Jedro

Ni mogoče priznati kot realnih dolgoročnih rezervacij tožeče stranke stroškov na račun neopredeljenih predvidenih bodočih nakupov oziroma pridobitev poslovnih prostorov. Prav ima tožena stranka, da se ne more govoriti o utemeljenosti stroškov, če še sploh ni znano, na kaj se bodo nanašali, in da zato ne pride v poštev slovenski računovodski standard pod točko 10.6, po katerem se zahteva za dolgoročne rezervacije realno utemeljena verjetnost, da bodo v prihodnosti konkretni stroški res nastali.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožena stranka je s spodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti prvostopni odločbi, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo prometnega davka od dobička pravne osebe v znesku 735.948,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Proti odločbi tožene stranke vlaga tožeča stranka tožbo smiselno zaradi kršitve materialnega prava in s tem v zvezi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka odgovarja na tožbo in predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Ni mogoče priznati kot realnih dolgoročnih rezervacij tožeče stranke stroškov na račun neopredeljenih predvidenih bodočih nakupov oziroma pridobitev poslovnih prostorov. Prav ima tožena stranka, da se ne more govoriti o utemeljenosti stroškov, če še sploh ni znano, na kaj se bodo nanašali, in da zato ne pride v poštev slovenski računovodski standard pod točko 10.6, po katerem se zahteva za dolgoročne rezervacije realno utemeljena verjetnost, da bodo v prihodnosti konkretni stroški res nastali.

Tožeča stranka je tudi nezakonito zmanjšala dobiček za leto 1994 na račun štipendije za študenta V. G. v znesku 1,200.000,00 SIT, saj tožeča stranka te svoje obveznosti v letu 1994 ni izpolnila in je tudi še ni izpolnila niti do avgusta 1995, ko je prvostopni organ tožene stranke opravil pri njej inšpekcijski pregled zakonitosti plačevanja davkov in prispevkov za leti 1993 in 1994 (tožeča stranka je šele septembra in oktobra 1995 izplačala štipendijo v zmanjšanem znesku 1,000.000,00 SIT).

Tudi odpis terjatve 874.891,00 SIT do poslovnega partnerja Z. P. v letu 1994 ni utemeljen, saj dolžnik tej terjatvi po ugotovitvah prvostopnega organa sploh ni ugovarjal in ga ima tudi kot takega knjigovodsko zavedenega. Tožeča stranka s partnerjem še tudi vedno posluje. Goli pisni opomin in ustni opomini tožeče stranke dolžniku glede na takšne okoliščine niso osnova za popravek vrednosti terjatev in knjiženje odgovarjajočih odhodkov, saj ni mogoče utemeljeno trditi, da terjatev ne bo poravnana. Tožeča stranka bi morala resno pristopiti k izterjavi, eventuelno tudi preko sodišča. V tem smislu je treba razumeti slovenski računovodski standard točka 5.5, da se terjatve zmanjšajo za znesek, za katerega obstoja utemeljitev, da ne bo poravnan.

Glede na tako stanje stvari in ko tudi ni bilo ugotoviti kršitev, ki se po 40. členu Zakona o upravnih sporih ugotavljajo po uradni dolžnosti, je bilo treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno.