Jedro

Določitev plače na podlagi uspešnosti poslovanja, kakor jo ima v podjetniški kolektivni pogodbi določeno tožena stranka, niti po vsebini niti po načinu izplačila plače iz tega naslova ni tista uspešnost poslovanja, ki jo določa 49. člen SKPgd. Gre le za drugačno obliko ocene delovne uspešnosti, kar pomeni, da je pri njej treba ustreznost norm ali drugih meril presojati tudi po določbi četrtega odstavka 43. člena SKPgd. Ker meril ni nikoli dosegalo 90% delavcev tožene stranke, ki so delali po teh kriterijih, ta merila niso bila ustrezna in jih tožena stranka ni mogla uporabiti za izračun plač.

Določbe 49. člena SKPgd, ki določajo način izgraditve plače na podlagi uspešnosti poslovanja, kažejo na to, da gre pri oceni uspešnosti poslovanja po tem členu kolektivne pogodbe za del plače, ki se pod določenimi pogoji izplačuje samo v primerih dobrih poslovnih rezultatov (dobička) in da to merilo na zmanjšanje plač pod pogodbeno dogovorjenimi plačami ne vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora tožena stranka tožniku obračunati razliko v plači za obdobje od marca 2002 do aprila 2004 v znesku 402.594,40 SIT, od tega odvesti prispevke in akontacijo dohodnine in mu izplačati neto znesek 228,134,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti od vsakega posameznega zneska. Toženi stranki je tudi naložilo povrnitev odmerjenih stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizijo je sodišče dopustilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ponovno je razložila, kakšna je bila pri toženi stranki sestava plače glede na sklenjeno podjetniško kolektivno pogodbo. Opisala je način izračunavanja plač in navajala, da tožnik v celotnem obdobju, ki je bilo zajeto, ni bil enako oškodovan. Menila je tudi, da 43. člen kolektivne pogodbe za določanje plače na podlagi poslovne uspešnosti ni sprejemljiv. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Ker revizija ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Za odločitev v tem sporu sta pomembni samo dve dejstvi, kot je to pravilno ugotovilo in obrazložilo že sodišče v izpodbijani sodbi. Ugotovitev, ki pomeni ugotovitev dejanskega stanja in na katero je revizijsko sodišče vezano zaradi določbe tretjega odstavka 370.člena ZPP in ki sta ga nižji sodišči ugotovili enako, da je tožnik v spornem obdobju ves čas vsak mesec prejemal za 5% manjšo plačo oziroma mu je tožena stranka obračunavala negativno stimulacijo v višini - 5%. Drugo za odločitev pomembno dejstvo pa je (prav tako ugotovitev dejanskega stanja), da meril, ki so bila osnova za izračun uspešnosti poslovanja, nikoli ni doseglo 90% delavcev tožene stranke.

Toženo stranko je poleg podjetniške kolektivne pogodbe pri sestavi plač, določitvi, kaj je osnovna plača, kaj je plača na podlagi uspešnosti poslovanja in kaj je plačevanje delovnih rezultatov in podobno zavezovala tudi Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd). Ta je v prvem odstavku 43. člena določala, da plačo delavca sestavljajo osnovna plača, dodatki, del plače na podlagi doseganja delovne uspešnosti in del plače iz naslova uspešnosti poslovanja. V četrtem odstavku pa je bilo določeno, da je norma ali drugo merilo za merjenje delovnih rezultatov ustrezno, če jo dosega vsaj 90% delavcev, ki delajo po teh kriterijih. Za vnaprej določene delovne rezultate se štejejo delovni rezultati, merjeni po vnaprej določenih kriterijih.

Tudi podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je v členih od 136 do 145 določila, kako določiti plačo na podlagi uspešnosti poslovanja, v členih od 146 do 151 pa plačo na podlagi delovne uspešnosti posameznega delavca. Za obe obliki je tožena stranka določila merila, ki jih morajo za oceno uspešnosti izpolnjevati delavci. Ker gre, za sicer toženi stranki prilagojen sistem, ki je bil vnaprej določen za merjenje delovnih rezultatov, pri čemer ni pomembno ali gre za individualno ali skupinsko oceno, je bilo treba za presojo ustreznosti določb o oceni uspešnosti poslovanja upoštevati tudi določbo četrtega odstavka 43. člena SKPgd. Pri tem je pomembna ugotovitev revizijskega sodišča, da določitev plače na podlagi uspešnosti poslovanja, kakor jo ima v svoji podjetniški kolektivni pogodbi določeno tožena stranka, niti po vsebini niti po načinu izplačila plače iz tega naslova ni tista uspešnost poslovanja, ki jo določa 49. člen SKPgd. V primeru tožene stranke gre pri uspešnosti poslovanja za še eno posebno kolektivno obliko izkazovanja delovne uspešnosti. Na to nenazadnje kaže tudi določba 135. člena podjetniške kolektivne pogodbe, da negativna ocena uspešnosti poslovanja in delovne uspešnosti dovoljuje znižanje plače za 15%. Določbe 49. člena SKPgd, ki določajo način izgraditve plače na podlagi uspešnosti poslovanja pa kažejo na to, da gre pri oceni uspešnosti poslovanja po tem členu kolektivne pogodbe za del plače, ki se pod določenimi pogoji izplačuje samo v primerih dobrih poslovnih rezultatov (dobička) in da to merilo na zmanjšanje plač pod pogodbeno dogovorjenimi plačami, ne vpliva. Zato je uspešnost poslovanja iz podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke samo drugačna oblika ocene delovne uspešnosti, kar pomeni, da je pri njej treba ustreznost norm ali drugih meril presojati tudi po določbi četrtega odstavka 43. člena SKPgd. In ker je bilo v postopku ugotovljeno, da meril ni nikoli dosegalo 90% delavcev, ki so delali po teh kriterijih, je možen samo zaključek, da ta merila niso bila ustrezna in jih tožena stranka v spornem obdobju ni mogla uporabiti za izračun plač. To pa pomeni, da ni bilo podlage za izračun negativne stimulacije tožniku in znižanje njegove osnovne plače v višini 5% mesečno.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju ves čas prejemal za 5% manjšo plačo, je bila ta dejanska ugotovitev podlaga za določitev razlik v plači, pri čemer revizija višini prisojenih zneskov številčno niti ni ugovarjala. Zato revizijsko sodišče ni niti preverjalo različnih računskih izhodišč, ki jih je sodišču v reviziji kot ustrezna za odločitev, ponujala revidentka.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.