Jedro

Opis dejanja mora v primeru, ko se storilcu očita kvalificirana oblika kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku 324. člena KZ-1B, (ko ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo ene ali več oseb) vsebovati opis poškodb, ni pa treba, da so v opisu navedeni abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz 122. člena KZ-1.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Sežani je T. M. spoznalo za krivo kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka ter drugem in tretjem odstavku 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ji izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta, v plačilo pa ji je naložilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da kaznivo dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po drugem v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1B. Vložnik v obrazložitvi zahteve najprej ugotavlja, da iz krivdoreka sodbe izhaja, da je obsojenka "povzročila prometno nesrečo pri kateri je ena oseba utrpela lahko telesno poškodbo" (abstraktni opis kaznivega dejanja), v nadaljevanju (dejstveni opis) pa, da "je bila njena sopotnica M. D. lažje poškodovana, saj je zadobila udarnino v glavo in nateg mišic vratu, kar je lažja telesna poškodba". Vložnik nadalje ugotavlja, da je kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po prvem (in tudi drugem) odstavku 324. člena KZ-1B ogrozitveno kaznivo dejanje, medtem ko gre pri obliki kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 324. člena KZ-1B (ki je podano, kadar ima dejanje iz prvega odstavka 324. člena KZ-1B za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo) za ogrozitveno kaznivo dejanje, kvalificirano s hujšo (poškodbeno) posledico. Vložnik meni, da je v takšnem primeru potrebno to posledico obravnavati v skladu z istoimenskim kaznivim dejanjem iz 122. člena KZ-1B (lahka telesna poškodba), kar pomeni, da mora sodišče ugotoviti, ali ima takšna posledica najmanj enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in nadaljuje, da so zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe določeni v 122. členu KZ-1B, in sicer mora biti pri poškodovanemu začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali da je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana, ali da je prizadeta njegova zunanjost, ali da je začasno okvarjeno njegovo zdravje. Lahka telesna poškodba je tako podana le, kadar se pri poškodovanemu pojavi najmanj eden od teh zakonskih znakov. Da lahko sodišče to dejstvo ugotovi oziroma preveri ali je poškodovanec zadobil lahko telesno poškodbo, mora(jo) biti (1) v opisu poškodbene posledice kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu zakonski znak(i) lahke (ali hude) telesne poškodbe specificiran(i) z navedbo abstraktnih zakonskih znakov tega kaznivega dejanja (2) ali pa so ti abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe navedeni le v abstraktnem opisu kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu. Vložnik zato meni, da če je pri nekem kaznivem dejanju kot posledica predpisano drugo kaznivo dejanje, morajo biti pri opisu posledice oziroma tega kaznivega dejanja navedeni tudi abstraktni zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Vložnik nato ugotavlja, da v izreku izpodbijane sodbe niso navedeni abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, kar po njegovem pomeni, da dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, ni kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem, v zvezi z drugim in 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1B in je zato storjena kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v škodo obsojenke, saj je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon (tretji odstavek 324. člena KZ-1B), ki se ne bi smel uporabiti. Vrhovni državni tožilec predlaga, naj se zatrjevana kršitev kazenskega zakona odpravi tako, da se dejanje, ki se očita obsojenki, opredeli kot kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po drugem v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1B.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložilo Vrhovno državno tožilstvo, je bila poslana obsojenki, ki se o njej ni izjavila.

B-I.

4. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (424. člen ZKP). Bistvo v zahtevi zastopanega stališča vložnika je, da mora opis dejanja v primeru, ko se storilcu očita kvalificirana oblika kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 324. členu KZ-1B, in sicer po tretjem odstavku tega člena, ko ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo ene ali več oseb, opis vsebovati ne le opis poškodb, ampak morajo biti tudi navedeni abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz 122. člena KZ-1. Na podlagi takšnega stališča vložnik ugotavlja, da je v izreku sodbe, s katero je bila T. M. obsojena zaradi kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka in drugega ter tretjega odstavka 324. člena KZ-1B opisano le, kakšne poškodbe je dobila sopotnica obsojenke D. M., in sicer udarnino v glavo in nateg mišic vratu, kar je lažja telesna poškodba, niso pa v tem opisu navedeni tudi abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, zato vložnik meni, da obsojenki ni mogoče očitati kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka in drugega ter tretjega odstavka 324. člena KZ-1B, temveč le storitev kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka in drugem odstavku 324. člena KZ-1B.

B-II.

5. Opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu (prvi odstavek 434. člena ZKP) mora biti tak, kot se zahteva za obtožnico (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP). Vsebovati mora opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet in sredstva, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Ni pomembno, ali so abstraktni zakonski zakonski znaki kaznivega dejanja navedeni, pač pa da ti izhajajo iz konkretiziranega opisa storilčevega dejanja. Prepovedana posledica po tretjem odstavku 324. člena KZ-1 - lahka telesna poškodba je zakonski znak kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu oziroma njegov kvalifikatorni element, očitek, da je storilec s prometno nesrečo povzročil takšno posledico, mora biti konkretiziran z navedbo telesnih poškodb, ki jih je mogoče opredeliti kot lahko telesno poškodbo po 122. členu KZ-1B.

6. Specifika dispozicije lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 je, da so v njem alternativno določene posledice, ki morajo nastati zaradi telesnih poškodb, da lahko govorimo o lahki telesni poškodbi v pravnem in ne le medicinskem smislu. To pomeni, da vsaka telesna poškodba, ki ni huda, ni nujno lahka telesna poškodba. Kadar telesna poškodba ne povzroči nobene od posledic, določenih v prvem odstavku 122. člena KZ-1B, lahko govorimo o sledi poškodbe in podobno. Prav zaradi te specifike očitno vložnik zastopa stališče, da bi morala obsodilna sodba (po isti logiki pred tem tudi izrek obtožnega predloga) vsebovati tudi navedbo, katero izmed stanj, ki predstavljajo prepovedano posledico, je povzročilo storilčevo ravnanje. Vsekakor je potrebno ugotoviti, da bi takšen opis lahko že v začetku postopka osredotočil dokazovanje, ali je bila takšna posledica poškodb kot jo zatrjuje obtožba, res povzročena oziroma je nastala.

7. Do tu ima vložnik v načelu in na splošno prav, ni pa mu mogoče pritrditi, da bi moral opis v obravnavani zadevi nujno vsebovati tudi dispozicijo oziroma zakonski dejanski stan lahke telesne poškodbe, kot je ta določen v členu 122. KZ-1B. Dodatna posebnost obravnavane zadeve je, da izpodbijana sodba nima obrazložitve, ker sta se stranki odpovedali pravici do pritožbe (tretji odstavek 368. člena ZKP), zato iz razlogov sodbe ni razvidno, katero od stanj, navedenih v prvem odstavku 122. člena KZ-1B, so povzročile v izreku opisane telesne poškodbe D. M. Zato v obravnavani zadevi tudi ni mogoče reči, da opisane telesne poškodbe niso (vsaj) začasno okvarile zdravja poškodovanke ali začasno okvarile ali oslabile del njenega telesa, četudi bi zastopali stališče da na podlagi tega opisa ne moremo sprejeti zaključka o drugih možnih pravno-medicinskih kvalifikacijah kot sta začasno zmanjšana zmožnost za delo ali prizadeta zunanjost oškodovanke.

8. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ocenilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena ter jo zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.