Jedro

Zahteva po konkretizaciji očitanega ravnanja v sklepu o odreditvi pripora izhaja tudi iz pravice vsakogar, ki mu je odvzeta prostost, da je obveščen o razlogih za odvzem prostosti ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1.

Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Kpd 36277/2013 z dne 8. 8. 2013 zoper osumljena D. K. in M. K. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer zaradi utemeljenega suma, da sta izvršila štiri kazniva dejanja ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), D. K. pa tudi kaznivo dejanje velike tatvine po 2. in 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1

in kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Ks 36277/2013 z dne 12. 8. 2013 pritožbi osumljenčevih zagovornic zavrnil. 2.

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik osumljenega K. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za odreditev pripora zavrne oziroma da sklep razveljavi in vrne sodišču zadevo v novo odločanje. Navaja, da so dejanja, ki se očitajo osumljencu, opredeljena zgolj na abstraktni ravni, medtem ko niti v izreku niti v obrazložitvi ta dejanja niso konkretizirana. Iz sklepa tako ni razvidno glede katerih kaznivih dejanj je bil pripor sploh odrejen oziroma kdaj, kje, na kakšen način, na čigavo škodo in v kakšni vlogi naj bi jih osumljenec izvršil. Zaradi navedenega je bila po oceni zagovornika osumljencu onemogočena učinkovita obramba. Zagovornik kot neustrezno ocenjuje tudi obrazložitev utemeljenega suma. Navaja, da okoliščine, ki bi kazale na to, da je osumljeni izvršil vsako izmed očitanih kaznivih dejanj, niso jasno in določno navedene. V zvezi s tem navaja, da osumljenca nobena od oškodovank ni prepoznala, da naj bi bil osumljenec pri prodaji ukradenega zlata le prisoten ter da je edina okoliščina, ki osumljenca povezuje s storjenimi kaznivimi dejanji dejstvo, da je močnejše postave. Zunajobravnavni senat je sicer poskusil omiliti pomanjkljivosti prvostopnega sklepa, vendar po mnenju zagovornika takšno popravljanje za nazaj ni dopustno. Zagovornik pa nasprotuje tudi sklepu sodišča, da je pripor neizogibno potreben za varnost ljudi in premoženja ter sorazmeren s posegom v obsojenčevo pravico do osebne svobode.

3.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, zahtevo ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev. Po mnenju vrhovne državne tožilke ima izpodbijani sklep vse predpisane sestavine iz drugega odstavka 202. člena ZKP, senat pa se je opredelil do vseh pritožbenih navedb.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi vztrajal pri navedbah zahteve.

B.

5. Drugi odstavek 202. člena ZKP določa, da mora preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora med drugim določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje. Po ustaljeni sodni praksi to pomeni, da mora biti očitano ravnanje opredeljeno s podajanjem konkretnih okoliščin . Utemeljenost suma je namreč moč preizkusiti šele, ko je dejanje opredeljeno kot historični dogodek.

6. Zahteva po konkretizaciji očitanega ravnanja v sklepu o odreditvi pripora nadalje izhaja tudi iz pravice vsakogar, ki mu je odvzeta prostost, da je obveščen o razlogih za odvzem prostosti (19. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava) ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave). Preden je podana zahteva za uvedbo postopka namreč teh pravic ni moč zagotoviti, če v sklepu o odreditvi pripora ni oblikovan konkreten očitek določeni osebi, tako da se da ugotoviti, za kateri življenjski primer sploh gre (tako odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 221/2001 z dne 19. 7. 2001, I Ips 192/2004 z dne 8. 7. 2004, XI Ips 27378/2010 z dne 11. 5. 2010, XI Ips 94184/2010 z dne 20. 1. 2011, XI Ips 22862/2012 z dne 21. 6. 2012 in druge).

7. Vrhovno sodišče pritrjuje vlagatelju zahteve, da v obravnavanem primeru (ko je bil pripor odrejen pred izdajo sklepa o uvedbi preiskave) opredelitev očitanih kaznivih dejanj v sklepu o odreditvi pripora ne ustreza zgoraj navedenim kriterijem. V izreku izpodbijanega sklepa je navedena le pravna kvalifikacija kaznivih dejanj, medtem ko konkretni opis dejanj ne izhaja niti iz obrazložitve.

8.

V zvezi s kaznivimi dejanji ropa je preiskovalni sodnik v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel zgolj posamične dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da so vse štiri rope izvršile štiri osebe, ki so iskale denar in zlatnino; da je bil posebej nasilen tisti, ki je močnejše postave; da je M. prepoznal vse štiri osebe, od katerih je odkupil zlato; da je bil osumljenec z D. in M. B. v lokalu N. ter kritičnega dne 30. 6. 2013 na bencinskem servisu Agip; da so se vsi štirje osumljenci med seboj družili; da je M. v kritičnih urah dne 29. 6. 2013 slišal vozilo s poškodovano izpušno cevjo. V zvezi s kaznivim dejanjem hude telesne poškodbe je preiskovalni sodnik navedel, da utemeljen sum izhaja iz izpovedi oškodovanke, ki je povedala, da jo je udaril tisti močnejši po postavi, ter iz listine o poškodbah oškodovanke. Glede kaznivega dejanja velike tatvine pa je v sklepu obrazloženo, da je oškodovanec osumljenca prepoznal po fotografijah ter da je K. povedal, da se je osumljenec skupaj z drugimi pogovarjal o tem, kako so okradli starejšega moškega v O. 9. Iz obrazložitve tako ne izhaja niti način izvršitve niti vloga osumljenca pri izvršitvi kaznivih dejanj. Navedena so sicer imena oškodovancev, nekateri kraji in datumi izvršitev ter nekatere okoliščine, ki naj bi osumljenca povezovale z očitanimi kaznivimi dejanji, vendar pa iz vseh teh okoliščin ni moč razbrati, s katerim konkretnim ravnanjem naj bi osumljenec sploh izpolnil zakonske znake vsakega posamičnega kaznivega dejanja oziroma odločilno prispeval k njegovi storitvi (prvi in drugi odstavek 20. člena KZ-1). Vrhovno sodišče je sicer v več odločbah poudarilo, da ni potrebno, da bi bil opis kaznivega dejanja v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora tako dovršeno formuliran kot v izreku odločb, ki praviloma sledijo v nadaljevanju postopka (sklep o preiskavi, sodba). V obravnavani zadevi pa dejanja niso konkretizirana niti v takšni meri, da bi bilo mogoče preizkusiti, ali je podan utemeljen sum, da jih je osumljenec storil. To pa nadalje pomeni, da se zoper tako posplošene očitke tudi ni mogel učinkovito braniti.

10. Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam zagovornika, da navedene kršitve ni bilo moč odpraviti s konkretnejšo opredelitvijo ravnanj v obrazložitvi drugostopenjskega sklepa. Kot je bilo že navedeno, je namreč eden izmed namenov konkretizacije očitanega ravnanja tudi uresničevanje pravice do obrambe oziroma pravnega sredstva. To pravico pa je mogoče zagotoviti le, če je kaznivo dejanje pravilno opredeljeno že v prvostopenjskem sklepu.

11. Sicer pa je treba pritrditi tudi stališču zagovornika, da okoliščine, ki jih navaja preiskovalni sodnik v izpodbijanem sklepu, ne bi zadostovale za obstoj utemeljenega suma, da je osumljenec izvršil štiri kazniva dejanja ropa, četudi bi bila ta dejanja v zadostni meri konkretizirana. Ugotovitve, da je osumljenec močnejše postave, da je bil prisoten pri prodaji ukradenega zlata ter da naj bi se v kritičnem času družil z drugimi soosumljenci oziroma se z njimi zadrževal v lokalu in na bencinskem servisu namreč niti vsaka zase niti v medsebojni povezanosti ne zadostijo kriteriju specifičnosti, ki se zahteva za dokazni standard utemeljenega suma. Gre za zelo splošne, verjetnostne okoliščine, ki bi lahko služile le kot potrditev utemeljenega suma v povezavi z drugimi dokazi, iz katerih bi izhajala konkretna aktivnost osumljenca v smeri izvršitve kaznivega dejanja. Ob odsotnosti takšnih dokazov pa ugotovljene okoliščine nakazujejo zgolj možnost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki pa je podana na povsem splošni ravni.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja temeljni pogoj za odreditev pripora, tj. utemeljen sum, da je osumljenec izvršil očitana mu kazniva dejanja, saj slednja v sklepu sploh niso konkretno opredeljena. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornika ugodilo in izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na osumljenega K., razveljavilo.

Glede na takšno odločitev preostalih v zahtevi uveljavljanih kršitev ni presojalo.

13.

Razlogi, ki so narekovali razveljavitev izpodbijanega sklepa glede osumljenega K., so podani tudi v korist osumljenega M. K., saj je bil z izpodbijanim sklepom tudi zoper njega odrejen pripor zaradi utemeljenega suma, da je izvršil ista štiri kazniva dejanja ropa. Vrhovno sodišče je zato, na podlagi drugega odstavka 424. člena ZKP, sklep po uradni dolžnost razveljavilo tudi v delu, ki se nanaša na obsojenega M. K. 14. Ker je bilo s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem I Ks 36277/2013 z dne 5. 9. 2013 pripor zoper oba osumljenca podaljšan, je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep le razveljavilo, ni pa zadeve vrnilo preiskovalnemu sodniku v novo odločanje.