Jedro

Že po splošnih odškodninskih načelih lahko vsak zahteva povrnitev škode od njenega povzročitelja. V 3. odst. 23. člena ZRPJN je še posebej dana možnost vložitve odškodninske tožbe. Tudi če oseba iz 9. člena ZRPJN ne bi mogla na podlagi 3. odst. 23. člena ZRPJN vložiti odškodninske tožbe bi lahko zoper naročnika zahtevala plačilo škode po splošnih načelih o povrnitvi škode. Zato besedila zadnjega stavka

3. odst. 23. člena ZRPJN ne moremo umestiti v zadnji del 1. odst. 103. člena ZOR, ker ZRPJN "ne predpisuje kaj drugega". Zaradi kršitev pravil ZJN pri sklepanju pogodb naročnika z izbranimi pogodbenimi partnerji pa je lahko sklenitev pogodbe v smislu 2. odst. 103. člena ZOR prepovedana le prvotoženi stranki, ki je dolžna spoštovati določbe ZJN. Po 2. odst. 103. člena ZOR pa lahko prvotoženo stranko zadanejo ustrezne, to pomeni kakšne druge (na primer odškodninske) posledice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da je prodajna pogodba, sklenjena dne 11.11.1999 med toženima strankama, ki sta jo toženi stranki sklenili na podlagi sklepa 132. seje vlade RS z dne 28.10.1999 ter sklepa 134. seje z dne

11.11.1999, v postopku javnega naročila ter v zvezi z vabilom servisa skupnih služb - logistika vlade RS z dne 27.5.1999, nična; in podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Prodajna pogodba, sklenjena dne 11.11.1999 med toženima strankama, ki sta jo toženi stranki sklenili na podlagi sklepa 132. seje vlade RS z dne 28.10.1999 ter sklepa 134. seje z dne 11.11.1999, v postopku javnega naročila ter v zvezi z vabilom servisa skupnih služb - logistika vlade RS z dne 27.5.1999, se razveljavi." Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Podrejeno pa je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je pravilno najprej ukvarjalo z ugotavljanjem dejanskega stanja in uporabo pravne norme iz zadnjega stavka 1. odst. 103. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in sicer, ali namen kršenega pravila 55. in naslednjih členov Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 24/1997, ZJN) ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ker je obrazložilo, da Zakon o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999, ZRPJN) v 3. odst. 23. člena napotuje na tožbo pred pristojnim sodiščem za uveljavitev povrnitve škode od naročnika, je sodišče druge stopnje najprej presojalo, ali je določilo 3. odst. 23. člena ZRPJN mogoče umestiti v zadnji del zakonskega dejanskega stanu 1. odst. 103. člena ZOR. Odločitev državne revizijske komisije (DRK) postane dokončna in pravnomočna, saj zoper njeno odločbo ni rednega (ali izrednega) pravnega sredstva. Že po splošnih odškodninskih načelih lahko vsak zahteva povrnitev škode od njenega povzročitelja. V 3. odst. 23. člena ZRPJN je še posebej dana možnost vložitve odškodninske tožbe.

Tudi če oseba iz 9. člena ZRPJN ne bi mogla na podlagi 3. odst. 23. člena ZRPJN vložiti odškodninske tožbe bi lahko zoper naročnika zahtevala plačilo škode po splošnih načelih o povrnitvi škode. Zato besedila zadnjega stavka 3. odst. 23. člena ZRPJN ne moremo umestiti v zadnji del 1. odst. 103. člena ZOR, ker ZRPJN "ne predpisuje kaj drugega".

Sodišče prve stopnje se je sicer po mnenju drugostopenjskega sodišča delno postavilo glede pravilne uporabe 1. odst. 103. člena ZOR na napačno materialnopravno stališče, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Vendar zato ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Pri presojanju namena kršenega pravila pri obveznem ravnanju naročnika pri oddaji javnih naročil je pomembno, ali ta pravila ne odkazujejo na kakšno drugo sankcijo. Iz sklepa DRK (A/16) je razvidno, kakšne so bile ugotovljene kršitve prvotožene stranke pri izbiri drugotožene stranke (glej razloge na 3. do 5. strani sklepa DRK A/16). V zvezi s temi ugotovitvami pa tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala nobenih dejstev o nedopustnem nagibu prvotožene stranke, ki naj bi bistveno vplival na njeno odločitev pri izbiri drugotožene stranke ter o vedenju drugotožene stranke o nedopustnem nagibu, ki naj bi vodil prvotoženo stranko pri izbiri (glej 2. odst. 53. člena ZOR). Le ob teh predpostavkah bi bila pogodba med toženima strankama brez učinka (2. odst. 53. člena ZOR).

Namen kršenja pravil ZJN (glej že omenjeni sklep DRK) je treba razlagati v povezavi s 1. členom ZJN. Ta zakon določa obvezna ravnanja naročnika pri oddaji javnih naročil. Poglavitni namen pravil o javnem naročanju je zagotoviti konkurenco pri poslovanju z javnim sektorjem in gospodarno porabo javnih sredstev. Zaradi kršitev pravil ZJN pri sklepanju pogodb naročnika z izbranimi pogodbenimi partnerji pa je lahko sklenitev pogodbe v smislu 2. odst. 103. člena ZOR prepovedana le prvotoženi stranki, ki je dolžna spoštovati določbe ZJN. Vendar ZJN niti ni predpisal kazenske sankcije za uporabnika proračuna (glej 1. alineja 1. točke 2. člena v povezavi s 75. členom ZJN). V ZJN torej ni določeno niti kaj drugega, kar bi preprečevalo, da pogodba med toženima strankama kljub kršitvi pravil ZJN, ne bi ostala v veljavi.

Glede zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka pa tožeča stranka v pritožbi ni navedla nobenih razlogov. Po 2. odst. 103. člena ZOR pa lahko prvotoženo stranko zadanejo ustrezne, to pomeni kakšne druge (na primer odškodninske) posledice.

Ob uradnem preizkusu sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da niso podane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s

1. odst. 154. člena ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je sodišče druge stopnje njeno zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov zavrnilo.