Jedro

V konkretnem primeru sodišče meni, da tožena stranka ni storila napake, ko je odločala v pospešenem in ne v rednem postopku, saj so po mnenju sodišča navedeni trije razlogi, zaradi katerih je imela tožena stranka podlago, da je prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno in ti razlogi so v odločbi tudi dovolj obrazloženi.

V tožnikovem primeru so subjekti preganjanja nedržavni subjekti, ti pa se lahko štejejo za subjekte preganjanja le pod pogojem, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. V tem primeru pa se je sodišče in pred njim tožena stranka že opredelila do tega, da ni dokazano, da v primeru tožnikove družine ti subjekti niso sposobni ali da ne bi hoteli nuditi zaščite.

Tožniku je dovoljenje za prebivanje že prej prenehalo, iz upravnega spisa pa tudi izhaja, da mu je bila izdana odločba o vrnitvi in določena prepoved vstopa v Slovenijo za čas šestih mesecev. Vse to se je zgodilo že pred podajo prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik bi bil torej odstranjen iz države, če ne bi vložil prošnje. Tožena stranka je tako logično sklepala, da je bila prošnja vložena zato, da bi tožnik odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik dne 11. 2. 2013 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ob podaji prošnje je med drugim povedal, da je razvezan s slovensko državljanko in da je po razvezi odšel v Italijo, se potem z letalom vrnil v Tunizijo, iz Tunizije je odšel v Egipt, od koder se je vrnil v Slovenijo. 5. decembra lani je zapustil Slovenijo in odšel v Italijo k stricu in se nato vrnil 2. januarja letos. Po vrnitvi iz Italije dne 2. 1. 2013 je bival v Ljubljani. Zakonsko zvezo s slovensko državljanko je razvezal leta 2011, imel pa je dovoljenje za bivanje z veljavnostjo do leta 2015. Razlog, zakaj prosi za mednarodno zaščito, so dogodki, povezani z umorom A.A. (tudi B.B.). Navedel je, da je njegova družina zbežala v Alžirijo 9. 2. 2013. Pred tem je govoril z očetom, ki mu je povedal, naj se raje ne vrača v Tunizijo. Njegov oče je delal v opoziciji proti aktualni vladi. Je politični aktivist in je sodeloval s prej navedeno osebo, katero so ubili 6. 2. 2013. Ne ve se, kdo ga je ubil, misli pa, da ga je ubila oblast. Oče se je zaradi tega umora odločil, da se skupaj z družino umakne v Alžirijo. Družina je imela dve trgovini. Mamino trgovino so neznanci februarja letos požgali. Oče mu je po telefonu povedal, da mu grozijo s smrtjo, ker je politični aktivist. Dva dni pred odhodom družine so neznanci začeli metati kamenje v njihovo hišo, oče je sicer klical policijo, da ga zaščiti, vendar policija ni prijela nikogar, ker so se razbežali. Kasneje so se ti ljudje vrnili in ponovno metali kamenje v hišo. Oče ga je po telefonu opozoril, naj raje ostane v Sloveniji, dokler se razmere v Tuniziji ne umirijo. Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da se v Tunizijo ne more vrniti zaradi groženj, ki jih je deležna njegova družina. Oče je član opozicijske stranke Al Nahda. Družina je v nevarnosti tudi v Alžiriji. Oče je tudi v Alžiriji prejel grožnje.

2. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik na ozemlju Republike Slovenije od 5. 12. 2012 neprijavljen, brez kakršnegakoli dovoljenja za prebivanje ali vizuma, prebival in delal po različnih krajih v Sloveniji kljub temu, da mu je bila 19. 11. 2011 vročena odločba o razveljavitvi dovoljenja za prebivanje. Nadalje tožena stranka navaja, da se je tožnik dne 13. 5. 2011 na Okrožnem sodišču v Ljubljani razvezal. S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani pa je bil obsojen na pogojno obsodbo treh mesecev zaradi grdega ravnanja in resne grožnje, da bo napadel življenje in telo nekdanje zakonske partnerke. Tožena stranka ugotavlja, da je tožniku prenehalo dovoljenje zaradi nepodrejanja pravnemu redu Republike Slovenije. Nadalje tožena stranka dvomi v verodostojnost tožnika, ko le-ta izjavlja, da sta bila ubiti opozicijski vodja A.A. in njegov oče politična sodelavca. Ubiti je bil generalni sekretar stranke Gibanja domoljubnih demokratov, ki je del širše koalicije opozicijskih strank. Stranka temelji na idejah marksizma in leninizma ter panarabizma, je protiislamistična. Stranka Al Nahda, katere član pa naj bi bil tožnikov oče, je vladajoča stranka, ki zagovarja načela islama in je povsem politično nasprotna stranki, katere predsednik je bil ubiti A.A. Izjava tožnika, da sta obe stranki opozicijski, ne drži. Vladajoča stranka Al Nahda je na volitvah leta 2011 s petletnim mandatom dobila 89 sedežev v parlamentu in je največja stranka v vladni koaliciji, medtem ko je Gibanje domoljubnih demokratov prejelo le en sedež in je opozicijska stranka. Tudi če tožnik ne bi ničesar vedel o aktualnem političnem dogajanju v Tuniziji, bi nedvomno vedel, da stranka, katere član naj bi bil njegov oče, zaradi povsem drugačne politične orientacije ne bi sodelovala s stranko ubitega A.A. Nadalje tožena stranka navaja, da je tožnik rekel, da je svojega mladoletnega sina nazadnje videl v zadnjem tednu pred novim letom. Ko pa je bil soočen, naj pojasni razhajanja v izjavah, saj naj bi bil takrat v Italiji pri stricu, je odgovoril, da se je iz Italije vrnil 2. 1. 2013, teden dni potem pa je videl sina. Na podlagi njegovih izjav tožena stranka ugotavlja, da je tožnik s svojim ravnanjem vzbudil dvom v resničnost svojih izjav v zvezi z razlogi za vrnitev v izvorno državo. Tožena stranka namreč meni, da če bi bil resnično preganjan, bi bile njegove izjave jasne, razumljive, kot tudi njegova dejanja in ravnanja usmerjena v iskanje zaščite, kar pa v konkretnem primeru ne moremo reči. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, saj so njegove navedbe, ki se nanašajo na ključni razlog, zaradi katerega prosi za mednarodno zaščito, nekonsistentne in protislovne in malo verjetne, poleg tega se njegove izjave ne skladajo z njegovimi izjavami oziroma dejanji. Glede na to, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil šele po prijetju s strani policije in razveljavitvi dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji, česar pa ni zadovoljivo pojasnil, tožena stranka tudi ugotavlja, da ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost. Ko je tožnik uvidel, da je stekel postopek njegove odstranitve iz Republike Slovenije, je z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito preprečil svojo vrnitev v izvorno državo oziroma je s takšnim ravnanjem namenoma prekinil postopek odstranitve iz Republike Slovenije. V kolikor v Republiki Sloveniji ne bi izrazil namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, bi bil izveden postopek njegove prisilne odstranitve iz države, ki pa je bil zaradi vložitve prošnje za mednarodno zaščito prekinjen. Tožnik ni dokazal niti ni izrazil namena, da bi svoje trditve s čimer koli podkrepil. Prav tako verodostojni viri ne poročajo o tem, da bi Tunizijo zapuščali politični nasprotniki režima, oziroma da bi bili deležni groženj v Tuniziji po umori A.A. Tožnik ne zatrjuje, da so on in njegova družina preganjani s strani države oziroma oblastvenih institucij, pač pa naj bi bili subjekti preganjanja oziroma resne škode nedržavni elementi. Ti pa so lahko na podlagi 3. alineje 24. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) subjekti preganjanja, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih dveh alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik je na osebnem razgovoru navedel, da je družina grožnje in metanje kamenja v hišo prijavila policiji. Pri tem tožena stranka ugotavlja, da se v konkretnem primeru napadalci, ki so grozili družini tožnika, ne morejo šteti za subjekt preganjanje, saj tožnik v postopku ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma da mu zaščite nočejo nuditi. Izjava, da policija ni ničesar storila, pomeni, da je policija prijavo o dogodku sprejela, ni pa izvedla nadaljnjega postopka zaradi pomanjkanja dokazov, kar pa ne izkazuje neučinkovitosti države pri pregonu tovrstnih kaznivih dejanj. Prav tako ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tožena stranka ugotavlja, da so tožnikove izjave nasprotujoče in še dodaja, da če bi se tožnik ob vrnitvi v Tunizijo resnično počutil ogroženega, bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko mu je oče 9. 2. 2013 svetoval, naj se ne vrača v Tunizijo, tako pa je za mednarodno zaščito zaprosil šele 11. 2., to je dva dni po domnevnem telefonskem razgovoru. Razen tega tožena stranka poudarja, da se v postopkih za priznanje mednarodne zaščite ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Tožnik pa niti enkrat navedel, da bi bil v izvorni državi kakorkoli preganjan zaradi veroizpovedi, rase, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožena stranka ocenjuje, da razlogov za vrnitev v izvorno državo ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ. Tožnik utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Na podlagi splošno znanih dejstev o izvorni državi je tožena stranka ugotovila, da v izvorni državi tožnika ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost prosilca. Ni znano, da bi bile razmere v Tuniziji takšne in tudi ne izhaja iz splošno znanih informacij o tej državi niti to ne izhaja iz razgovora s tožnikom. Tožena stranka je prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 2., 3., 4. in 6. alineje prve točke 55. člena ZMZ.

3. Tožnik v tožbi navaja mnenje ustavnega sodišča, da gre za očitno neutemeljeno prošnjo v primeru, ko je že na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje. To pa je lahko jasno v primeru, da dejanje oziroma dogodki sami po sebi ne morejo predstavljati oziroma smiselno zapolnjevati pojma preganjanja, kot je le-ta opredeljen v ZMZ oziroma Ženevski konvenciji. Iz zapisnika o osebnem razgovoru tožnika so razvidna dejanja, ki jih je predstavil kot podlago za utemeljen strah in možnost neposredne nevarnosti ob njegovi deportaciji v izvorno državo. Kot je razvidno, so neznani storilci zažgali eno izmed dveh trgovin v lasti njegove družine, ob drugi priložnosti so neznani storilci s kamenjem obmetavali hišo, kjer živijo oziroma so živeli tožnikova mati, oče in sestra, poleg tega pa je njegov oče večkrat prejel telefonske grožnje s smrtjo. V strahu pred nasiljem se je tožnikova družina umaknila iz Tunizije in odšla v Alžirijo. Dejstvo, da ob vseh teh dogodkih policija ni uspela najti storilcev, postavlja pod vprašaj možnosti zaščite, ki bi je bil tožnik deležen s strani državnih institucij v primeru njegove vrnitve v Tunizijo. Odsotnost dejanj in aktivnega iskanja storilcev tunizijske policije lahko privede do sklepa, da le-ta v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo ne bo zmožna zagotoviti njegove varnosti. V obravnavanem primeru sploh ne bi smelo priti do odločanja v pospešenem postopku. V konkretnem primeru ne gre zgolj za eno samo izolirano dejanje ustrahovanja in preganjanja, temveč za akumulacijo več dejanj, ki v zbiru zagotovo izpolnjujejo pojem preganjanja. Razen tega se je tožena stranka v odločbi izrecno opredelila o stopnji intenzivnosti teh dejanj, to pa ne bi smelo biti izvedeno v pospešenem postopku. Glede očitka o pozni vložitvi prošnje za mednarodno zaščito tožnik navaja, da je telefonski pogovor z očetom potekal v soboto 9. 2. 2013, tožnik pa je prošnjo vložil 11. 2. 2013, dva dni potem, ko je izvedel za nastalo situacijo. Ni mogoče pričakovati, da ob novicah takšne narave posameznik najprej pomisli, kaj storiti, da le ne bo prekršil pravil postopka, ki mu morda omogoča rešitev. Razen tega zakon nikjer ne določa, da je potrebno besedno zvezo v najkrajšem možnem času interpretirati v smislu takoj, ko odloži telefonsko slušalko. Povsem razumno je ravnanje tožnika, da je takoj v ponedeljek (pogovor je potekal v soboto) vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V zvezi z očitkom, da je tožnik vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil svojo odstranitev iz Republike Slovenije, pa tožnik navaja, da je tožena stranka napačno interpretirala tožnikovo ravnanje kot zlorabo postopka. Tožnik je prošnjo vložil izključno z namenom pridobitve mednarodne zaščite, saj so se pojavile okoliščine, ki pomenijo nevarnost za njegovo življenje v izvorni državi. Razumljivo je, da se v danem primeru situacija zdi bolj mejna kot v običajnih okoliščinah, v katerih prosilci za mednarodno zaščito vložijo svojo vlogo. Okoliščine tega primera ne spreminjajo podlage za tožnikovo vlogo. Za poskus preprečitve odstranitve iz države bi šlo, če bi tožnik vložil očitno neutemeljeno prošnjo, v kateri ne bi izkazal okoliščin, ki bi onemogočale njegovo vrnitev. Glede očitka o tožnikovi neverodostojnosti tožnik meni, da tožena stranka ni razumno obrazložila dokazne ocene. Na sedmi strani zapisnika o osebnem razgovoru je izpraševalec postavil trditev, češ da tožnikov oče v stranki nima vidne vloge in da je to majhna in nepomembna stranka. To pa nasprotuje ugotovitvi na četrti strani odločbe, kjer se zatrjuje, da gre za vladajočo stranko. Dejstvo, da tožnik v zadnjem času ni živel v izvorni državi, zadostno opravičuje njegovo slabše poznavanje posameznih političnih razmerij. Nikoli tudi ne zatrjuje, da bi bil sam politično angažiran, pač pa samo, da je politično aktiven njegov oče. Nadalje tožnik opozarja na to, da v odločbi piše, da ne prihaja do večjih razhajanj pri navajanju razlogov in da so njegove navedbe v tem smislu večinoma verodostojne. Nato pa tožena stranka poda zaključek, da če bi bil tožnik v izvorni državi resnično preganjan, bi bile njegove izjave jasne in razumljive, tožena stranka pa ugotavlja, da so njegove navedbe oziroma izjave nasprotujoče si. Tožena stranka bi morala tožnika z nekonsistentnostmi soočiti in mu omogočiti, da jih ustrezno pojasni. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Smiselno predlaga, naj se tožba zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla okoliščine iz 3., 4., 5. in 6. točke 55. člena ZMZ (v obrazložitvi odločbe je na koncu sicer navedena 2. točka, izpuščena pa v uvodu izpodbijane odločbe izrecno navedena 5. točka, vendar iz obrazložitve nedvoumno izhaja, za katere razloge gre). Po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona, po 4. točki se prošnja zavrne, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem, kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena tega zakona, po 5. točki se prošnja zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, po 6. točki pa se zavrne, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podani razlogi iz 3., 4. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ne pa tudi razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Zakaj sodišče meni, da ta razlog ni podan, bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve. Glede ostalih razlogov pa sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke.

7. Sodišče se ne strinja z navedbo, da niso podane okoliščine za odločanje v pospešenem postopku. Okoliščine, ko lahko pristojni organ odloča v pospešenem postopku so podane, ko so izpolnjeni zakonski pogoji iz 54. in 55. člena ZMZ. Skladno z 54. členom ZMZ lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani. V 55. členu ZMZ pa so natančno navedeni razlogi, ko lahko pristojni organ v pospešenem postopku zavrne prošnjo kot očitno neutemeljeno. V konkretnem primeru sodišče meni, da tožena stranka ni storila napake, ko je odločala v pospešenem in ne v rednem postopku, saj so po mnenju sodišča navedeni trije razlogi, zaradi katerih je imela tožena stranka podlago, da je prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno in ti razlogi so v odločbi tudi dovolj obrazloženi. Tožnik nadalje v tožbi opisuje dogodke, ki naj bi se dogajali z njegovo primarno družino in s tem v zvezi navaja, da dejstvo, da policija ni uspela najti storilcev, postavlja pod vprašaj možnosti zaščite, ki bi jo bil tožnik deležen s strani državnih institucij v primeru vrnitve v Tunizijo. S tem v zvezi sodišče opozarja na besedilo 3. alineje 24. člena ZMZ, kjer je določeno, da so nedržavni subjekti lahko subjekt preganjanja ali resne škode, če subjekti iz prejšnjih alinej bodisi niso sposobni ali pa nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik je v tožbi napisal, da policija ni uspela najti storilcev, to pa še ne pomeni, da jih noče najti ali pa da jih ni sposobna najti. V zapisniku o podaji prošnje za azil je na strani 7 navedeno, da je tožnikov oče sicer poklical policijo, da naj ga zaščitijo, vendar policija ni prijela nikogar, ker so se razbežali. Iz tega pa ne izhaja, da policija ni hotela nuditi zaščite ali da bi bila nesposobna, saj je kjerkoli možno, da policija ne uspe dobiti storilcev prepovedanih ravnanj. Tožnik nadalje zatrjuje, da v primeru njegove družine ni šlo samo za izolirano dejanje ustrahovanja in preganjanja, temveč za akumulacijo več dejanj, ki v zbiru izpolnjujejo pojem preganjanja, pri čemer je ta dejanja tudi opisal. Vendar pa s tem v zvezi sodišče meni, da v primeru tovrstnih dejanj še ne gre za preganjanje v smislu ZMZ, če niso izpolnjeni dodatni pogoji. V obravnavani zadevi je tožena stranka dovolj prepričljivo pojasnila, da so v tožnikovem primeru subjekti preganjanja nedržavni subjekti, ti pa se lahko štejejo za subjekte preganjanja le pod pogojem, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. V tem primeru pa se je sodišče in pred njim tožena stranka že opredelila do tega, da ni dokazano, da v primeru tožnikove družine ti subjekti niso sposobni ali da ne bi hoteli nuditi zaščite. Tožnik nadalje tudi navaja, da tožena stranka ne bi smela ocenjevati intenzivnosti dejanj, saj bi morala v tem primeru odločati v rednem in ne v pospešenem postopku. S takim stališčem se sodišče ne more strinjati, saj je eden od razlogov, s katerim se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena tudi ta, da je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona. Gre za razlog, ko dogodki ne ustrezajo definiciji preganjanja, kot ga določa ZMZ. V 26. členu so natančno določene lastnosti preganjanja. Če hoče organ, ki odloča v postopku o priznanju mednarodne zaščite opisati razlog iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, mora preučiti tudi to, ali opisana dejanja ustrezajo lastnosti dejanj preganjanja iz 26. člena ZMZ.

8. Pač pa se sodišče strinja s tožbenimi navedbami, da tožniku ni mogoče očitati, da prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času. Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da v primeru, če je tožnik z očetom govoril po telefonu v soboto, 9. 2. 2013, prošnjo pa je vložil prvi delovni dan, kar je samo dva dni zamika, potem res ni mogoče trditi, da tožnik brez opravičljivega razloga ni vložil prošnje v najkrajšem možnem času. Vendar pa ne glede na to, da ta razlog za zavrnitev prošnje ni podan, so še vedno podani ostali trije razlogi in je zato odločitev tožene stranke pravilna.

9. Tožnik v tožbi tudi zatrjuje, da je prošnjo vložil z izključnim namenom pridobitve mednarodne zaščite in da je ni vložil z namenom, da bi preprečil odstranitev iz države. S tem v zvezi sodišče meni, da je tožena stranka v svoji odločbi dovolj smiselno in prepričljivo pojasnila, zakaj meni, da je tožnik vložil prošnjo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Potrebno je namreč upoštevati, da je tožniku dovoljenje za prebivanje že prej prenehalo, iz upravnega spisa tudi izhaja, da je bila tožniku izdana odločba o vrnitvi in določena prepoved vstopa v Slovenijo za čas šestih mesecev. Vse to se je zgodilo že pred podajo prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik bi bil odstranjen iz države, če ne bi vložil prošnje. Tožena stranka je tako logično sklepala, da je bila prošnja vložena zato, da bi tožnik odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

10. Tožnik v tožbi tudi izpodbija to, da bi lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje in pri tem opozarja na sedmo stran zapisnika, kjer je po njegovem mnenju trditev izpraševalca v nasprotju z določeno trditvijo v odločbi - gre za to, kako pomembna je politična stranka, kateri naj bi pripadal tožnikov oče. S tem v zvezi tožnik tudi očita toženi stranki, češ da je po eni strani trdila, da pri tožnikovem navajanju razlogov ne prihaja do večjih razhajanj in da so njegove navedbe v tem smislu večinoma verodostojne, hkrati pa mu odreka verodostojnost. Vendar pa sodišče ta del obrazložitve odločbe razume tako, da so tožnikove navedbe na osebnem razgovoru skladne s tistimi, ki jih je podal pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka pa je očitala tožniku neverodostojnost iz drugega razloga, in sicer zato, ker je zatrjeval, da je njegov oče član opozicijske stranke, za kar naj bi bil v nevarnosti, ker se je voditelju druge opozicijske stranke zgodilo, da je bil nanj izvršen atentat, dejansko pa je stranka Al Nahda, kateri naj bi pripadal tožnikov oče, vladajoča stranka s povsem drugačnimi političnimi cilji kot stranka ubitega politika. S tem v zvezi tožnik v tožbi navaja, da v zadnjem času ni živel v izvorni državi in da zato slabše pozna posamezna politična razmerja ter da sam ni bil nikoli politično angažiran. Ne glede na to, da je iz teh tožnikovih navedb mogoče sklepati, da se tožnik za politiko ne zanima oziroma da s političnimi dogajanji v Tuniziji ni seznanjen, pa je vendarle treba upoštevati, da pa je to, ali je njegov oče član vladajoče stranke ali opozicijske stranke, pri razlogih za priznanje mednarodne zaščite v konkretnem primeru tako pomembno, da bi tudi po mnenju sodišča tožnik to moral vedeti.

11. Tožnik tudi očita toženi stranki, da ga ni soočila z nekonsistentnostmi, vendar pa sodišče tem tožbenim navedbam ne pritrjuje. Tako je bil tožnik na strani 4 zapisnika o osebnem razgovoru opozorjen na to, da je najprej izjavil, da je imel zadnji stik s sinom teden dni pred Novim letom, medtem ko je sam izjavil, da je Slovenijo zapustil 5. 12. 2012 in odšel v Italijo ter se vrnil v Slovenijo 2. 1. 2013 (stran 4 zapisnika o osebnem razgovoru). Nadalje je bil tožnik opozorjen na to, da stranka Al Nahda, kateri pripada njegov oče, ni stranka, katere predsednik je bil B.B. (str. 6 zapisnika o osebnem razgovoru). Nadalje je bil v nadaljevanju opozorjen na to, da je stranka ubitega B.B. levo usmerjena, stranka njegovega očeta pa islamistična (str. 6 zapisnika). Nadalje je bil tožnik soočen s tem, da so v Tuniziji na oblasti islamisti in da je njegov oče član islamistične stranke ter s tem v zvezi mu je bilo postavljeno vprašanje, kdo mu pravzaprav grozi (stran 7 zapisnika o osebnem razgovoru). Iz vsega navedenega torej izhaja, da je bil tožnik z vsem tistim, kar naj bi bilo v njegovih izjavah kontradiktorno, soočen.

12. Glede na vse zgoraj navedeno je odločitev tožene stranke pravilna, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.