Jedro

Ker tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja, temveč kot brezposelna oseba, tega obdobja ni mogoče upoštevati v čas zavarovanja za odločitev o trajanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 19. 8. 2009 in prvostopenjska odločba št. ... z dne 3. 6. 2009 in da se tožniku prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v trajanju šest mesecev od 19. 5. 2009 do 18. 11. 2009. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik navaja, da je pravilna odločitev v predmetnem socialnem sporu odvisna od pravilne uporabe 25.a člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB; Ur. l. RS, št. 5/91 in nasl.). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik v ponovnem zavarovanju ni bil več kot 5 let, da bi pridobil pravico do denarnega nadomestila za šest mesecev, ampak manj kot pet let in mu zato glede na določila 25. in 25. a člena ZZZPB pripada pravica do denarnega nadomestila le za trajanje tri mesece. Takšna ugotovitev sodišča temelji na napačni uporabi oziroma razlagi zgoraj navedenih materialno pravnih določil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal bivši delodajalec M.M. nezakonita, kar dokazuje pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1610/2003 z dne 23. 4. 2004, ostale ugotovitve pa so zmotne. Tožnik je pridobil pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost v posledici odločitve tožnikovega delodajalca, da tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (odločba delodajalca z dne 15. 12. 2003) in glede na dotedanjo zavarovalno dobo. V času uveljavljanja navedene pravice je bila odločba delodajalca pravno veljavna, v sodnem postopku, v katerem je tožnik uveljavljal nezakonitost odpovednega razloga in s katerim je bila tožena stranka seznanjena, pa je bila odločba delodajalca kot nezakonita razveljavljena. Razveljavitev odločbe učinkuje ex tunc, torej odpravlja vse njene učinke. Posledice razveljavitve odločbe ne morejo ustvarjati pravnih učinkov, ki bi bile zavarovancem v škodo oziroma bi zmanjševale obseg njihovih pravic po zakonu, kakršne bi lahko uveljavljali v primeru zakonitih odločb delodajalcev. Na podlagi pravnomočne ugotovitve sodišča, da je bila odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja nezakonita, ima namreč tožena stranka pravico od delodajalca zahtevati vračilo škode, in sicer zavarovancu izplačanih sredstev iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, kot določa 3. alineja 2. odstavka 54. člena ZZZPB. V kolikor bi tožena stranka to pravico izkoristila, najbrž ne bi bilo nikakršnega dvoma v to, da tožnik pravice do nadomestila ni v celoti izkoristil v smislu določila 25. a člena ZZZPB in da ima pri ponovnem uveljavljanju te pravice, pravico do denarnega nadomestila, kot če ga predhodno sploh ne bi uveljavljal. Zgolj iz razloga, ker tožena stranka te pravice ni izkoristila, ni mogoče šteti, da tožnik s tožbo zahteva nekaj, kar mu je že bilo priznano in je tudi v celoti izkoristil, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in odloči o stroških pritožbenega postopka oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 19. 8. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 6. 2009, s katero je tožena stranka tožniku priznala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas treh mesecev. Denarno nadomestilo je mesečno znašalo 567,63 EUR neto in se je izplačevalo v času od 19. 5. 2009 do 18. 8. 2009. Tožnik s tožbo uveljavlja, da se mu prizna denarno nadomestilo ne samo za čas treh mesecev, torej od 19. 5. 2009 do 18. 8. 2009, temveč za čas šestih mesecev, torej za obdobje od 19. 5. 2009 do 18. 11. 2009. Čas trajanja pravice do denarnega nadomestila je odvisen od časa trajanja zavarovanja. Skladno s 25. členom ZZZPB pravica do denarnega nadomestila lahko traja najdlje tri mesece za zavarovanje od 1 do 5 let, šest mesecev pa za zavarovanje od 5 do 15 let. V spornem primeru je tožena stranka upoštevala, da je tožnikovo zavarovanje pred uveljavljanjem pravice do denarnega nadomestila trajalo 4 leta, 6 mesecev in 23 dni. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je bil tožnik zaposlen pri delodajalcu M.M. iz ..., kjer mu je 2. 2. 2004 prenehalo delovno razmerje (podatek izhaja iz delovne knjižice). Tožnik je pri Zavodu RS za zaposlovanje uveljavljal denarno nadomestilo, ki mu je bilo priznano za čas od 3. 2. 2004 do 2. 8. 2004. Dne 26. 10. 2004 se je ponovno zaposlil in bil zaposlen do 18. 5. 2009, ko je pri toženi stranki ponovno uveljavljal priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zoper prejšnjega delodajalca M.M. je tožnik sprožil delovni spor glede nezakonite odpovedi delovnega razmerja. S pravnomočno sodbo št. I Pd 1610/2003 z dne 23. 4. 2004 je bilo ugotovljeno, da je odločba o prenehanju delovnega razmerja iz poslovnega razloga z dne 15. 12. 2003 podana s strani delodajalca M.M., nezakonita in se razveljavi ter se ugotovi, da delovno razmerje tožnika pri delodajalcu še vedno obstoji z vsemi medsebojnimi pravicami in obveznostmi. Delodajalec je dolžan tožnika tudi pozvati nazaj na delo v 8 dneh pod izvršbo. Tožnik se ni vrnil nazaj na delo, temveč je z bivšim delodajalcem sklenil dogovor o izvensodni poravnavi (priloga A/6 sodnega spisa). Bivši delodajalec mu je izplačal odškodnino, tožnik pa se je odpovedal izvršitvi prej citirane pravnomočne sodbe tako finančnemu kot tudi reintegracijskemu delu. Glede na sodno odločbo je torej imel tožnik možnost zahtevati izvršitev omenjene odločbe, torej reintegracijo, kar bi pomenilo, da bi bil tudi v času od 3. 2. 2004 dalje v delovnem razmerju, ne pa zavarovan kot brezposelna oseba. V takem primeru bi torej tudi tožena stranka od bivšega delodajalca lahko zahtevala povrnitev preveč izplačanih zneskov denarnega nadomestila, skladno z 2. odstavkom 54. člena ZZZPB. Ker pa se je tožnik odpovedal reintegraciji, to pomeni, da je bil v času prejemanja denarnega nadomestila na Zavodu RS za zaposlovanje od 3. 2. 2004 do 2. 8. 2004 zavarovan kot brezposelna oseba, kar je razvidno in podatkov registra ZZZS (priloga C/1 sodnega spisa). Ker torej tožnik ni bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja, temveč je bil zavarovan kot brezposelna oseba, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se skladno s 1. odstavkom 25.a člena ZZZPB zavarovancu, ki mu je prenehala pravica do denarnega nadomestila, ki jo je v celoti izkoristil, pri ponovnem uveljavljanju te pravice v čas zavarovanja ne všteva čas, ko je bil zaposlen pred zadnjim prejemanjem denarnega nadomestila in čas prejemanja denarnega nadomestila. Pri ponovnem uveljavljanju denarnega nadomestila je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno upoštevala čas zavarovanja pri zadnjem delodajalcu, pri katerem je bil zaposlen pred prenehanjem delovnega razmerja. Iz podatkov v delovni knjižici izhaja, da je bil zaposlen 4 leta, 6 mesecev in 23 dni, torej manj kot 5 let, kar pomeni, da je tožnik upravičen do denarnega nadomestila v trajanju treh mesecev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.