukrepi razširjeni tudi na D. M.. Zoper njega je bil odrejen ukrep po 1. točki 1. odst. 150. člena ZKP kot tudi ukrep tajnega policijskega opazovanja in sledenja po 49. členu Zakona o policiji zaradi suma izvrševanja kaznivega dejanja pranja denarja, preprodaje orožja in mamil (odredba z dne 11.1.2001 na list. št. 46,47). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so prav pri izvajanju slednjega ukrepa, torej tajnega policijskega opazovanja in sledenja po 49. členu Zakona o policiji, policisti prišli do dokazov, da se M. ukvarja tudi s kaznivim dejanjem ponarejanja listin, prav tako pa so dokazi nakazovali na udeležbo ostalih soobdolženih v predmetnem kazenskem postopku. Ker je bilo v času veljavnosti 49. člena Zakona o policiji mogoče ukrep tajnega policijskega opazovanja in sledenja odrediti za vsa kazniva dejanja (prav tako pa je po razveljavitvi predmetnega člena za to kaznivo dejanje mogoče odrediti vsebinsko enak ukrep po 149.a členu ZKP), so zakoniti tudi dokazi, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ponarejanja listin. V sodni praksi pa je tudi sprejeto stališče, da je uporaba dokazov, zbranih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, odrejenimi zoper drugo osebo, dopustna tedaj, kadar organi pregona ob izvajanju odredbe v okviru, kot je bila izdana, nenamerno oziroma naključno naletijo na dokaz, ki ima obremenilni značaj. Da so policisti nenamerno naleteli na dokaz, da naj bi se M. (in posledično tudi ostali soobdolženi v predmetnem kazenskem postopku) ukvarjal tudi s kaznivim dejanjem ponarejanja listin, pa izhaja iz kazenske ovadbe na list. št. 256 in 258, ko je M.D. dne 15.3.2001 ter 11.4.2001, ko se je sestal s tajnim policijskim sodelavcem zaradi dogovora o nakupu ponarejenega denarja, tajnemu policijskemu sodelavcu ponudil v prodajo tudi ponarejene diplome. Iz dveh policijskih poročil o tajnem opazovanju z dne 18.1.2001 ter 11.4.2001 pa so razvidni tudi kontakti M.D. z M., J. ter G.. Informacije, ki so bile pridobljene s tajnim opazovanjem in sledenjem M.D., bi bile zoper obdolžene v predmetnem kazenskem postopku nezakonito pridobljene le, če bi bilo tajno policijsko opazovanje in sledenje obdolženemu M. nezakonito oziroma bi organi pregona zlorabili odredbo, izdano zoper njega z namenom, da bi prišli do dokazov, ki bi jih lahko uporabili za drugo kaznivo dejanje ali zoper druge soobdolžene. Da so bili prikriti preiskovalni ukrepi, ki so bili izvajani zoper M., zakoniti, je bilo ugotovljeno že s pravnomočno sodbo v kazenskem postopku (gre za kazenski postopek na katerega se nanaša kazenska ovadba na list. št. 224-291), ki se je vodil zoper I. J. in ostale soobdolžene zaradi kaznivih dejanj zlorabe prostitucije in drugih (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 359/2003 z dne 9.3.2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 1596/2006 z dne 20.12.2007). Že zgoraj pa je bilo obrazloženo, da iz ovadbe na list. št. 256 in 258 ter obeh poročil o tajnem opazovanju izhaja, da so policisti naključno naleteli na dokaze v zvezi s kaznivimi dejanji ponarejanja listin in torej prikriti preiskovalni ukrepi, ki so se izvajali zoper M. po 49. členu ZPol, niso bili zlorabljeni.

Pritožnik sicer pravilno navaja, da je bil 49. člen Zakona o policiji razveljavljen (natančneje 1., 2. in 3. odst. 49. člena ZPol) z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-272/98 z dne 23.5.2003, vendar to ne pomeni, da so vsi dokazi, pridobljeni na podlagi navedenih določb ZPol nedovoljeni in zato nanje sodišče ne sme opreti svoje odločbe. Po navedeni odločbi ustavnega sodišča so namreč ravnanja policije v predkazenskem postopku, ki jih je urejal 1. do 3. odst. 49. člena ZPol, zakonita in v skladu z ustavo, razen če se ne ugotovi, da so policisti ravnali arbitrarno (da je šlo za nedovoljene posege) ali da ni podana sorazmernost posega glede na težo kaznivega dejanja ali glede na čas, ko se je poseg izvajal s posegom v osumljenčevo zasebnost (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 351/2003 z dne 11.12.2003). Pritožnik vsebinsko konkretizira in zatrjuje le, da ni bil opravljen preizkus neogibne potrebnosti uporabe posameznega ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način (gre za t.i. načelo subsidiarnosti), s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Iz odredbe generalnega direktorja policije za uvedbo tajnega opazovanja in sledenja na list. št. 46-47 je razvidno, da je bila opravljena tudi takšna presoja. Policisti so namreč ugotovili, da je M. pri preprodaji ponarejenega denarja izredno previden in kazniva dejanja izvršuje na konspirativen način tako, da se s sodelavci in pomočniki glede preprodaje dogovarja po prenosnem telefonu, zato bi bilo dokazovanje kaznivih dejanj zvezano z nesorazmernimi težavami, saj s klasičnimi metodami ne bi mogli zbrati dovolj dokazov. S takšno presojo o neogibni potrebnosti uporabe prikritega preiskovalnega ukrepa pa se je strinjal tudi generalni direktor policije, ki je dal dovoljenje za izvrševanje ukrepa. Tudi pritožbeno sodišče na podlagi podatkov, s katerimi je ob izdaji odredbe razpolagal generalni direktor policije, ugotavlja, da je bila njegova presoja o tem vprašanju pravilna. Šlo je namreč za odkrivanje obsežne kriminalne dejavnosti, katere storilci so bili skrajno previdni in so delovali izredno konspirativno, zato dokazov glede na način njihovega delovanja ni bilo mogoče zbrati s klasičnimi policijskimi metodami oz. milejšimi ukrepi. Pritožnikove navedbe, da načelo subsidiarnosti ni bilo spoštovano zgolj zato, ker je policija bazirala na izsledkih ukrepa po 150. členu ZKP ter je bila hišna preiskava pri obdolženemu G. opravljena šele 1.7.2001, so neutemeljene. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je bilo s pravnomočno sodbo že ugotovljeno, da so bili vsi prikriti preiskovalni ukrepi zoper M. in ostale soobdolžene zakoniti, obenem pa tudi dejstvo, da so policisti utemeljili svojo zahtevo za odreditev ukrepa tajnega policijskega opazovanja in sledenja na podlagi izsledkov ukrepa iz 150. člena ZKP, ni razlog, da gre za nezakonit dokaz. Hišne preiskave zoper vse obdolžene v predmetnem kazenskem postopku so bile opravljene šele 1.7.2001 iz razloga, ker se je takrat končal obsežen predkazenski postopek zoper obdolžene M., J., K., F., M., L., N., N., O., V., R., G., J. in G. (list. št. 224-291) zaradi kaznivih dejanj ponarejanja denarja in drugih. Če bi pri G. opravili hišno preiskavo že preje, bi bil s tem lahko ogrožen uspeh predkazenskega postopka zoper zgoraj navedene zaradi hujših kaznivih dejanj. Zato samo dejstvo, da je bila hišna preiskava pri G. opravljena šele 1.7.2001, kar izpostavlja pritožnik, ni razlog, da načelo subsidiarnosti ni bilo spoštovano.

Prav ima sicer pritožnik, da bi bilo potrebno v primeru, če bi policija pri izvajanju ukrepa po 1. točki 1. odst. 150. člena ZKP prišla do dokazov glede kaznivih dejanj ponarejanja listin, le-te izločiti, ker ne gre za kataloško kaznivo dejanje, za katerega je mogoče navedeni ukrep odrediti (3. odst. 154. člena ZKP). Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaenkrat v spisu ni podatkov, ki bi kazali na to, da je policija prišla do dokazov glede kaznivega dejanja ponarejanja listin na podlagi izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa po 1. točki 1. odst. 150. člena ZKP, ko so prisluškovali telefonu M.. Pritožbeno sodišče bi lahko v tej fazi postopka dokaze izločilo le, če bi bilo na podlagi razpoložljivih spisovnih podatkov že na prvi pogled povsem jasno, da so dokazi, katerih izločitev se zahteva, nedovoljeni. Iz razpoložljivih spisovnih podatkov izhaja, da je policija do dokazov glede kaznivega dejanja ponarejanja listin prišla zgolj na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov po 49. členu ZPol. V nadaljnjem postopku pa bo sodišče prve stopnje moralo v začetni fazi glavne obravnave raziskati tudi ali so bili dokazi glede kaznivih dejanj ponarejanja listin pridobljeni tudi na podlagi izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa po 150. členu ZKP in gre zato za nedovoljene dokaze (predvsem s pribavo predloga in odredbe za prikriti preiskovalni ukrep po 1. točki 1. odst. 150. člena ZKP, ki se je izvajal zoper M. ter pribavo predlogov za hišne preiskave, ki so bile opravljene pri obdolžencih v predmetnem kazenskem postopku (v spisu se namreč nahajajo zgolj odredbe za hišne preiskave)).

Neutemeljeno pa pritožnik navaja, da M.E. in M. D. nista ista oseba, zato so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da je M. eden od osumljenih oseb iz kazenske ovadbe, katere izločitev zahteva obramba, tudi obdolženec v predmetnem kazenskem postopku. Iz osebnih podatkov M., ki so navedeni v obeh ovadbah pa tudi v obtožnem predlogu izhaja, da je M. D. in M. E. ena in ista oseba, pa tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 6.1.2006 (list. št. 463) izhaja, da je obdolženi M. povedal, da je iz D. spremenil ime v E..

Ker torej dokazi, katerih izločitev zahteva pritožnik, niso že na prvi pogled nedovoljeni, je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika obdolženega G. zavrnilo kot neutemeljeno, v začetni fazi glavne obravnave pa bo moralo sodišče prve stopnje vprašanje dopustnosti dokazov še enkrat presojati, kot je bilo obrazloženo že zgoraj.