Jedro

Pri sklepu o višini stroškov gre le za odmero stroškov, obveznost plačila je namreč določena že v pravnomočni sodbi.

O paricijskem roku in z njim povezanih zamudnih obrestih pa je mogoče odločiti šele s sklepom o višini stroškov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da pravilno glasi: "I. Stroški toženk, ki jih mora tožeča stranka plačati na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru I Pg 292/2020 z dne 21.4.2021, se odmerijo na 1.792,94 EUR za prvo toženko in na 1.692,97 EUR za drugo toženko.

II. Tožeča stranka mora obveznost plačila stroškov iz prejšnje točke izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan zamude in tečejo do plačila."

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru tožeči stranki naložilo, da mora povrniti pravdne stroške postopka, in sicer prvi toženki v znesku 1.729,94 EUR, drugi toženki pa v znesku 1.692,97 EUR. Gre za sklep po četrtem odstavku 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), izdan po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo odločeno, da mora tožeča stranka toženkama povrniti vse potrebne stroške postopka.

2. Zoper sklep se tožeča stranka pritožuje. Navaja, da je zoper pravnomočno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije. Če bo sodba razveljavljena, bo razveljavljen tudi temelj za odločitev o pravdnih stroških, kar pa iz izreka izpodbijanega sklepa ne izhaja. Izrek bi zato moral biti oblikovan tako, da bi se glasil na primer "Stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti v skladu s točko I. sodbe I Pg 292/2020 z dne 21.4.2021 se odmerijo v višini....". Namesto tega je oblikovan absolutno, kot da ni v nobeni povezavi s sodbo in kot da ne deli usode glavne stvari. Ker zoper tak sklep ni ustreznih pravnih sredstev, bi tožečo stranki tudi v primeru uspeha v revizijskem postopku vezal, zato zakon govori o sklepu o višini stroškov in ne o sklepu o povrnitvi stroškov. Problem je seveda tudi sistemski in ga zakonodajalec še ni zadovoljivo rešil. Napačno so odmerjene tudi zamudne obresti, saj s sklepom o višini stroškov ni mogoče določiti paricijskega roka. Ta mora biti določen že v odločitvi o stroških v sodbi.

3. Odgovor na pritožbo sta vložili obe toženki. Predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po določbi četrtega odstavka 163. člena ZPP lahko sodišče v sodbi, s katero se konča postopek, odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba, ki ne zadrži izvršitve. Pritožba pravilno opozarja, da gre pri sklepu o višini stroškov le za odmero stroškov, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Obveznost plačila je namreč določena že v pravnomočni sodbi.

6. Neutemeljena pa je pritožba glede zamudnih obresti. V sodbi višina stroškov še ni bila znana, zato terjatev iz tega naslova še ni mogla zapasti in zato sodišče v sodbi ni moglo določiti paricijskega roka. Za kaj takega tudi ni imelo podlage v citirani določbi 163. člena ZPP, saj v sodbi sodišče odloči le o tem, katera stranka nosi stroške in v kakšnem deležu. Zato je o paricijskem roku in z njim povezanih zamudnih obrestih mogoče odločiti šele s sklepom o višini stroškov.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega povedanega pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

8. Tožeča stranka je s pritožbo sicer delno uspela, vendar ji je vseeno ostala obveznost plačila stroškov in zamudnih obresti. Razlogi, na katere sta se sklicevali toženki v odgovoru na pritožbo, pa niso bili utemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.