Jedro

Na podlagi 6. odstavka 11. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba) se v letu 2009 za leto 2008 ocenijo v skladu z Uredbo vsi javni uslužbenci, razen tistih, ki so napredovali s 1. 10. 2008. Ker tožnik s 1. 10. 2008 ni napredoval, neutemeljeno navaja, da je tožena stranka pri odločanju o napredovanju v letu 2009 nepravilno upoštevala oceno za leto 2008 po novih predpisih. Ocene javnih uslužbencev se točkujejo in sicer z ocenami odlično s petimi točkami, oceno zelo dobro s štirimi točkami, oceno dobro s tremi točkami in oceno zadovoljivo z dvema točkama, kot to določa 1. odstavek 5. člena Uredbe. Izhodiščni razred tožnikovega delovnega mesta je 22. plačni razred, o prehodu nov plačni razred preveden v 28. plačni razred, zato se je v skladu s 6. odstavkom 5. člena šteje, da je napredoval že šestkrat, oziroma je šlo pri napredovanju z dne 1. 4. 2009 za njegovo sedmo napredovanje. Ker je v napredovalnem obdobju tožnik zbral 14 točk, je izpolnil pogoje za napredovanje za en plačni razred, tako ga je tožena stranka z izpodbijanim sklepom pravilno umestila v 29. plačni razred.

Tožnik je ob prevedbi plač v novem plačnem razredu v letu 2008 že dosegel najvišji plačni razred v nazivu policist in takrat ni mogel biti uvrščen v višji plačni razred. Dejansko je pridobil možnost napredovanja skladno z določbo 2. odstavka 16. člena ZSPJS šele po spremembi Akta o sistemizaciji. Zato je za presojo sporne zadeve potrebno izhajati iz določbe 3. odstavka 11. člena Uredbe, po kateri javni uslužbenci, ki so pridobili pravico do napredovanja na podlagi določb ZSPJS, in ki je niso imeli po predpisih, ki so se uporabljali v obdobju pred prevedbo plač, to je pred 1. 8. 2008, lahko prvič napredujejo po pridobitvi treh ocen po postopku iz Uredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Sklep Komisije za pritožbe številka: ... z dne 16. 12. 2009, sklep tožene stranke številka: ... z dne 17. 6. 2009, sklep Komisije številka: ... z dne 26. 10. 2011 in sklep tožene stranke številka: ... z dne 18. 5. 2011 so nezakoniti in se razveljavijo.

2. Tožnik napreduje s 1. 10. 2008 za dva plačna razreda v 30. plačni razred (1.472,13 EUR) in je upravičen do odprave nesorazmerja v osnovni plači, ki predstavlja razliko med osnovno plačo plačnega razreda (30. plačni razred - 1.472,13 EUR) in prevedenim plačnim razredom javnega uslužbenca (27. plačni razred - 1.308,71 EUR). Skupna razlika za odpravo nesorazmerja se odpravi postopoma v obdobju in po dinamiki, določeni v 50. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/08 s spremembami).

3. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 1. 10. 2008 do 1. 4. 2009 za posamezne mesece obračunati razliko v plači (upoštevaje tudi razliko v vseh tožniku pripadajočih dodatkih, ki se odmerjajo od osnovne plače) za 2 plačna razreda, oziroma med zneski, prejetimi za 28. plačni razred in zneski, ki bi jih tožnik prejel v 30. plačnem razredu, ter po odvodu predpisanih davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek prikrajšanja v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v 8-ih dneh, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 1. 4. 2009 dalje za posamezne mesece obračunati razliko v plači (upoštevaje tudi razliko v vseh tožniku pripadajočih dodatkih, ki se odmerjajo od osnovne plače) za 1 plačni razred, oziroma med zneski, prejetimi za 29. plačni razred in zneski, ki bi jih tožnik prejel v 30. plačnem razredu, ter po odvodu predpisanih davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek prikrajšanja v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v 8-ih dneh, pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 282,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“ Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP: zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži povrnitev stroškov, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Tožnik uveljavlja napredovanje s 1. 1. 2008 in sicer za 2 plačna razreda (med 28. PR in 30. PR), od 1. 4. 2009, ko je napredoval za en PR v 29. PR, na podlagi prehodnih določil Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 s sprem.), ki se uporablja od 1. 8. 2008. Tožnik bi moral na podlagi 1. in 2. odstavka 11. člena Uredbe v povezavi s 15. členom Pravilnika napredovati hkrati za dva plačna razreda, in sicer s 1. 10. 2008. Tako bi pravno pravilno in utemeljeno moral tožnik s 1. 10. 2008 napredovati v 30. plačni razred. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu policist - starejši policist v Policiji, v uradniškem nazivu policist I. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.) v 16. členu določa, da javni uslužbenec lahko na podlagi tega zakona na delovnem mestu oziroma v nazivu napreduje v višji plačni razred, pri čemer javni uslužbenci na delovnih mestih, kjer je mogoče tudi napredovanje v višji naziv, lahko v posameznem nazivu napredujejo največ za pet plačnih razredov, javni uslužbenci, kjer ni mogoče napredovati v naziv, pa lahko na delovnem mestu napredujejo največ za deset plačnih razredov. Delovna mesta policist - starejši policist KPDU sploh ne določa (v internem aktu o sistemizaciji ga je uvedla tožena stranka sama s tem, ko je kar po svoje razčlenila delovna mesta v posameznih nazivih). Je pa s KPDU določeno, da se naloge na DM policist lahko opravljajo v uradniških nazivih policist III, policist II in policist I, pri čemer policist v nazivu policist I lahko napreduje vse do 31. plačnega razreda. Tožnik je po starih predpisih že dosegel najvišje število napredovanj, napredoval je za pet plačnih razredov v 28. PR, s KPDU in Uredbo pa se mu je odprla pot za nadaljnje napredovanje do 31. PR (11. člen Uredbe). Tožena stranka je to napredovanje preprečila z očitno neskladno ureditvijo v aktu o sistemizaciji delovnih mest. Kljub temu, da bi skladno s KPDU in Uredbo o notranji organizaciji (ki sta Aktu o sistemizaciji hierarhično nadrejena in bi morala biti v aktu dosledno upoštevana), tožnik na svojem delovnem mestu in v svojem uradniškem nazivu smel s 1. 10. 2008 napredovati oziroma bi smel po Uredbi napredovati od 23. do 31. PR, mu je tožena stranka z nedopustnim internim aktom o sistemizaciji, s katerim je šla preko oziroma v nasprotju s KPDU, in Uredbo o notranji organizaciji, napredovanje med 28. PR s 1. 10. 2008 onemogočila. Skladno s hierarhijo pravnih aktov bi tožena stranka v splošnem aktu morala upoštevati veljavno objavljeno kolektivno pogodbo in Uredbo o notranji organizaciji v celoti. S hierarhično nižjim internim splošnim aktom bi tožena stranka tožniku lahko veljavno določila več pravic, nikakor pa ne manj. Res je, da je sprejem Akta o sistemizaciji v izključni pristojnosti predstojnika, vendar to nikakor ne pomeni, da predstojnik pri določanju vsebine tega akta nima nobenih omejitev oziroma da ni vezana ureditev v drugih predpisih in kolektivnih pogodbah. Sodišče, ki sodi po ustavi in zakonu, podzakonskega akta v delu, ki je v nasprotju s hierarhično nadrejenimi predpisi in delavcu jemlje pravice, ne sme uporabiti. V konkretnem primeru tožbe tožnika gre za individualni delovni spor z učinkom samo za njegov primer. Glede na določene prekluzivne roke za vložitev tožbe oziroma izpodbijanje sklepa tožene stranke glede napredovanja pa je sploh nesprejemljiva in materialnopravno zmotna razlaga sodišča v tej zvezi. Sodišče ugotovi le veljavnost Akta o sistemizaciji v spornem obdobju, ni pa se opredelilo do spornega vprašanja v celotni zadevi - ali je bil vsebinsko akt zakonit oziroma v spornem delu skladen s KPDU in Uredbo o notranji organizaciji. Naknadna sprememba Akta o sistemizaciji z dne 13. 11. 2008 je bila sprejeta prav z namenom odprave priznanih nepravilnosti, do katerih pa je prišlo šele po 1. 9. oziroma 1. 10. 2008. Dogovor med Vlado RS in sindikatom A. o izvajanju novega plačnega sistema v Policiji z dne 17. 9. 2008, ki je bil sklenjen, da bi do uveljavitve predlaganih neskladnosti, katere je tožena stranka priznavala prišlo čim prej. Ministra sta se že 4. 9. 2008 obvezala, da bosta s spremembo Akta o sistemizaciji omogočila odpravo o določenih neskladij oziroma nesorazmerij, nastalih zaradi uvrstitve delovnih mest. Do spremembe akta je prišlo šele v novembru 2008, čeprav bi moral biti že od vsega začetka Akt o sistemizaciji usklajen s KPDU in Uredbo o notranji organizaciji. Tožnik bi moral pravilno (ob odsotnosti oziroma neupoštevanju nezakonitega in neskladnega Akta o sistemizaciji v spornem obdobju - torej ob odsotnosti nezakonitega postopanja tožene stranke, na katerega sam ni imel vpliva), že na podlagi KPDU in Uredbe o notranji organizaciji z dnem 1. 10. 2008 napredovati ob presoji izpolnjevanja pogojev po Pravilniku, vse skladno z določi 11/1, 2. člena Uredbe. Hierarhija pravnih aktov je povsem jasna in nedvoumna. Delodajalec bi moral pravice urejati v okvirih, ki jih določajo hierarhično nadrejeni predpisi in ne arbitrarno uslužbence (tožnika) prikrajšati za pravico, ki bi mu sicer šla. Sodišče ne izpostavi, da je do spremembe akta prišlo ravno zaradi dejstva neskladnosti s KPDU in Uredbo o notranji organizaciji in je šlo za odpravo tega neskladja, do katerega sploh ne bi smelo priti. Tožnik je pogoj za napredovanje nad pet plačnih razredov z uveljavitvijo Uredbe izpolnil že na podlagi splošnih in hierarhično nadrejenih predpisov. Z učinkom za konkretni primer bi moralo sodišče presojati skladnost akta in če bi menilo, da je neskladen z višjimi akti, spornega akta ne bi smelo uporabiti pri odločanju. Takšna možnost obstaja. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Tožnik uveljavlja v tem delovnem sporu zoper toženo stranko razveljavitev sklepov z dne 16. 12. 2009, 17. 6. 2009, 26. 10. 2011 in 18. 5. 2011, na podlagi katerih mu je bilo priznano napredovanje na delovnem mestu policist - starejši policist, PU B., Postaja mejne policije C., in razporeditev v 29. plačni razred, ter za sporna obdobja obračun razlike v plači z vsemi pripadajočimi dodatki od osnovne plače med 28. in 30. plačnim razredom. Tožnik se sklicuje, da je upravičen do izrednega napredovanja za dva plačna razreda že od 1. 10. 2008 dalje na podlagi ocene nadpovprečne delovne uspešnosti za predhodna tri leta, ko je skupaj zbral 110 točk. To pomeni, da bi morala tožena stranka takšno napredovanje upoštevati že ob uvedbi novega plačnega sistema v javnem sektorju.

Na podlagi 6. odstavka 11. člena Uredbe se v letu 2009 za leto 2008 ocenijo v skladu z Uredbo vsi javni uslužbenci, razen tistih, ki so napredovali s 1. 10. 2008. Ker tožnik s 1. 10. 2008 ni napredoval, neutemeljeno navaja, da je tožena stranka pri odločanju o napredovanju v letu 2009 nepravilno upoštevala oceno za leto 2008 po novih predpisih. Ocene javnih uslužbencev se točkujejo in sicer z ocenami odlično s petimi točkami, oceno zelo dobro s štirimi točkami, oceno dobro s tremi točkami in oceno zadovoljivo z dvemi točkami, kot to določa 1. odstavek 5. člena Uredbe. Izhodiščni razred tožnikovega delovnega mesta je 22. plačni razred, o prehodu nov plačni razred preveden v 28. plačni razred, zato se je v skladu s 6. odstavkom 5. člena šteje, da je napredoval že šestkrat, oziroma je šlo pri napredovanju z dne 1. 4. 2009 za njegovo sedmo napredovanje. Ker je v napredovalnem obdobju tožnik zbral 14 točk, je izpolnil pogoje za napredovanje za en plačni razred, tako ga je tožena stranka z izpodbijanim sklepom z dne 17. 6. 2009 pravilno umestila v 29. plačni razred.

Temelji princip prehoda v nov plačni sistem v letu 2008 predstavlja prevedba nominalnega zneska osnovne plače delovnega mesta in naziva ter osnovne plače javnega uslužbenca, dosežene v prejšnjem plačnem sistemu, na podlagi katere se je prevedla nominalna plača ter izvedla uvrstitev javnega uslužbenca v plačni razred v ustrezni lestvici novega plačnega sistema (49.a. člen ZSPJS). V primeru tožnika se je opravila takšna prevedba na delovnem mestu policist - starejši policist. Tožena stranka je ob upoštevanju doseženih napredovanj uvrstila tožnika v 28. plačni razred, ter mu v skladu s pripadajočimi dodatki določila osnovno plačo javnega uslužbenca. Tožnik zoper takšno prevedbo osnovne plače delovnega mesta in naziva ni izpodbijal v postopku pri sodišču. Kot je že navedeno uveljavlja v tem sporu varstvo pravic zoper odločitev delodajalca o napredovanju, ki ga je bil deležen v letu 2009, ko je napredoval zgolj za 1 plačni razred od 1. 4. 2009 dalje.

V konkretnem primeru je za presojo tožnikovega napredovanja potrebno izhajati iz določb ZSPJS in Uredbe. Po določbi 1. odstavka 16. člena ZSPJS lahko javni uslužbenec napreduje na delovnem mestu oziroma nazivu v višji plačni razred, pri čemer skladno z določbo 3. odstavka 16. člena ZSPJS lahko napreduje vsaka tri leta za 1 ali 2 plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Kot napredovalno obdobje se šteje čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred. Za napredovalno obdobje se tako upošteva čas, ko je javni uslužbenec delal na delovnih mestih, za katera je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. V tej zvezi pristojni organ oziroma predstojnik najmanj enkrat letno preveri izpolnjevanje pogojev za napredovanje.

Javni uslužbenec tudi na podlagi 3. odstavka 1. člena Uredbe lahko napreduje v plačni razred vsaka tri leta, če izpolnjuje predpisane pogoje. V tej zvezi se po določbi 2. odstavka 2. člena Uredbe šteje za napredovalno obdobje čas od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve v javnem sektorju, v katerem je javni uslužbenec pridobil tri letne ocene, ki mu omogočajo napredovanje. Seveda pa po določbi 5. odstavka 5. člena Uredbe napreduje javni uslužbenec za 1 plačni razred, ne glede na določbe 2., 3. in 4. odstavka tega člena, če je v času od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve preteklo najmanj 6 let in je v tem obdobju dosegel povprečno oceno najmanj 3. V skladu s prehodno določbo 3. odstavka 11. člena Uredbe lahko javni uslužbenci, ki so pridobili pravico do napredovanja na podlagi določb ZSPJS, in je niso imeli po predpisih, ki so se uporabljali v obdobju pred začetkom izplačila plač po ZSPJS, prvič napredujejo po pridobitvi treh ocen po postopku iz Uredbe. Prvo oceno po Uredbi pridobijo za leto 2008 v letu 2009. Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je za presojo v konkretnem primeru pomembno, da je tožnik ob prevedbi plač v novem plačnem razredu v letu 2008 že dosegel najvišji plačni razred v nazivu policist in takrat ni mogel biti uvrščen v višji plačni razred. Dejansko je pridobil možnost napredovanja skladno z določbo 2. odstavka 16. člena ZSPJS šele po spremembi Akta o sistemizaciji z dne 13. 11. 2008. Zato je za presojo sporne zadeve potrebno izhajati iz določbe 3. odstavka 11. člena Uredbe, po kateri javni uslužbenci, ki so pridobili pravico do napredovanja na podlagi določb ZSPJS, in je niso imeli po predpisih, ki so se uporabljali v obdobju pred prevedbo plač, to je pred 1. 8. 2008, lahko prvič napredujejo po pridobitvi treh ocen po postopku iz Uredbe.

Neskladnost splošnih aktov delodajalca z zakonom in kolektivnimi pogodbami se lahko uveljavlja v kolektivnem sporu. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila zakonitost akta o sistemizaciji z dne 28. 7. 2008 izpodbijana v sodnem postopku, tako je navedeni akt o sistemizaciji veljal in bil zakonita podlaga za prevedbo delavcev v nov plačni sistem. Sistemiziranost delovnega mesta policist - starejši policist iz akta o sistemizaciji je veljala vse do sprejetja novega akta o sistemizaciji, ki se je začel uporabljati z dnem 1. 1. 2009. Glede dogovora o izvajanju novega plačnega sistema v Policiji z dne 17. 9. 2008, ki ga tožnik tudi uveljavlja v pritožbi, pritožbeno sodišče navaja, da spremembe novega akta nepravilnosti za nazaj niso sanirale, pri čemer navedeni dogovor predstavlja le zavezo podpisnikov, da se bodo določeni problemi glede možnih napredovanj rešili s spremembo Akta o sistemizaciji. Tako je za rešitev v predmetni zadevi bistveno le to, da je na dan 1. 10. 2008, ko so se preverjali pogoji za napredovanje, obstajal le star akt o sistemizaciji, ki je bil veljaven.

Ne more biti upoštevno tudi opozarjanje pritožbe, da sprememba Akta o sistemizaciji z dne 13. 11. 2008 ni skladna z določbami KPDU in ZSPJS, saj je tožena stranka dokazala, da je pri sprejemu takšne sistemizacije izhajala iz določb Uredbe ter nenazadnje tej zvezi upoštevala tudi dogovor med Vlado RS in sindikatom A. glede ustreznih sprememb nazivov ter razpona plačnih razredov, v katerih lahko napredujejo javni uslužbenci.

Pritožbeno sodišče je enaka pravna stališča zavzelo že v primerljivih zadevah Pdp 1187/2010 z dne 11. 3. 2011 in Pdp 957/2013 z dne 9. 10. 2013. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).