Jedro

V postopku odločanja o brezplačni pravni pomoči se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku, če ZBPP ne določa drugače. Zato bi morala tožena stranka zaradi ugotovitve stalnega prebivališča tožnika pozvati k predložitvi takega potrdila, lahko pa bi tudi sama opravila poizvedbe, saj gre za podatek iz uradne evidence.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 24/2003-8 z dne 26.3.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožbi tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 5.12.2002, odpravilo navedeno odločbo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (1. točka izreka), s sklepom pa je oprostilo tožnika plačila sodnih taks (2. točka izreka). Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe za prepustitev solastninskih deležev na prevzeti zapuščini, ki se vodi pri Okrajnem sodišču na Ptuju. Prošnjo je zavrnila zaradi razloga iz 2. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001, v nadaljevanju ZBPP), ker kot državljan Republike Hrvaške, ki nima stalnega oziroma začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ni upravičenec po ZBPP, poleg tega pa tudi v pravdi nima verjetnega izgleda za uspeh.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje na podlagi potrdila Upravne enote P., priloženega k tožbi, ugotavlja, da je tožnik stalno prijavljen na naslovu na P., P.15, kar je navedel že v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tega podatka tožena stranka ni pribavila pa tudi tožnika ni pozvala k predložitvi dokazov. Poleg tega sodišče prve stopnje meni, da je tožena stranka napačno uporabila določbo 2. odstavka 24. člena ZBPP, pa tudi tožnika ni zaslišala, kar je v nasprotju z določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri je potrebno pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Ker tožnik te možnosti ni imel, je tožena stranka kršila določbe upravnega postopka, posledično pa je tudi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je oprostilo tožnika plačila sodnih taks na podlagi določbe 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST), saj je brez zaposlitve, njegov katastrski dohodek pa znaša le 582 SIT.

Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično temu napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da vzdrži v veljavi odločbo tožene stranke (pravilno, da zavrne tožbo). Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje predvsem zaradi tega, ker ob času njenega odločanja tožnik še ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, saj je dobil tako dovoljenje šele dne 2.1.2003. Zato ob njenem odločanju ni izpolnjeval pogojev iz 2. točke 1. odstavka 10. člena ZBPP. Tožena stranka tožnika res ni pisno pozvala k predložitvi dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 2. točke 1. odstavka 10. člena ZBPP, je pa tožnika ustno opozoril njen delavec, da bi moral taka dokazila imeti. Glede izpolnjevanja objektivnih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči pa tudi meni, da jih tožnik ne izpolnjuje. Ne strinja se, da ni ugotavljala okoliščin, zaradi katerih je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Tožnika res ni zaslišala, je pa okoliščine v zvezi z zadevo ugotavljala na podlagi sklepov sodišč in zapisnikov o glavnih obravnavah, ki so se vodile v zvezi s predmetno zadevo pred slovenskimi in hrvaškimi sodišči. Iz pisnih gradiv je torej prišla do sklepa, da tožnik ne izpolnjuje objektivnih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je bil začasno prijavljen v Republiki Sloveniji že 19.2.1991 in da je tožbi priložil tudi potrdilo o stalnem prebivališču z dne 19.6.2002. Te dokumente je hotel predložiti, vendar so mu na sodišču dejali, da to ni potrebno.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. V postopku odločanja o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči pristojni organ odloča, če ZBPP ne določa drugače, po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (2. odstavek 34. člena ZBPP). Zato bi moral pristojni organ za ugotovitev dejstva, ki ni splošno znano, zahtevati od stranke, naj predloži dokaze, ki so potrebni za odločitev o zadevi (2. odstavek 140. člena ZUP). Sklicevanje na ustna opozorila pri toženi stranki zaposlene osebe je za ta upravni spor brezpredmetno. Sicer pa bi si lahko uradna oseba, ki je vodila postopek, po uradni dolžnosti pridobila podatke o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca pri njej oziroma pri drugem državnem organu (3. odstavek 139. člena ZUP). Prav tako bi morala tožena stranka tudi zaslišati tožnika glede okoliščin, navedenih v 24. členu ZBPP, ne pa ta dejstva ugotavljati le na podlagi spisovnih podatkov. Ker tožena stranka navedenega ni storila, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je pri tem kršila načelo zaslišanja stranke iz 1. odstavka 9. člena ZUP, saj stranki ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Zaradi navedenega pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.