Jedro

Sodišče zaradi ekonomičnosti postopka ni postavilo izvedenca, ki ga tožnik ni predlagal; če pa bi bil potreben, bi sodišče prve stopnje v okviru materialnopravnega vodstva moralo tožnika na to opozoriti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v II. točki znesek 730,00 EUR nadomesti z zneskom 380,00 EUR, v IV. točki pa se znesek 249,76 EUR nadomesti z zneskom 272,38 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 48,06 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo, v kateri zahteva plačilo odškodnine, ker ga je ugriznil pes tožene stranke v zunanjo stran levega stegna. Tožnik je v tožbi zahteval nepremoženjsko škodo in sicer za telesne bolečine 1.800,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.000,00 EUR in za premoženjsko škodo 200,00 EUR, skupaj 5.000,00 EUR. Na zadnjem naroku 27. 11. 2015 je delno umaknil tožbo, tako da je zahteval iz naslova telesnih bolečin odškodnino v višini 1.000,00 EUR in za strah 1000,00 EUR, ker je kot laik menil, da z zahtevkom za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahteva odškodnino za strah.

2. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je imela psica v času škodnega dogodka nameščen nagobčnik, kar sta potrdila tako toženka kot tudi zaslišana priča. Res je sicer, da nista enako povedala o premikih po hiši, kar kaže na to, da njuna izpovedba ni bila prirejena potrebam tega postopka. Premiki po hiši glede poteka škodnega dogodka niso relevantni, zato se jih toženka in priča nista zapomnili. Odločilno je dejstvo, da do poškodbe ni prišlo, kar je bilo med pravdnima stranka sporno že na kraju nezgode, zaradi česar je med njima prišlo do spora. Toženka je od tožnika utemeljeno zahtevala, da pokaže mesto poškodbe, tožnik se je izgovarjal in poškodbe ni pokazal, kar jasno kaže, da do poškodbe ni prišlo. Tožnik kljub pozivom toženke ni predložil čitljivega izvida iz Zdravstvenega doma A., zato ni jasno, na kateri medicinski dokumentaciji je sodišče svojo odločitev utemeljilo. Le iz tega izvida bi bilo namreč lahko razvidno stanje neposredno po poškodbi. Edini dokument, ki naj bi potrjeval nastanek škode je obvestilo o telesni poškodbi, ki je bilo posredovano policijski postaji. Iz tega dokumenta izhaja diagnoza ugrizna rana, sodišče pa spregleda, da podatke v anamnezi pridobi zdravnik od bolnika. Tožnik zatrjuje, da je bilo ob prihodu policije že zaznati oteklino, vendar policijski zapisnik omenjenega dejstva ne potrjuje. Iz policijskega zapisnika izhaja, da ni bilo zaznati nobenih vidnih poškodb. Če bi prišlo do ugriza, bi bila sled poškodbe vidna na obeh straneh stegna. Sodišče ugotavlja, da naj bi pri ugrizu psica uporabila čeljust, zato da bi stisnila tožnikovo stegno. Tudi v takšnem primeru se poškodba pojavi na obeh straneh stegna. Tožnik je s tožbo pavšalno zahteval plačilo odškodnine zaradi pretrpljene telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ni pa v tožbi in v kasnejših vlogah navedel odločilnih dejstev, ki morajo biti navedena za posamezne oblike nepremoženjske škode, kot je stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje. Sodišče je te pomanjkljive trditve nadomestilo z navedbami, ki jih je tožnik dal na zaslišanju. Tožnik ni trpel telesnih bolečin, saj je brez težav počakal na policijo, poleg tega pa je odklonil medicinsko pomoč. Bolečine niso trajale dalj časa, saj tožnik ni obiskal zdravnika, za lajšanje bolečin pa mu niso bili predpisani analgetiki. Gre za neznatno škodo, ki ne dosega praga pravno priznane škode, kar velja tudi za strah. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da temelj tožbenega zahtevka ni izkazan. Sodišče prve stopnje je zelo podrobno pojasnilo razloge, zaradi katerih je sledilo izpovedbi tožnika, da toženkin pes ni imel nagobčnika in da je s čeljustjo močno zgrabil tožnikovo levo stegno. Izpovedbi toženke in priče B. B. sta si v medsebojnem nasprotju in v nasprotju s trditveno podlago toženke, v delu, kjer opisujeta dogajanje neposredno pred in ob škodnem dogodku, kar je sodišče prve stopnje podrobno in logično obrazložilo v sodbi, s tem, ko je hkrati tudi temeljito analiziralo njuni izpovedbi. Tudi pritožba priznava, da so v izpovedbah toženke in priče nasprotja, zmotno pa meni, da te okoliščine niso odločilne. Prav nasprotno, na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tožnikovemu opisu škodnega dogodka, zato tudi ni odločilno, da tožnik po škodnem dogodku toženki ni pokazal poškodbe in da iz policijskega zapisnika izhaja, da ni vidnih poškodb. Toženka zatrjuje, da bi se poškodba morala poznati na obeh straneh stegna, kar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo dokazano, saj bi bilo za dokaz tega dejstva treba postaviti izvedenca.

5. Sodišče je sicer glede na skromno trditveno podlago tožnika pravilno ugotovilo, da je tožnik imel telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja, zaradi katerih je upravičen do denarne odškodnine. Pri tožniku gre za zelo lahko telesno poškodbo, zaradi katere je jemal nekaj dni tablete proti bolečinami, mazal je rano z antibiotiki oziroma kremo, ki jo je prejel na zdravniški recept. Pritožbeno sodišče glede na splošno znana dejstva in okoliščine primera ugotavlja, da je imel tožnik približno en teden lahke telesne bolečine, zaradi katerih je občasno jemal protibolečinska zdravila, nato pa je imel en teden le še občasne lahke bolečine, glede na poškodbo, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ne sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da so telesne bolečine „trajale kar nekaj časa“, kot je to izpovedal tožnik. Tožnik je imel tudi nevšečnosti zaradi zdravljenja, saj je obiskal zdravstveni dom in antirabično ambulanto. Sodišče prve stopnje je za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja tožniku priznalo previsoko odškodnino, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo spremenilo in tožniku za to vrsto škode priznalo odškodnino v višini 250,00 EUR.

6. Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje priznalo tožniku odškodnino v višini 100,00 EUR za strah, saj je obstajala negotovost, ali je bil pes proti steklini cepljen, obstajal pa je tudi kratkotrajen, vendar intenziven strah ob samem škodnem dogodku.

7. Glede premoženjske škode pritožba le pavšalno prereka višino, ob tem, da iz pripravljalne vloge toženke z dne 18. 2. 2015 izhaja, da bi bil po njenem mnenju tožnik upravičen le do povračila premoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi zdravniških pregledov. To škodo pa je sodišče prve stopnje po višini pravilno ocenilo.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da zaradi ekonomičnosti postopka ni postavilo izvedenca, ki ga tožnik ni predlagal (če pa bi bil potreben, bi sodišče prve stopnje v okviru materialnopravnega vodstva moralo tožnika na to opozoriti). V tem okviru tudi pritožbeno sodišče šteje (s tem, da so temelj ter obstoj premoženjske in nepremoženjske škode izkazane), da niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bila toženki v postopku pred sodiščem prve stopnje kršena pravica do izjave.

9. Tožnikov uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje (glede na spremenjeno sodbo sodišča prve stopnje in ob upoštevanju vrednosti spora 5000,00 EUR) je 53,8 %, uspeh toženke je 46,2 %. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo pravdne stroške v višini 25,40 EUR, toženki pa 619,15 EUR. Glede na uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje je toženka upravičena do povrnitve stroškov v višini 286,04 EUR, tožnik pa v višini 13,66 EUR. Po pobotanju stroškov je tožnik dolžan povrniti tožnici pravdne stroške, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje v višini 272,38 EUR.

10. Toženki v pritožbenem postopku pripada nagrada za postopek 68,80 EUR za PTT 20,00 EUR za DDV 19,53 EUR in za takso 102,00 EUR, skupaj 210,33 EUR. Toženka s pritožbo ni uspela izpodbiti temelja tožbenega zahtevka, delno je uspela s pritožbo le glede višine priznanega odškodninskega zahtevka, zato je njen uspeh 22,85 %. Tožnik je zato dolžan povrniti toženki pritožbene stroške v višini 48,06 EUR. Tožnik je dolžan plačati te pritožbene stroške toženki v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do prenehanja obveznosti.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.