Jedro

Pritožnikova stališča in trenutne življenjske okoliščine, ki resno ogrožajo njegovo zdravje in tudi življenje, niso posledica njegove zavestne in svobodne izbire načina življenja, temveč trenutnega duševnega stanja, zaradi katerega se svojega šibkega telesnega stanja, ranljivosti in tveganj, ki jih prinaša življenje na prostem, ne zaveda in zato ni sposoben sprejemati razsodnih in premišljenih odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se pridržana oseba A. A., rojen 1994, proti volji zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice B. do dne 12. 12. 2025 (I. točka izreka). Odločilo je, da stroški postopka bremenijo proračun (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje oseba po postavljenem odvetniku. Kot bistveno navaja, da je sodišče ugotovilo, da pritožnik z življenjem v gozdu huje ogroža svoje zdravje in življenje, vendar je pri tem spregledalo, da v gozdu živi že dalj časa in ima očitno specifičen način življenja. Razlog za sprejetje v psihiatrično bolnišnico niso bili pritožnikov način življenja, nevarnost podhladitve ali kakšen drug fiziološki razlog, temveč incident na centru za socialno delo. Očitno je, da pritožnik zna poskrbeti zase in za varno bivanje, čeprav je to v gozdu. Ker se ne ogroža, ni potrebe po intervenciji države. Ugotovitev, da je pritožnik shujšan, je le subjektivna zaznava izvedenke, saj to dejstvo ob sprejemu ni bilo ugotovljeno, iz zdravstvene dokumentacije pa tudi ne izhaja pritožnikova dejanska telesna teža. Nenazadnje je pritožnik ob zaslišanju povedal, da se prehranjuje, tako da gre do kolegice na topel obrok. Sklicevanje na to, da bi pritožnik zaradi motene presoje realnosti takoj odšel v gozd in se izpostavil nevarnosti podhladitve, ne zadošča za ugotovitev, da ima hudo moteno presojo realnosti. Iz sklepa ne izhaja, zakaj je potrebno zadržanje v trajanju treh tednov. Izvedenka je takšno dobo zadržanja predlagala neobrazloženo. Sklicevanje na to, da je bil pritožnik ob pregledu oviran in je terapijo prejemal parenteralno, ne zadostuje. Izvedenka ni pojasnila, koliko časa je potrebno za uvedbo peroralne oblike jemanja terapije in spremljanje njenih učinkov.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni hud poseg v človekove pravice zadržane osebe. Dopustno je ob strogih pogojih, določenih v prvem odstavku 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), in sicer: 1) oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; 2) navedeno ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteni presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; 3) navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Izrečeni ukrep mora biti omejen na najkrajši možni čas.

5.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da pritožnik hudo ogroža svoje zdravje in življenje. Iz izpodbijanega sklepa in spisovne dokumentacije izhaja, da je bila pritožniku zaradi agresivnega ravnanja izrečena prepoved približevanja svojcem. Pritožnik tako v zadnjem času živi v gozdu, pri čemer niti v pritožbi ne pojasni, v kakšnih okoliščinah biva in ali ima tam zagotovljeno ustrezno zavetje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožniku glede na letni čas (zima) in zunanje temperature (okoli nič stopinj) grozi podhladitev, je zato prepričljiva. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da pritožnik kljub bivanju v gozdu zna poskrbeti zase, za varno bivanje in ustrezno prehrano. Pritožnik je bil ob sprejemu izrazito higiensko zanemarjen, izvedenka je ob pogovoru z njim ugotovila, da je na pogled zelo shujšan. Pritožnik takšni ugotovitvi sicer nasprotuje, vendar pritožbeno sodišče ne dvomi v neposredno zaznavo izvedenke in sodišča prve stopnje ob stiku z njim. Poleg tega niti pritožnik sam ob zaslišanju ni zanikal, da je v zadnjem času shujšal, temveč se je na vprašanje o tem odzval opozicionalno in obtožujoče. Na njegovo telesno oslabelost kaže tudi njegova izpoved, da se pokriva z rjuho, ker ga boli glava, in da je ne more držati.

6.Pritožbeno sodišče nadalje izpostavlja, da ima pritožnik zaradi svojega agresivnega ravnanja izrečeno prepoved približevanja svojcem; neposredno pred sprejemom je prišel na center za socialno delo, kjer se je pričel razburjati in razbijati; ob napotitvi in prevozu v bolnišnico je zamahnil proti policistu, zaradi neobvladljivega ravnanja je bilo potrebno oviranje; ob sprejemu v bolnišnico je bil verbalno agresiven, ciničen in zajedljiv; med hospitalizacijo se je drl, zmerjal zdravstveno osebje, pljunil zdravstvenega tehnika in bil zelo žaljiv; svojega ravnanja ni obvladoval niti med zaslišanjem sodišča. Z opisanimi heteroagresivnimi izbruhi pritožnik poleg svojega huje ogroža tudi zdravje drugih.

7.Pritožnik konkretno ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je trenutno pri njem prisotna bodisi akutna psihotična motnja (povzročena s kanabinoidi) bodisi prava duševna motnja iz shizofrenskega kroga. Na verjetnost slednje kaže njegov funkcionalni upad, kot tudi dejstvo, da kljub izjavam ob sprejemu, da vsak dan intravenozno jemlje droge, z izjemo THC prisotnost prepovedanih substanc ni bila ugotovljena.

8.Izvedensko mnenje in ostala spisovna dokumentacija dajeta zanesljivo podlago za ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta zaradi duševne motnje pri pritožniku hudo moteni presoja realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanj. Na nezmožnost obvladovanja ravnanj kažejo zgoraj opisani nasilni izbruhi. Glede zmožnosti presoje realnosti pa je izvedenka ugotovila, da so pritožnikove interpretacije nenavadne, pod vplivom psihotično spremenjenega razmišljanja. Takšno ugotovitev izvedenke potrjujejo pritožnikove izjave in vedenje ob zaslišanju. Pritožnik se je ob zaslišanju vedel nenavadno, z rjuho se je pokrival čez glavo. Večkrat je odgovarjal mimo, bil je povsem nekritičen do svojega stanja in aktualnih življenjskih razmer. Navajal je, da ni problem, da živi v gozdu, da je pozimi tam najlepše; da se bo odpovedal socialni podpori, saj ne rabi pomoči; da mu je vseeno, če ostane brez vsega; na opazko o izgubi telesne teže se je odzval cinično. Pritožbeno sodišče na podlagi vseh razpoložljivih podatkov ne dvomi, da takšna stališča in trenutne življenjske okoliščine, ki resno ogrožajo pritožnikovo zdravje in tudi življenje, niso posledica njegove zavestne in svobodne izbire načina življenja, temveč trenutnega duševnega stanja, zaradi katerega se svojega šibkega telesnega stanja, ranljivosti in tveganj, ki jih prinaša življenje na prostem, ne zaveda in zato ni sposoben sprejemati razsodnih in premišljenih odločitev.

9.Sodišče prve stopnje je sklicujoč se na izvedensko mnenje zadosti obrazložilo, zakaj je določilo zadržanje na zdravljenju za čas (največ) treh tednov. Kot je pojasnila izvedenka, ne gre le za čas, ki je potreben za spremembo oblike terapije, temveč je potrebno izpeljati diagnostiko za opredelitev duševne motnje in uvesti primerno terapijo, ki mora začeti učinkovati do stopnje, da bo pritožnik sposoben sodelovati pri zdravljenju in drugih oblikah pomoči oziroma o tem sprejemati razsodne odločitve. Vse navedeno terja ustrezen čas. Obdobje treh tednov je znotraj pričakovanega in razumnega časa, zato tudi pritožbeno sodišče utemeljenih razlogov za dvom v strokovno presojo izvedenke nima. Pri tem pojasnjuje, da obdobje treh tednov predstavlja najdaljši dopusten čas zdravljenja po izpodbijanem sklepu. Če bodo pogoji za odpust pritožnika z oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice izpolnjeni pred tem, bo do odpusta prišlo na podlagi strokovne ocene lečečih zdravnikov in brez posredovanja sodišča.

10.Pritožbeni razlogi tako niso podani. Sodišče druge stopnje tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, oboje v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 39, 39/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.