Jedro

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče več narokov po nepotrebnem preložilo in s tem torej ravnalo kvečjemu v toženčevo korist, ne pa v škodo. Ker toženec tudi za zadnji narok ni predložil zdravniškega opravičila, je pravilno stališče pritožbenega sodišča o upravičeni izvedbi tega naroka v toženčevi odsotnosti. Do zatrjevane procesne kršitve zato ni prišlo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora na podlagi posojilne pogodbe z dne 22.1.1995 vrniti tožniku 7.747,16 EUR (prej 1.863.000 SIT) s pripadki, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prisodilni del prvostopenjske sodbe.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; U.l. RS, št. 73/2007 - UPB3) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Revizija graja razloge pritožbenega sodišča, da naj bi prvostopenjsko sodišče upravičeno opravilo narok v toženčevi odsotnosti, saj se je toženec opravičil. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ga ni zaslišalo in da je spregledalo listine, ki jih je priložil odgovoru na tožbo. V tožnikovi tretji pripravljalni vlogi omenjena pogodba je neresnična. Toženčevo zaslišanje je predlagal tožnik v tožbi. Toženec bi ob svojem zaslišanju predlagal tudi zaslišanje prič.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in/ali popolnosti na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja.

Dejanska podlaga za odločitev v tej zadevi so ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni stranki 22.1.1995 podpisali dogovor o posoji zneska 23.000 DEM, da ta dolg še ni poravnan in da toženec ni dokazal nasprotnega (torej zatrjevanega predpravdnega pobota). Nekatere od povzetih revizijskih trditev gredo v nedovoljeni smeri izpodbijanja te dejanske podlage. Še več, toženec dejanskega stanja v pritožbi ni izpodbijal, saj je uveljavljal le procesno kršitev, kar je pritožbeno sodišče v svojih razlogih tudi posebej poudarilo. Le zato, ker toženec nima strokovnega pooblaščenca, revizijsko sodišče v zvezi z nedovoljenimi revizijskimi trditvami tožencu dodatno pojasnjuje, da je dokazni predlog za zaslišanje (obeh) pravdnih strank ponudil tožnik o svojih trditvah, toženec pa je za svoje trditve predlagal le vpogled v dve listini. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku tožnikov dokazni predlog za zaslišanje toženca z ustrezno obrazložitvijo zavrnilo. Izvedlo je tudi s toženčeve strani predlagane dokaze in jih dokazno ocenilo v razlogih na koncu druge strani svoje sodbe. Zato je neutemeljen revizijski očitek, da je te listine spregledalo. Pogodba, omenjena v tretji tožnikovi pripravljalni vlogi, ni bila podlaga za odločitev o tej zadevi.

Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP stori sodišče, če zaradi nezakonitega postopanja, zlasti opustitve vročitve, stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Toženec to kršitev neutemeljeno uveljavlja. Že pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je prvostopenjsko sodišče razpisalo kar deset narokov, da je tri preklicalo, da je toženec stalno predlagal preložitev, da je zdravstvene razloge za svoj izostanek izkazal le za štiri naroke, za ostale pa ne, med njimi tudi ne za zadnji narok. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče več narokov po nepotrebnem preložilo in s tem torej ravnalo kvečjemu v toženčevo korist, ne pa v škodo. Ker toženec tudi za zadnji narok ni predložil zdravniškega opravičila, je pravilno stališče pritožbenega sodišča o upravičeni izvedbi tega naroka v toženčevi odsotnosti. Do zatrjevane procesne kršitve zato ni prišlo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma zavrnitvijo pritožbe materialnopravno pravilno odločili (557. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR; U.l. SFRJ, št. 79/78 in naslednji, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika).

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo. O toženčevem predlogu za oprostitev plačila stroškov postopka po 168. členu ZPP, ki ga je toženec prvič uveljavljal šele v reviziji, revizijsko sodišče ni pristojno odločiti.