Jedro

Delničar ne more zahtevati vrnitve dividende, ki je bila izplačana osebi, ki ni delničar, torej od osebe, ki ji je bila dividenda izplačana brez pravnega temelja. Za obstoj zahtevka iz neupravičene obogatitve bi namreč moral dokazati, da je bil osiromašen, prejemnik dividende pa obogaten. To pravemu (resničnemu) delničarju ne more uspeti, saj bi osiromašena lahko bila kvečjemu delniška družba.

Izrek

I. Pritožbi zoper točko I in II izreka izpodbijanega sklepa se ugodi in se izpodbijani sklep v teh delih spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep o začasni odredbi se v teh dveh točkah razveljavi in se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Pritožbi zoper točko III izreka izpodbijanega sklepa se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zavrne zahtevek upnika za povrnitev stroškov ugovornega postopka.

III. Upnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju.

2. S sklepom o zavarovanju je prvostopenjsko sodišče v bistvenem delu odredilo, da se dolžnikovem dolžniku (I. d.d.) - prepove izplačilo dividend na temelju sklepa skupščine z dne 17. 6. 2015 v korist dolžnika, - naloži položitev teh dividend pri notarki.

3. Dolžnikov dolžnik ima pravno obliko delniške družbe.

4. Zoper sklep o zavrnitvi ugovora je vložil pritožbo dolžnik. V pritožbi je navedel, da so bile dividende res že položene na temelju odredbe iz kazenskega postopka. Iz tega sklepa pritožba, da delujeta O. d.o.o. in I. d.d. usklajeno. Na skupščini dolžnikovega dolžnika naj bi bil sprejet sklep o delitvi dividend, ki ni vseboval datuma preseka delitve, niti kdaj se bodo dividende delile. Ker naj bi imel dolžnik stroške iz postopka z začasno odredbo in iz pravdnega postopka, naj ne bi držalo, da bo dolžnik pretrpel le neznatno škodo. Teh stroškov naj bi bilo za 447,98 EUR. Naj ne bi bilo jasno, zakaj bo vložena tožba, če pa dolžnik ni prejel dividend. Začasna odredba naj bi bila nična, ker naj bi bilo družbeništvo na upniku in dolžnikovem dolžniku prepleteno. Nobena nevarnost naj ne bi obstajala, saj dolžnik še ni ničesar prejel. 5. Na pritožbo je upnica odgovorila. V odgovoru na pritožbo je nasprotovala posameznim pritožbenim razlogom. Predlagala je zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo na temelju 3. točke 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ.

7. Predpostavka za izdajo vsake začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve je, da obstoji terjatev upnika zoper dolžnika, ali da bo takšna terjatev vsaj nastala (1. odstavek 270. člena ZIZ). ZIZ postavlja enake predpostavke tudi za izdajo začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve (1. odstavek 272. člena ZIZ). V vsakem primeru je potrebno le verjetno izkazati obstoj ali nastanek terjatve v prihodnosti.

8. Za preizkus obstoja terjatve v sedanjosti ali nastanka terjatve v prihodnosti je v vsakem primeru potrebno uporabiti materialno pravo. Ta preizkus mora opraviti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena, 1. odstavek 366. člena ZPP in 15. člen ZIZ).

9. Preizkus po uradni dolžnosti je pripeljal do presoje, da upnik proti dolžniku ni verjetno izkazal niti obstoja terjatve, niti njenega nastanka v prihodnosti.

10. Upnik je s predlagano začasno odredbo želel doseči zavarovanje denarne glavne terjatve na plačilo 30.880,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredne terjatve na izročitev 30.880,64 EUR. Takšen znesek naj bi bil položen pri notarki, položil naj bi ga dolžnikov dolžnik.

11. Razloge za verjeten obstoj terjatve je pojasnilo prvostopenjsko sodišče v svojem sklepu o izdaji začasne odredbe. V zadevi z opravilno številko Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 618/2011 se je vodil spor med upnikom in dolžnikom; upnik je bil tožeča stranka in dolžnik tožena stranka. V tem sporu je bilo v za odločitev v tej zadevi bistvenem delu dolžniku naloženo, da prenese 13.786 delnic (ki jih je imel na dolžnikovem dolžniku) na upnika. Poleg tega je bila ugotovljena tudi ničnost vrste pogodb o prodaji delnic in pogodb o prenosu delnic med upnikom in dolžnikom. V tem sporu je tožeča stranka torej uspela.

12. Z opravičbeno tožbo (l. št. 20 in nasl.) je tožeča stranka zahtevala plačilo dividend iz teh 13.786 delnic ali podrejeno, izročitev tega zneska, ki naj bi bil položen pri notarki.

13. Dividende je tožeča stranka zahtevala zaradi tega, ker je bila v času med izdajo prvostopenjske sodbe Okrožnega sodišča v Kranju (opr. št. I Pg 618/2011) in vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe, opravljena skupščina dolžnikovega dolžnika. Skupščina dolžnikovega dolžnika je 17. 6. 2015 sprejela sklep o delitvi bilančnega dobička in višini dividende za vsako delnico.

14. Očitno je torej, da tožeča stranka od tožene stranke zahteva izplačilo dividend (ki naj bi jih položil dolžnikov dolžnik) ali pa vsaj odstop terjatve na dividende. Takšnega zahtevka tožeča stranka nima že iz povsem pravnih razlogov. Glede na prej opisano dejansko stanje bi prišel v poštev kvečjemu zahtevek iz neupravičene obogatitve. Pritožbeno sodišče je po preizkusu ugotovilo, da upnik (tožeča stranka) nima pravnega temelja za takšen zahtevek.

15. S sprejetjem sklepa o delitvi bilančnega dobička je nastal pravni temelj za izplačilo dividend v korist delničarjem (7. odstavek 230. člena ZGD-1). Delniška družba je dolžna izplačati dividendo le delničarju, ne pa tudi osebi, ki ni delničar. Po drugi strani pa ima zahtevek na izplačilo dividende le delničar.

16. Če nekdo v pravnem smislu nikoli ni bil delničar („nedelničar“), ne glede na to, da je nemara obstajal drugačen videz (navidezni delničar), ali če nekdo ni več delničar (bivši delničar), potem takšna oseba nima pravice do dividende.

17. Če je neka oseba resnični (pravi) delničar, potem lahko zahteva izplačilo dividend od delniške družbe. Seveda mora izpolnjevati predpostavke za izplačilo dividende: na presečni dan mora biti delničar. Če se to pravilo uporabi na dejansko stanje v tej zadevi, lahko upnik zahteva izplačilo dividende od dolžnikovega dolžnika, če se je sklep o delitvi bilančnega dobička nanašal nanj. Pravni temelj za takšen zahtevek bo imel v 7. odstavku 230. člena ZGD-1. 18. Resnični (pravi) delničar pa ne more zahtevati povrnitve dividende od osebe, ki ji je bila dividenda v resnici izplačana, čeprav brez pravnega temelja. Za obstoj zahtevka iz neupravičene obogatitve bi namreč moral pravi delničar dokazati, da je bil osiromašen, prejemnik dividende pa obogaten (1. odstavek 190. člena OZ). To pa pravemu (resničnemu) delničarju ne more uspeti.

19. Osiromašena bo v takšnem primeru namreč le delniška družba (dolžnikov dolžnik). Ona je tista, ki bo lahko zahtevala vrnitev neupravičene obo­gatitve od osebe, ki ji je bila dividenda izplačana neupravičeno (1. odstavek 190. člena OZ). Resnični („pravi“) delničar ni bil osiromašen, saj lahko zahteva dividendo še naprej od delniške družbe.

20. Že zato tožeča stranka, če je pravi delničar dolžnikovega dolžnika, s svojim zahtevkom zoper neupravičenega prejemnika dividende nima zahtevka na neupravičeno obogatitev, ne sedaj, ne v prihodnosti. Kakšnega drugega pravnega temelja za uveljavljanje svojega zahtevka pa tudi nima.

21. Na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, ker je že preizkus po uradni dolžnosti pripeljal do ugoditve pritožbi.

22. Odločitev o upnikovih stroških prvo- in drugostopenjskega postopka temelji na 2. odstavku 165. in 1. odstavku 154. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. Glede na to, da upnica ni uspela s predlogom za izdajo začasne odredbe, mora sama nositi vse stroške prvo- in drugostopenjskega postopka.

23. Dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zahteval povrnitve nobenih stroškov, ki bi mu nastali v postopku zavarovanja. Zahteval ni niti povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče zato o njih ni odločalo.