Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da toženka ni dolžna kriti tistega dela negativnega stanja, ki je bil posledica napačnega poračunavanja negativnih obresti, da pa mora plačati znesek, ki izhaja iz vnovčenih čekov brez pokritja. Ob ugotovitvi, da je bila toženka z opominom obveščena o negativnem stanju, je pravilna tudi odločitev, da mora toženka plačati tudi zamudne obresti v skladu s pogodbo, torej določene po sklepu o višini obrestnih mer tožeče stranke za čas od vložitve predloga za izvršbo dalje do plačila.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 11.12.1990 predlagala izvršbo na podlagi verodostojne listine. V predlogu je navedla, da ji toženka iz naslova negativnega stanja na tekočem računu in zamudnih obresti dolguje znesek 3.270,00 SIT. Sodišče je izvršbo dovolilo, nato pa je na podlagi toženkinega ugovora sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je izvršbo dovolilo, in odločilo, da bo o zadevi odločeno v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo dvakrat. Prvič je sklep o izvršbi razveljavilo v celoti, odločilo, da se postopek nadaljuje kot s tožbo in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.270,00 SIT, kar vključuje zamudne obresti od 1.10.1990 do vložitve predloga, od vložitve predloga dalje do plačila pa še zamudne obresti od zneska 3.270,00 SIT. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pritožila toženka in višje sodišče je njeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ugovore toženke, zaradi česar sodba ni imela razlogov o odločilnih dejstvih. V obrazložitvi svoje odločitve je navedlo, da bi sodišče prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti in je s tem smiselno zavrnilo ugovor toženke, moralo obrazložiti zakaj (upoštevajoč določila pogodbe) meni: - da je tožeča stranka lahko svojo terjatev na račun negativnega stanja brez soglasja toženke prenesla na drug račun; - da tožeča stranka o prenosu ni bila dolžna toženke obvestiti; - da je tožeča stranka morda to celo storila (tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na predloženi opomin), ali pa bi moralo obrazložiti, zakaj kršitve pogodbe - če so bile storjene - niso vplivale na obstoj ali višino terjatve tožeče stranke, tudi glede začetka teka zamudnih obresti.

Sodišče prve stopnje je drugič sklep o izvršbi v celoti razveljavilo in odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.851,90 SIT z zamudnimi obrestmi, določenimi po sklepu o višini obrestnih mer A Banke d.d. Ljubljana za čas od 11.12.1990 do plačila, vse v roku 8 dni. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje z navedbo, da je bila z izpiski zavedena, dejansko napadla določila Splošnih pogojev v smislu 143. člena ZOR, ker določajo, da izpiski ne izkazujejo vedno dejanskega stanja na tekočem računu in mora imetnik zato voditi lastno evidenco. Tako določilo je po mnenju toženke nično, ker je v nasprotju z dobrim poslovnim običajem in služi prikrivanju zmot, ki jih je zagrešila tožeča stranka. Toženka meni, da tožeča stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo. Poudarja, da bi morala biti sproti seznanjena z vsako spremembo Splošnih pogojev, kot tudi obrestnih mer. Navaja, da naj bi po obračunu tožeče stranke glavnica in obresti na dan 25.11.2004 znašale 766.421,64 SIT, da pa je sama opravila izračun zakonskih zamudnih obresti za vtoževano obdobje do vključno 25.11.2004 po linearnem načinu, pri čemer je ugotovila, da znaša glavnica z obrestmi 47.686,86 SIT, po konformnem načinu pa znesek 164.689,27 SIT. Zato meni, da so določila pogodbe in Splošnih pogojev, ki določajo obrestno mero zamudnih obresti, nični glede na višino obrestne mere. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje o tem odločiti, ko se je spuščalo v vsebino Splošnih pogojev. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče uvodoma opozarja, da gre za spor majhne vrednosti in da sodbe po 458. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) ni mogoče izpodbijati zaradi zmotnega ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Med pravdnima strankama je nesporno, da sta 18.7.1989 sklenili pogodbo o ustanovitvi in vodenju tekočega računa. Tožeča stranka je zatrjevala, da je do negativnega stanja na tekočem računu prišlo izključno zaradi vnovčenja čekov brez kritja in je od toženke zahtevala, da poravna negativno stanje in tudi plača zamudne obresti. Toženka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje ugovarjala najprej, da je negativno stanje poravnala in je kot dokaz predložila izpisek tekočega računa z dne 3.11.1990. Ugovarjala je tudi, da je do negativnega stanja prišlo zato, ker je tožeča stranka neutemeljeno konec leta po poračunu s tekočega računa odtegnila znesek obresti, ki jih je sicer glavnici pripisovala med letom. Ugovarjala je tudi, da je tožena stranka, če je res terjatev prenesla z njenega računa na račun spornih terjatev, to storila neutemeljeno in ne da bi jo o tem obvestila, ter jo je tako zavedla, da ima na tekočem računu pozitivno stanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: 7.da je negativno stanje na tekočem računu toženke znašalo dne 30.9.1990 znesek 3.134,00 SIT; 8.da je bilo stanje na izpiskih pozitivno zato, ker je tožeča stranka dne 1.9.1990 sredstva s tekočega računa toženke prenesla na račun spornih terjatev, kar je bilo v skladu z veljavnimi knjigovodskimi predpisi; 9.da je bilo 13 % tega negativnega stanja posledica obračuna negativnih obresti ob koncu leta, 87 % tega zneska pa izhaja iz vnovčenih čekov brez pokritja; 10.da za poračunavanje negativnih obresti ob koncu leta ni bilo podlage v sklepih tožeče stranke, ampak bi morala banka negativne obresti obračunavati tromesečno, ne pa za obdobje od 1.1.1990 do 30.9.1990 skupaj; 11.da iz izpiska o spremembah na tekočem računu res ni bilo jasno razvidno, da je bil znesek 3.134,00 SIT preknjižen na račun spornih terjatev in ni šlo za vplačilo; 12.da je v 3. členu Splošnih pogojev, ki so sestavni del pogodbe, določeno, da izpiski ne izkazujejo vedno dejanskega stanja in mora zato imetnik tekočega računa voditi lastno evidenco; 13.da je tožeča stranka toženki 22.11.1990 poslala obrazložen opomin, s katerim je bila toženka seznanjena z obstojem in višino dolgovanega zneska iz naslova negativnega stanja na tekočem računu (A7). Toženka zgoraj navedenih ugotovitev v pritožbi ne izpodbija. Po oceni višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da toženka ni dolžna kriti tistega dela negativnega stanja, ki je bil posledica napačnega poračunavanja negativnih obresti, da pa mora plačati znesek 2.851,90 SIT, ki izhaja iz vnovčenih čekov brez pokritja. Ob ugotovitvi, da je bila toženka 22.11.1990 z opominom obveščena o negativnem stanju, je pravilna tudi odločitev, da mora toženka plačati tudi zamudne obresti v skladu s pogodbo, torej določene po sklepu o višini obrestnih mer A banke d.d. Ljubljana za čas od vložitve predloga za izvršbo dalje do plačila. Ker je bila toženka 22.11.1990 z opominom obveščena o negativnem stanju, so pravno nepomembne njene pritožbene navedbe o ničnosti splošnih pogojev, ki so imetniku tekočega računa nalagali obveznost vodenja lastne evidence. Višine obrestne mere zahtevanih zamudnih obresti, ki jih tožeča stranka zahteva na podlagi pogodbe, pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izpodbijala. Pritožbene navedbe v tej smeri zato predstavljajo nedovoljeno novoto. Po 451. členu ZPP mora tožena stranka v postopku v sporih majhne vrednosti navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v odgovoru na tožbo. Pa tudi sicer 337. členu ZPP določa, da sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Višje sodišče zato na pritožbene navedbe v zvezi z višino obrestne mere zamudnih obresti ne odgovarja. Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.