Jedro

Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP (napačna presoja glede obstoja konstitutivnega zakonskega znaka kaznivega dejanja - lahka telesna poškodba) bi bila podana, če bi sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev o vrsti, teži in učinku poškodb sprejelo napačno pravno oceno, da poškodba (ne) izpolnjuje pogojev lahke telesne poškodbe v smislu 1. odstavka 133. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega A.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sevnici je obsojenega A.R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ ter mu izreklo denarno kazen 150.000,00 SIT, ki jo mora plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Obsojencu je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, od tega povprečnino 50.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, povprečnino 100.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 8.1.2004 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. in 2. točka 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) in predlagali, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) ocenil, da je zahteva neutemeljena. Zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede telesne poškodbe, ki je bila povzročena oškodovancu V.P., kar pa je razlog, ki ga ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodba tudi nima nasprotij o odločilnih dejstvih, saj je izvedenec medicinske stroke F.D., dr. med., v izvedensko mnenje povzel ugotovitve, ki jih je v obvestilu o telesni poškodbi ter zdravniškem potrdilu zapisala lečeča zdravnica dr. A.S.-G., opis teh poškodb pa je upoštevalo tudi sodišče, ki se v obrazložitvi sodbe upravičeno opira na izvedensko mnenje ter omenjena dokumenta.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniki se v zahtevi sklicujejo na kršitev kazenskega zakona "po 372. členu KZ" (pravilno: 372. člen ZKP), ker oškodovanec naj ne bi utrpel lahke telesne poškodbe, pač pa le sled poškodbe. V zahtevi opozarjajo na domnevno neskladje v zdravniških potrdilih zdravnice dr. A.G.-S., ki je v potrdilu z dne 9.6.2001, izdanem naslednji dan po oškodovančevem pregledu, zapisala, da je poškodovanec dobil podplutbo, rdečino in bolečnost kot sled udarca, v obvestilu policiji z dne 16.7.2002 pa je, poleg podplutbe, navedla še oteklino. Na takšnih nasprotujočih si zdravniških potrdilih temelji tudi mnenje izvedenca medicinske stroke, zaradi česar se po mnenju zagovornikov "na njegovo mnenje in zaključke ne da zanesti".

Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, na katero se zagovorniki smiselno sklicujejo (napačna presoja glede obstoja konstitutivnega zakonskega znaka kaznivega dejanja - lahka telesna poškodba) bi bila podana, če bi sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev o vrsti, teži in učinku poškodb sprejelo napačno pravno oceno, da poškodba (ne) izpolnjuje pogoje lahke telesne poškodbe v smislu 1. odstavka 133. člena KZ. Čeprav se zagovorniki sklicujejo na kršitev kazenskega zakona, pa iz predstavljene vsebine zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da zgolj drugače kot nižji sodišči presojajo eno od odločilnih dejstev t.j. obseg oškodovančevih poškodb in zanesljivost izvida in mnenja izvedenca medicinske stroke. S tem izpodbijajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Ne glede na navedeno je treba ugotoviti, da je sodišče v pravnomočni sodbi glede na ugotovljeno vrsto in obseg oškodovančevih poškodb ter njihov učinek, ki se kaže v začasni oslabljenosti glave ter začasni prizadetosti oškodovančeve zunanjosti, pravilno ocenilo, da ugotovljene poškodbe ustrezajo zakonskim kriterijem lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ; to pa pomeni, da je sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon pravilno uporabilo.

Kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero se zagovorniki nedoločno sklicujejo, lahko obsega različne pomanjkljivosti v zvezi z izrekom in utemeljitvijo sodbe. Kolikor uveljavljajo nasprotje v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih v zvezi z omenjeno zdravstveno dokumentacijo, je treba ugotoviti, da s tem znova v nasprotju z zakonom uveljavljajo zgolj zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev določb kazenskega postopka.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).