Jedro

Pravilnost odločitev in ravnanj sodnikov v dejanskem ali pravnem smislu je predmet pravnih sredstev v postopku o glavni stvari in ne pravnih sredstev v vzporedno potekajočem postopku, katerega predmet je sodnikova nepristranskost. Čeprav predmeta nista povsem ločena, spet nista toliko povezana, da bi bilo mogoče zaradi nepravilnosti odločitev ali nepravilnega ravnanja sodnikov sklepati na njihovo nepristranskost, kaj šele, ko kakršnakoli nepravilnost predhodno ni bila ugotovljena, temveč je bila po nezadovoljni stranki zgolj zatrjevana. V nasprotnem vzporedno potekajoč postopek preraste v pritožbeni postopek v postopku o glavni stvari, kar je sistemsko nezdružljivo in povsem v nasprotju z nameni obeh postopkov.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru zavrnila zahtevo okrožnega državnega tožilca J.L. za izločitev sodnikov izvenobravnavnega senata prof. dr. Z.D., I.S. in mag. V.V. K. 2. Zoper sklep se je okrožni državni tožilec pritožil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da navedene sodnike izloči iz vseh postopkov, ki so povezani z zahtevo za preizkus Kt 11053/2018 z dne 16. 8. 2018. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik nasprotuje predsedničini ugotovitvi, da odločitev izvenobravnavnega senata in dolgotrajnost postopka ne moreta biti razloga za izločitev sodnikov, saj da bi ti že na prvi pogled morali zaznati in ugotoviti nerazumljivo ali nepopolno vsebino zahteve za preiskavo, ne pa o tem odločati več kot devet mesecev. Predlog za izločitev sodnikov je bil tako podan izključno zaradi dejstev nerazumno dolgega obravnavanja zadeve, kar je bilo nenazadnje v razlogih sklepa tudi prepoznano, ko se že več kot dve leti odloča o formi z nekonkretizirano zahtevo z dne 28. 8. 2019, nekonkretiziranim nestrinjanjem z dne 20. 12. 2019, nekonkretiziranim dopisom izvenobravnavnega senata, ki je bil posledica tožilčevega poizvedovanja pred vložitvijo nadzorstvene pritožbe, konkretiziranim zavrženjem z dne 14. 9. 2020, ki je po vsebini dejansko nestrinjanje z zahtevo, namesto, da bi bilo o zahtevi vsebinsko odločeno.

5. Da sodniki izvenobravnavnega senata niso ravnali tako, kot bi po pritožnikovi oceni pravno pravilno morali, je jasno že iz povzete pritožbene obrazložitve in jasno je, da je to po isti oceni trajalo predolgo. Pomeni, da pritožnik tudi v pritožbeni obrazložitvi vztraja, da sta pravilnost odločitve oziroma z odločitvijo povezana ravnanja sodnikov izvenobravnavnega senata ter časovni okvir, v katerem so ti ravnali, okoliščini iz 6. točke prvega odstavka 39. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki vzbujata dvom o njihovi nepristranskosti. To je zmotno, kajti pravilnost odločitev in ravnanj sodnikov v dejanskem ali pravnem smislu je predmet pravnih sredstev v postopku o glavni stvari in ne pravnih sredstev v vzporedno potekajočem postopku, katerega predmet je sodnikova nepristranskost. Čeprav predmeta nista povsem ločena, spet nista toliko povezana, da bi bilo mogoče zaradi nepravilnosti odločitev ali nepravilnega ravnanja sodnikov sklepati na njihovo nepristranskost, kaj šele, ko kakršnakoli nepravilnost predhodno ni bila ugotovljena, temveč je bila po nezadovoljni stranki zgolj zatrjevana. V nasprotnem vzporedno potekajoč postopek preraste v pritožbeni postopek v postopku o glavni stvari, kar je sistemsko nezdružljivo in povsem v nasprotju z nameni obeh postopkov.

6. Navidez drugače velja glede zatrjevane čezmerne dolžine postopka, ko pritožnik napačno povzema razloge v 10. točki obrazložitve sklepa. V teh je namreč jasno in pravilno ugotovljeno, da dolgotrajnost postopka pred izvenobravnavnim senatom ne more biti odklonitveni razlog, saj je bil to predmet postopka po nadzorstveni pritožbi. Znova torej predmet iz drugega postopka, v katerem po razumljivih razlogih sklepa ni bilo ugotovljeno, da je izvenobravnavni senat prekoračil razumni rok obravnavanja konkretne zadeve, ampak da je bilo nadzorstveni pritožbi z obvestilom stranki ugodeno. Slednje pomeni le, da je predsednica sodišča po četrtem odstavku 6. člena Zakona o varstvu pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zaključila obravnavanje nadzorstvene pritožbe, ne da bi preizkusila merila iz 4. člena tega zakona in brez da bi nepotrebno odlašanje pri odločanju v obravnavani zadevi posebej ugotovila.

7. Po preizkušenem, in ker v pritožbeni obrazložitvi niso navedena nova dejstva ali novi dokazi iz drugega odstavka 373. člena ZKP, zaradi katerih bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posplošeno sklicevanje na vsebino pritožbe z dne 21. 9. 2020 pa ugotovljeno vztrajanje pri predmetih iz drugih postopkov kvečjemu potrjuje, je sodišče druge stopnje o pritožbi okrožnega državnega tožilca J.L. odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).