Jedro

V obravnavanem primeru je prvostopni organ odmeril komunalno takso za vozila, ki opravljajo prodajo na terenu. Po mnenju sodišča je pri tem ostala nerazčiščena bistvena okoliščina, ki vpliva na odmero komunalne takse nerazčiščena, in sicer, ali je vozila, ki opravljajo prodajo na terenu, mogoče po tarifni številki 5 Tarife komunalnih taks, ki je sestavni del Občinskega odloka o komunalnih taksah, uvrstiti med premične gostinske prikolice, saj je po mnenju sodišča nedvomno pod to tarifno številko (za uporabo javnega prostora za začasne namene) treba plačati takso le za v tej tarifi naštete primere.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Župana Občine A., št. ... z dne 6. 2. 2004, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Občinske uprave Občine A., št. ... z dne 21. 1. 2004, s katero je bila tožniku odmerjena komunalna taksa po tarifni št. 5 Tarife komunalnih taks Občine A. za vozila, ki opravljajo prodajo na terenu (točka I izreka prvostopne odločbe), v višini 600,00 SIT za dnevno prodajo za 4 ure dnevno, ki za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2004, za enkrat tedensko postavitev potujoče prodajalne na območju Občine A. znaša 38.160,00 SIT (točka II izreka prvostopne odločbe), iz razloga, ker je komunalna taksa predpisana z odlokom Občine A. o komunalnih taksah (Uradno glasilo Občine A. št. 3/97 in 2/01) ter je enotna za vse zavezance.

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu. Navaja, da za opravljanje svoje dejavnosti, to je dostavo sladoleda in zmrznjene hrane do končnega potrošnika, opravlja cestne prevoze z uporabo dostavnih vozil, katerih skupna dovoljena masa ne presega 3,5 tone. Vozila se ustavljajo za distribucijo proizvodov za krajši čas na mestih, ki sicer niso posebej določena kot mesta, na katerih se opravlja dostava oz. prodaja, za kar pa skladno z 10. členom Zakona o trgovini (Uradni list RS, št. 7/2003 - Uradno prečiščeno besedilo, dalje ZT-UPB1) in Pravilnikom o minimalnih tehničnih in drugih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln (Uradni list RS, št. 28/93 do 110/02, dalje Pravilnik) družba pridobi soglasje občin, ter po opravljeni distribuciji nadaljujejo z vožnjo. Po mnenju tožeče stranke gre za napačno uporabo 4. člena Zakona o komunalnih taksah (Uradni list SRS, št. 29/65 do 7/72 in RS, št. 18/91, dalje ZKT) in 1. in 7. člena Odloka o komunalnih taksah Občine A.. V konkretnem primeru gre za dostavo in distribucijo oz. prodajo zamrznjenih proizvodov z dostavnimi vozili - hladilniki, ki se opravi s kratkim ustavljanjem vozila in ne s parkiranjem in daljšim zadrževanjem na mestih, ter vozila ne šteje v kategorijo potujočih prodajaln po 10. členu ZT-UPB1 oz. premičnih prodajnih objektov po 22. členu Pravilnika, ki jih izrecno našteva kot premične stojnice, potujoče prodajalne v vozilih, prilagojenih trgovanju z blagom skozi okna in prodajne avtomate. Po mnenju tožnika se tak način dostave hrane ne more enačiti z uporabo javnega prostora po 4. členu ZKT, zato je zahteva za plačilo in odmera komunalne takse za kratko zaustavljanje v zvezi z opravljanjem dejavnosti dostave, ki ga opravlja tožnik, neskladna z namenom zakona ter neutemeljena. V nadaljevanju navaja, da naložitev komunalne takse za namen, kot ga določa 9. točka 4. člena ZKT, to je za uporabo javnega prostora za parkiranje, šotorenje ali druge začasne namene oz. po občinskem odloku, ne gre za uporabo javnega prostora za začasne namene, saj to ne ustreza niti glede na uporabo voznih površin in ustavljanje dostavnih vozil na njih niti glede na dejavnost tožnika. Gre za kratkotrajno ustavitev dostavnih vozil za dostavo hrano kupcem, ki jim je čas prihoda in čas postanka vnaprej poznan, zato glede na določbe ZT-UPB1 in Pravilnika (ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln) ni moč govoriti o dejavnosti potujoče trgovine. V nadaljevanju navaja, da takšno dejavnost dostave hrane na območju Občine A. opravljajo tudi dobavitelji B.B.B., D.D.D. in drugi, ki ne plačujejo komunalnih taks. Tožeča stranka predlaga, da se odločbi Župana Občine A. in prvostopnega organa odpravita.

Sodišče je drugopis tožbe s prilogami poslalo toženi stranki v odgovor in ji naložilo, da pošlje sodišču vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Tožena stranka tudi po urgenci sodišča, ki ga je prejela 6. 1. 2006 ni poslala spisov, ki se nanašajo na sporno zadevo in ni podala odgovora na tožbo.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odmera komunalne takse po tarifni št. 5 Tarife komunalnih taks Občine A.. Pravna podlaga za odmero komunalno takse je ZKT, po katerem smejo Občinske skupščine predpisovati komunalne takse: 1. za glasbene avtomate v javnih lokalih; 2. za uporabo javnega pločnika pred poslovnimi prostori; 3. za igralna sredstva v javnih lokalih (igralni avtomati, biljard, igralne karte ipd.); 4. začasno prebivanje v turističnih krajih, za reklamne napise, objave in oglase, ki so postavljeni, pritrjeni ali drugače označeni na javnih mestih; 5. za sporočilo objave in razglase po lokalnih ozvočevalnih postajah z javnim oklicanjem in podobnimi sredstvi; 7. za vitrine, v katerih se razstavlja blago zunaj poslovne stavbe; 8. za uporabo prostora za parkiranje avtomobilov in njihovih priklopnikov na mestih, za katera to določi Občinska skupščina in na katerih organizira čuvanje vozil; 9. za uporabo javnega prostora za parkiranje, šotorjenje ali druge začasne namene; 10. za uporabo trgov in drugih prostorov, razen pločnikov za razstavljanje predmetov, prirejanje razstav ali drugih zabavnih prireditev za gospodarske namene. Po 2. členu ZKT se komunalne takse plačujejo za uporabo predmetov in storitev, ki jih v tarifi komunalnih taks določi Občinska skupščina. Občina A. je v 1. členu občinskega odloka določila komunalno takso za uporabo javnega prostora za začasne namene (5. točka 1. člena Odloka o komunalnih taksah v občini A.). Z izpodbijano odločbo je občinska uprava Občine A. odmerila tožniku komunalno takso po tarifni št. 5. za uporabo javnega prostora za začasne namene. Po navedeni tarifni številki je predvideno plačilo takse: - za kioske 25 točk za vsak m2 dnevno; za stojnice 20 točk za vsak m2 dnevno; za premične gostinske prikolice 60 točk za prikolico dnevno; za cirkus in zabavni park 3 točke za vsak m2 dnevno. V obravnavanem primeru je prvostopni organ, s tem pa se strinja tudi tožena stranka, odmeril komunalno takso za vozila, ki opravljajo prodajo na terenu po navedeni tarifni številki v višini 60 točk, za kar po mnenju sodišča ni imel podlage v navedeni tarifni številki Tarife komunalnih taks, tožena stranka pa ni pojasnila razlogov za takšno odmero, zato izpodbijane odločbe ni moč preizkusiti. Po mnenju sodišča je ostala bistvena okoliščina, ki vpliva na odmero komunalne takse nerazčiščena, in sicer ali je vozila, ki opravljajo prodajo na terenu, mogoče po tarifni številki 5 Tarife komunalnih taks, ki je sestavni del Občinskega odloka o komunalnih taksah, uvrstiti med premične gostinske prikolice, saj je po mnenju sodišča nedvomno pod to tarifno številko (za uporabo javnega prostora za začasne namene) plačati takso le za v tej tarifi naštete primere.

Zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) in zadevo vrnilo toženi stranki na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena v ponoven postopek.

Sodišče je v obravnavanem primeru odločilo na nejavni seji in na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagalo, saj tožena stranka upravnih spisov kljub pozivom sodišča ni dostavila, podatki pa so dali zadostno podlago za odločitev, ker je v okviru tožbenih ugovorov opravilo pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev.