Jedro

Vsako ravnanje obsojenca v prvi noči predstavlja samostojno kaznivo dejanje posilstva, ki je bilo prvič, drugič in tretjič dokončano z vstopom obsojenčevega spolnega uda v oškodovankino nožnico. Obsojenec z vsakim naslednjim spolnim odnosom ni vzdrževal, obnavljal ali krepil protipravnega stanja prejšnjega ravnanja, temveč je po storitvi prvega dejanja protipravna posledica prenehala. Ob storitvi drugega dejanja je torej šlo za ločeno dejanje, s katerim je obsojenec znova s silo zlomil odpor oškodovanke in (drugič) uresničil prepovedano posledico. Pojmovanje, da je tri zaporedne spolne akte, šteti kot en enovit spolni akt, je neživljenjsko.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo II K 63811/2023 z dne 20. 9. 2024 A. A. spoznalo za krivega storitve petih kaznivih dejanj posilstva po tretjem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja izsiljevanja pa drugem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 in kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Za vsako kaznivo dejanje mu je določilo kazen zapora v razponu od šestih mesecev do treh let, nato pa mu je izreklo enotno kazen petnajst let

zapora in stransko kazen izgon tujca iz Republike Slovenije za pet let. V izrečeno enotno kazen je vštelo čas pridržanja in pripora od 1. 9. 2023 od 2.52 ure dalje. Obsojencu je odvzelo pištolo Blow C75 s pripadajočim nabojnikom. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 200.000,00 EUR napotilo na pravdo. Odločilo je še, da mora obsojenec v roku dveh let od izvršljivosti sodbe plačati znesek 70,00 EUR, kar ustreza premoženjski koristi, ki si jo je na škodo oškodovanke pridobil s kaznivim dejanjem izsiljevanja. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa mu je povračilo krivdnih stroškov. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 63811/2023 z dne 24. 6. 2025 ob odločanju o pritožbi zagovornika izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo v odločbi o kazenski sankciji, tako da se obsojencu stranska kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za pet let ne izreče. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Zoper pravnomočno sodbo so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili, in sicer zoper I. in II. točko izpodbijane prvostopenjske sodbe, obsojenčevi zagovorniki:

-odvetnik Matevž Tratar zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat;

-odvetniki iz Odvetniške družbe Čeferin, Pogačnik, Novak, Koščak in partnerji zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni, tako da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Jedro obeh zahtev je v trditvi, da bi moralo sodišče tri posilstva, ki so se zgodila v isti noči, opredeliti kot enovito kaznivo dejanje. Vložniki v zahtevah še trdijo, da je sodišče zmotno zaključilo, da je bila pri posilstvih uporabljena sila, da je z izdajo popravnega sklepa preseglo pooblastila iz 365. člena ZKP, da je kršilo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave, ker je zavrnilo dokazne predloge za pridobitev celotne telefonske komunikacije med obsojencem in oškodovanko ter za dopolnitev, tudi na podlagi te komunikacije, izvedenskega mnenja klinično psihološke stroke, da sodišče druge stopnje ni ustrezno obrazložilo svoje odločitve, da ni izkazana vzročna zveza med obsojenčevimi grožnjami in oškodovankino izročitvijo denarja ter da je obsojencu izrečena kazen previsoka.

3.Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevi za varstvo zakonitosti in predlagala njuno zavrnitev. Ocenila je, da je sodišče pravilno opredelilo vsa ravnanja obsojenca kot pet kaznivih dejanj posilstva po tretjem odstavku 170. člena KZ-1. Navedla je, da dolžina izrečene enotne kazni zapora izhaja tudi iz obrazložitve sodbe. Sodišči sta podrobno, jasno in razumno obrazložili odločitev glede vseh zavrnjenih dokaznih predlogov. Jasni in argumentirani so tudi razlogi sodišč o izvršitvi kaznivih dejanj posilstev z uporabo sile in o oškodovankini izročitvi denarja obsojencu zaradi njegovih (tudi že predhodnih) groženj. To, da vložniki ne sprejemajo kazenske sankcije, ni razlog za vložitev izrednega pravnega sredstva. Glede na navedeno meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zahtevi pa sta deloma vloženi tudi iz nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili seznanjeni obsojenec in njegovi zagovorniki. Obsojenec in odvetnik Matevž Tratar se o odgovoru nista izjavila. Odvetniki iz Odvetniške družbe Čeferin, Pogačnik, Novak, Koščak in partnerji so se o odgovoru izjavili in v izjavi vztrajajo pri navedbah in predlogu v zahtevi.

B.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Pri čemer mora, če uveljavlja razlog iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vložnik utemeljiti tudi vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe. Izrecno je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Ustaljeno je stališče, da v domet uveljavljanja nedovoljenega razloga iz drugega odstavka 420. člena ZKP sodi tudi izpodbijanje verodostojnosti prič in dokazne ocene njihove izpovedbe, zato se Vrhovno sodišče v presojo verodostojnosti prič in ocene dokazov, izvedenih v dokaznem postopku sodišča prve stopnje, ne sme spuščati.

Kazniva dejanja posilstva

6.Vložniki uveljavljeno kršitev kazenskega zakona utemeljujejo z navedbami, da gre pri prvih treh kaznivih dejanjih posilstva za enovito (kolektivno) kaznivo dejanje. Navajajo, da so se ravnanja zgodila v isti noči, v istem prostoru in zoper isto oškodovanko, z enotnim naklepom storilca. Zastopajo stališče, da so bili posamezni spolni akti del istega kontinuiranega dogajanja, brez vmesne daljše prekinitve, ki bi omogočala nastanek samostojnih življenjskih dogodkov. V obsojenčevih ravnanjih te noči prepoznavajo enotno kriminalno dejavnost, ki je bila usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. Zato je po njihovem mnenju šlo za kvantitativno povečanje protipravnosti znotraj enega samega kaznivega dejanja in ne za tri ločena kazniva dejanja posilstva. Trdijo, da navedeno izhaja tudi iz zakonskega znaka "spolno občuje", ki je opredeljen z nedovršnim, dalj časa trajajočim glagolom. Trdijo, da sodišči na to, da ne gre za enovito dejanje ne bi smeli sklepati na podlagi okoliščin, ki ne izhajajo iz izreka sodbe.

7.Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je v nasprotju z voljo oškodovanke dosegel, da je z njo spolno občeval, in sicer na način, da je uporabil silo, s katero je strl njen odpor, pri čemer je tako ravnal petkrat, od tega trikrat v eni noči. Kazniva dejanja so bila izvršena na domu 17 letne oškodovanke, katero je obsojenec sicer osvajal. Sodišči nižje stopnje sta ta tri dejanja, ki so se zgodila v prvi noči, opredelili kot tri posamezna (samostojna) kazniva dejanja posilstva po tretjem odstavku 170. člena KZ-1. Vložniki takšni odločitvi nasprotujejo s trditvijo, da gre za enovito kaznivo dejanje, a ne prepričajo. Pri tem sicer pravilno navajajo, da je institut enovitega oziroma kolektivnega kaznivega dejanja izoblikovala sodna praksa, vendar uporaba tega instituta v konkretnem primeru ne pride v poštev.

8.Sodišče prve stopnje je presodilo, da je obsojenec v treh dneh oškodovanko posilil petkrat, od tega trikrat v eni noči.

Obrazložilo je, da pri treh posilstvih v isti noči ni šlo za enoten in kontinuiran napad na oškodovankino spolno nedotakljivost, temveč je obsojenec v prvi noči vsakič znova uporabil toliko sile, da je trikrat zlomil odpor oškodovanke, ko ga je po prvem, drugem in tretjem nagovarjanju k spolnemu odnosu vsakokrat zavrnila. Tem razlogom je višje sodišče v postopku s pritožbo v celoti pritrdilo. Sodišče prve stopnje je glede treh kaznivih dejanj v eni noči presodilo, da je obsojenec tako močno držal oškodovanko in jo zgrabil, da se kot fizično šibkejša ni mogla premakniti ali se mu izmakniti, zato je lahko prvič dosegel, da je v njeno spolovilo vtaknil prst, potem se nanjo ulegel in potisnil penis v nožnico in z njo spolno občeval, drugič in tretjič pa je v njeno nožnico s penisom prodrl z zadnje strani in z njo po pasje spolno občeval. Sodišče druge stopnje se je v postopku s pritožbo obrazloženo strinjalo s prvostopenjskim zaključkom, da je šlo v prvi noči za tri kazniva dejanja posilstva.

8.Pojasnilo je, da (i) je po obsojenčevem ravnanju iz točke 1.1 oškodovanka odšla na stranišče, se umila, jokala, nato sta se z obsojencem sprla, kaj se je zgodilo, oškodovanka pa je odšla v posteljo, da bi zaspala, (ii) po preteku določenega časa se je zgodilo posilstvo pod točko 1.2, katerega opis se od prvega posilstva razlikuje (očitek oškodovanki, da nima nobenega libida, obrat oškodovanke v "pasji položaj" in nato vaginalno spolno občevanje) ter se je tudi po tem obsojenčevem ravnanju oškodovanka odpravila spat, obsojenec pa se je ni več dotikal, nato (iii) je čez nekaj časa prišlo še do posilstva pod točko 1.3, ki je zopet podrobno opisano z vsemi specifičnimi okoliščinami.

9.Pritrditi je presoji sodišč nižje stopnje, da čeprav sta se obsojenec in oškodovanka v času vseh treh dogodkov te (iste) noči nahajala na istem naslovu, obsojenčevih nasilnih spolnih ravnanj, ki jih je v tem času vršil nad oškodovanko, ni mogoče šteti kot eno posilstvo. Sodišči sta kot pravno relevantno okoliščino poudarili, da so prekinitve med spolnimi odnosi trajale dlje časa. Tako se je oškodovanka po prvem spolnem odnosu deset minut umivala na stranišču, jokala, nato sta se z obsojencem skregala, ker odnosa ni hotela in odšla je v posteljo. Obsojenec je prišel za njo in hotel še en spolni odnos, ona pa ne. Spet sta se skregala, ponovno jo je vzel na silo. Potem sta se ponovno pogovarjala, obsojenec ji je govoril, da ima zelo visok libido. Ko se je hotela uleči k spanju, je še tretjič v tej noči s silo dosegel spolni odnos.

10.Stališču, da gre za tri samostojna kazniva dejanja posilstva, pritrjuje tudi kazenskopravna teorija. Ta šteje, da posilstvo ni kolektivno kaznivo dejanje, saj inkriminacija posilstva po 170. členu KZ-1 ne vsebuje nedovršnih glagolov za opis izvršitvenega ravnanja.

Izvršitveni ravnanji iz katerih je sestavljeno kaznivo dejanje posilstva sta t. i. prisilitveno ravnanje (ki je sicer samostojno inkriminirano v splošnem kaznivem dejanju prisiljenja po 132. členu KZ-1) in t. i. spolno ravnanje. Pogoj za dokončanje tega delikta pa je (vsaj) začeto prodiranje (moškega) spolnega uda v (žensko) nožnico, kar je kazenskopravno pojmovano kot spolno občevanje.

Kaznivo dejanje posilstva je tako dokončano v časovni in prostorski točki začetka prodiranja. Čeprav spolno občevanje traja - in ima posilstvo v tem smislu elemente trajajočega delikta - dokler je moški spolni ud na opisan način v ženskem telesu.

V zakonskem opisu kaznivega dejanja posilstva uporabljen glagol občevati, ki je glede na glagolski vid nedovršen, torej izraža zgolj (po njegovi trajajoče) ravnanje v smeri izpolnitve dejanja.

Ključen za dokončanje tega kaznivega dejanja je nastop - in ne (šele) prenehanje - prepovedane posledice. Ta nastopi z začetim prej opisanim prodiranjem v telo, kar je bilo v konkretnem primeru v prvi noči trikrat.

11.Vložniki pravilno navajajo, da izvršitev treh kaznivih dejanj posilstva na škodo iste oškodovanke v njeni sobi v isti noči povezuje več povezovalnih okoliščin. Poleg krajevne in časovne povezanosti zlasti tudi subjektivne okoliščine na strani oškodovanke, to je njena neizkušenost in njen sram, zaradi katerega na pomoč ni poklicala staršev. Vendar navedeno samo po sebi za zaključek, da je šlo za enovito kaznivo dejanje, ne zadošča. Tako ni mogoče pritrditi vložnikom, da je šlo za homogeno dejanje, kakor tudi ne, da bi delitev obsojenčevih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka v smislu materialnih kazenskih določb, kar je eden od pogojev za presojo dejanja kot enovitega.

12.Neuspešno je tudi njihovo sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru. Pri odločanju v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče vezano na primere iz svoje sodne prakse. Do pravnih stališč v sodbah, ki pred njim niso bile preizkušene, kar velja tudi za sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 32423/2021 z dne 14. 12. 2023, na katero se sklicujejo vložniki, se ne more opredeliti.

13.Vložniki tudi neutemeljeno grajajo, da sta sodišči pri presoji, da gre za tri kazniva dejanja posilstva, upoštevali vse okoliščine življenjskega primera in ne zgolj to, kar je zapisano v izreku prvostopenjske sodbe. Sodna praksa je oblikovala enovito kaznivo dejanje prav iz razloga, ker bi deljenje dogodka na več kaznivih dejanj bilo neživljenjsko. Za presojo, ali gre več kaznivih dejanj šteti kot enovito ravnanje, so zato pomembne vse okoliščine življenjskega primera in ne zgolj tiste, ki izhajajo iz krivdoreka.

14.Vrhovno sodišče tako pritrjuje pravilni presoji sodišč nižje stopnje, da v konkretnem primeru vsako ravnanje obsojenca v prvi noči predstavlja samostojno kaznivo dejanje posilstva, ki je bilo prvič, drugič in tretjič dokončano z vstopom obsojenčevega spolnega uda v oškodovankino nožnico, kar je obsojenec vsakokrat (trikrat) dosegel tako, da je s silo zlomil odpor oškodovanke, ki v spolne odnose ni privolila. Obsojenec z vsakim naslednjim spolnim odnosom ni vzdrževal, obnavljal ali krepil protipravnega stanja prejšnjega ravnanja

, temveč je po storitvi prvega dejanja protipravna posledica prenehala. Ob storitvi drugega dejanja je torej šlo za ločeno dejanje, s katerim je obsojenec znova s silo zlomil odpor oškodovanke in (drugič) uresničil prepovedano posledico. Ta je po storitvi drugega dejanja (spet) prenehala in je tako tudi pri storitvi še tretjega dejanja šlo prav tako za ločeno dejanje, s katerim je obsojenec znova s silo zlomil odpor oškodovanke in (tretjič) uresničil prepovedano posledico. Pritrditi je tako sodiščema nižje stopnje, da bi bilo v obravnavanem primeru pojmovanje, da je tri zaporedne spolne akte, šteti kot en enovit spolni akt, neživljenjsko. Zato uveljavljena kršitev kazenskega zakona ni podana.

15.Po vsem navedenem se stališče vložnikov, da je sodišče napačno uporabilo določbe kazenskega zakona o pojmu enovitega kaznivega dejanja, izkaže za zgrešeno. Kazenski zakon je v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP), prekršen le, ko je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon. V obravnavani zadevi pa je bilo pravnomočno ugotovljeno, da so se v prvi noči zgodila tri posamezna obsojencu očitana kazniva dejanja posilstva.

16.Vprašanje, koliko časa je kritične noči preteklo med posameznimi tremi posilstvi za pravno oceno, ali je šlo za enovito kaznivo dejanje ali za tri posilstva, ni relevantno, kot zmotno trdijo vložniki. S preostalimi trditvami v obeh zahtevah, da: (i) med posameznimi spolnimi akti ni bilo daljše prekinitve, (ii) obsojenec in oškodovanka dejanja nista zaznavala kot izolirane epizode, (iii) ni zadosti podatkov za časovno jasno medsebojno ločenost treh kaznivih dejanj posilstva, (iv) ni bila uporabljena fizična sila, (v) oškodovankino vedenje ni kazalo na odpor ali prisilo, (vi) je obsojenec zmotno sklepal o oškodovankini privolitvi, (vii) je oškodovanka tudi njemu naredila ljubezenski ugriz, on pa modrice na njenem obrazu pustil v navalu strasti, (viii) ni izkazana oškodovankina nemožnost izognitve ali upiranja spolnemu odnosu vložniki pod videzom uveljavljenih kršitve kazenskega materialnega in procesnega zakona kot razlog zatrjujejo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar, kot že uvodoma povedano, v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno.

17.Vložniki kršitev kazenskega zakona uveljavljajo tudi s trditvami, da ni podan zakonski znak sile kot eden od (alternativno določenih) zakonskih znakov kvalificirane oblike kaznivega dejanja posilstva po tretjem odstavku 170. člena KZ-1. Trdijo, da je za obstoj te hujše oblike potrebno, da storilec pri izvršitvi kaznivega dejanja uporabi izrazito fizično silo, ki presega običajno silo za premagovanje oškodovankinega odpora, ali da povzroči telesne poškodbe, posebno ponižanje ali druga hujša posledična ravnanja. Menijo, da takšne sile ni bilo, saj obsojenčeva ravnanja niso bila usmerjena k fizičnemu podrejanju oškodovanke s posebno stopnjo brutalnosti.

18.Zakonski znak prisiljenja je v vseh petih primerih opisan konkretizirano z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, ki izkazujejo uporabo sile. Iz konkretnega dela opisa kaznivih dejanj v izreku sodbe jasno izhaja, da je oškodovanka vseh pet spolnih odnosov zavrnila, obsojenec pa jo je nato vsakič močno zgrabil in jo v prvem primeru porinil v ležeč položaj, se ulegel nanjo, da se ni mogla premikati in jo, ker je bil močnejši, slekel, s silo razklenil noge (točka 1.1. izreka) ter jo v naslednjih štirih primerih močno zgrabil in obrnil v "pasji položaj" in jo močno držal, da se ni mogla izmikati (točke 1.2, 1.3, 2. in 3. izreka) in ji vsakokrat potisnil svoj spolni ud v njeno nožnico in z njo spolno občeval. Pritrditi je presoji sodišč, da je tako določno opisana sila, ki se je odražala v obsojenčevi nepremagljivi telesni prevladi nad oškodovanko, katero je z uporabe takšne sile - ob odsotnosti njene privolitve, z neupravičenim posegom v njeno spolno nedotakljivost - prisilil k spolnemu občevanju. Takšna opredelitev sile je skladna z ustaljenim stališčem sodne prakse, da pri kaznivem dejanju posilstva ni nujno, da pride do fizičnega odpora žrtve ter da zadošča, da je bilo upor mogoče pričakovati in ga je storilec od vsega začetka želel izključiti, če sta sila in grožnja takšni, da že sami po sebi izključujeta odpor, do česar lahko pride zlasti takrat, ko žrtev spozna, da zaradi brezizhodnosti njenega položaja odpor ne bo uspešen.¹⁰ V takem primeru njena vdaja ne pomeni pristanka na spolno občevanje, temveč le to, da je z uporabo takšne sile (ali grožnje) storilec strl njen odpor in je v posledici tega prišlo do spolne združitve. Tozadevno je zakonski znak prisiljenja z uporabo sile v opisih vseh petih kaznivih dejanj posilstva po tretjem odstavku 170. člena KZ-1 ustrezno konkretiziran, sodbi sodišč nižje stopnje pa imata v zvezi s tem tudi jasne in razumne razloge (prvostopenjska sodba v točkah 59 in 60 ter drugostopenjska sodba v točkah 27 in 28). Zato tudi v temu delu uveljavljena kršitev kazenskega materialnega zakona ni podana.

Kaznivo dejanje izsiljevanja

19.Vložniki trdijo, da obsojenec ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja izsiljevanja, saj da mu je oškodovanka denar izročila z namenom potovanja v Nemčijo in ne zaradi njegovih groženj, da bo razkril posnetke njunih intimnih odnosov. Trdijo, da sta sodišči izpovedbo oškodovanke napačno povzeli, saj da je oškodovanka povedala, da ji je obsojenec grozil zato, da bi zaradi njega pustila svojega fanta.

Vložnikom je na enake pritožbene navedbe sodišče druge stopnje pravilno odgovorilo, da je oškodovanka v preiskavi¹¹ izpovedala, da ji je obsojenec, ko je bila dne 31. 8. 2023 s fantom v Kranju, napisal, da naj mu da 70,00 EUR oziroma najprej 100,00 EUR, da jo bo za zmeraj pustil pri miru in da sta opravila. Rekel ji je, da lahko odstrani tudi njenega fanta ali pa mu pokaže posnetke na telefonu, ko jo je snemal v sobi med spanjem in med spolnim odnosom, da ju bodo ti posnetki spravili narazen. Tako jo je prepričal, da mu je zadaj na parkirišču Koloseja izročila 70,00 EUR, saj več denarja ni imela. Povedala je sicer tudi, da sta se takrat zmenila, da gre obsojenec še isti večer v Nemčijo in ji je odleglo, da se je njena nočna mora končala. Prav tako je na zaslišanju v preiskavi in tudi na glavni obravnavi dne 17. 9. 2024, navedla, da ji je grozil, če se ona ne zaveda, kakšen vpliv ima on v Kranju, da lahko fantu pokaže sliko, ki jo posnel pri njej, in da bo fanta izgubila ter da če bo oškodovanka njega blokirala, ji bo uničil življenje, Albanci pa razbili hišo, poiskali fanta in prijatelje ter jim grozili.¹² Vložniki tako s selektivnim navajanjem izpovedbe oškodovanke, da ji je obsojenec grozil zato, da bi pustila svojega fanta, ne uveljavljajo zatrjevane bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč nedovoljeno nasprotujejo dokazni presoji pravnomočne sodbe. Enako velja tudi glede trditve, da ni vzročne zveze med obsojenčevimi grožnjami in oškodovankino izročitvijo denarja.

Zatrjevane (bistvene) kršitve določb kazenskega postopka

20.Trditve zagovornikov iz Odvetniške družbe Čeferin, Pogačnik, Novak, Koščak in partnerji v zahtevi, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zadostilo standardu obrazloženosti dokazne ocene in da ni jasno pojasnilo, kako je presodilo medsebojna nasprotja med posameznimi dokazi, s katerimi vložniki utemeljujejo uveljavljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, so materialno neizčrpane, saj jih odvetnik Matevž Tratar v vloženi pritožbi ni zatrjeval, čeprav za to ni bilo nobenih ovir.¹³ Enako velja tudi za nadaljnje trditve, da takšna obrazložitev ne omogoča preizkusa pravilnosti in popolnosti dokazne presoje, s katerimi vložniki utemeljujejo kršitev pravice obrambe do učinkovitega varstva pravic ter pravice do poštenega sojenja po 22. in 29. členu Ustave in 6. členu EKČP. Z uveljavljanjem, da je bil obsojenec prepričan, da je oškodovanka zaljubljena vanj, da je soglašala s spolnimi odnosi in da si želi življenja z njim ter, da je bila oškodovanka dva dni po tem, ko je njena mama na njej opazila modrice, zaradi obsojenčevega ljubosumnega ekscesa na njenem domu prisiljena svojim bližnjim razkriti razmerje z obsojencem in je vsa obsojenčeva dejanja za nazaj pretolmačila kot posilstva, vložniki pod videzom uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP po vsebini uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

21.Zagovorniki iz Odvetniške družbe Čeferin, Pogačnik, Novak, Koščak in partnerji drugostopenjskemu sodišču očitajo kršitev 25. člena Ustave RS. V obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje pogrešajo opredelitev do pritožbenih očitkov glede zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Trdijo, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede nasprotij v izpovedbah oškodovanke, njenega vedenja po kaznivih dejanjih ter pomena komunikacije in drugih materialnih dokazov, ki bi lahko nakazovali drugačno naravo njunega odnosa. Trdijo še, da je sodišče druge stopnje v razlogih sodbe poenostavljeno in brez komentarjev pritrjevalo prvostopenjski sodbi. Z navedenim vložniki ne uveljavljajo obsojenčeve ustavno zagotovljene pravice do učinkovitega pravnega sredstva, temveč po vsebini uveljavljajo kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki ni podana. Sodišče druge stopnje se je izrecno in poglobljeno opredelilo do vseh pritožbenih očitkov, s katerimi je bila izpodbijana verodostojnost oškodovanke¹⁴ . Če se vložniki ne strinjajo z vsebino razlogov pritožbenega sodišča, pa s tem ne uveljavljajo katerega od dopustnih razlogov za vložitev tega izrednega pravnega sredstva iz prvega odstavka 420. člena ZKP.

22.Vložniki dalje trdijo, da sodišče prve stopnje v določbi 365. člena ZKP ni imelo podlage za izdajo popravnega sklepa, saj da ni popravilo očitno napačnega zapisa, ampak je vsebinsko spremenilo sodbo. Uveljavljajo, da navedeno kaže tudi na nepristranskost sodnice tekom celotnega sodnega postopka, tako v subjektivnem kot v objektivnem smislu. S povzetimi trditvami iz zahtev se ne gre strinjati.

23.Vložniki pravilno povzemajo, da je sodišče prve stopnje dne 20. 9. 2024 razglasilo sodbo, s katero je bila obsojencu za skupno sedem kaznivih dejanj izreklo enotno kazen petnajst let zapora. V pisnem odpravku sodbe pa je zapisalo, da je obsojencu izrečena enotna kazen petnajst let in šest mescev zapora, torej pol leta daljša zaporna kazen, kot je bila razglašena. Predsednica senata je nato dne 28. 3. 2025 izdala popravni sklep, s katerim je navedeno neskladje odpravila. V popravnem sklepu je navedla, da se pisni odpravek sodbe spremeni tako, da se obsojencu izreče enotna kazen 15 let zapora.

24.Ni mogoče pritrditi vložnikom, da prvostopenjsko sodišče za izdajo takšnega sklepa ni imelo zakonskega pooblastila. Že pritožbeno sodišče je vložnikom pravilno pojasnilo, da je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom le odpravilo neskladje med pisno izdelano sodbo in njenim izvirnikom, tako da je po popravi te napake izrek v izvirniku in pisno izdelani sodbi enak. Za takšno postopanje je imelo izrecno zakonsko pooblastilo v prvem odstavku 365. člena ZKP, ki sodišču daje pooblastilo, da samo po uradni dolžnosti poskrbi za odpravo pomot v imenih in številkah ter drugih očitnih pisnih in računskih pomot, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo, in sicer predsednica senata z izdajo posebnega sklepa, tudi v konkretnem primeru. Ker je imela za takšno postopanje predsednica senata izrecno zakonsko pooblastilo, vložniki pa razlog za njeno nepristranskost temeljijo izključno na izdaji popravnega sklepa, tudi z uveljavljanjem kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne morejo uspeti. Brez uspeha zato zagovorniki s ponavljanjem navedb, na katere jim je obrazloženo odgovorilo že višje sodišče, vztrajajo tudi v vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti. Po obrazloženem v zahtevah uveljavljene kršitev določbe 364. člen ZKP ter kršitve ustavnih pravic po 22., 23. in 29. členu Ustave niso podane.

25.Brez podlage v podatkih spisa so trditve vložnikov, da bi bila zaradi teže postopka potrebna oprava javne seje pritožbenega senata. Pregled procesnih dejstev pokaže, da zagovornik tega ni predlagal, senat oziroma njegov predsednik pa ni ocenil, da bi bila navzočnost obsojenca in njegovega zagovornika koristna za razjasnitev stvari.

Zavrnitev dokaznih predlogov

26.Vložniki dalje trdijo, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge (i) za dopolnitev izvedenskega mnenja sodne izvedenke za klinično psihologijo Marjane Zidar (ii) za postavitev sodnega izvedenca psihiatra, (iii) za pridobitev in ogled vseh sporočil, fotografij, klicev in videoposnetkov na obsojenčevem telefonu v času, ko je bil v Sloveniji, (iv) za izdelavo in prepis celotne komunikacije iz aplikacije WhatsApp med obsojencem in oškodovanko za obdobje od 17. 8. 2023 do 1. 9. 2023 ter (v) za pridobitev posnetkov varnostnih kamer iz lokala C.

27.Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala.

28.Dokazni predlog za prepis in prevod celotne komunikacije iz aplikacije Whatsapp med obsojencem in oškodovanko za obdobje od 17. 8. 2023 do 1. 9. 2023, je zagovornik utemeljeval z enakimi navedbami kot v zahtevah (da bo iz navedene komunikacije razviden odnos med obsojencem in oškodovanka ter vsebina njune komunikacije, kot tudi, da se bo na podlagi navedenega dokaza lahko preverila verodostojnost pričanja oškodovanke, saj je to edini dokaz o tem, kaj sta v kritičnem času medsebojno komunicirala), je dejansko bil izveden¹⁷ . Da se v spisu nahaja prevedena celotna komunikacija med obsojencem in oškodovanko, je na enake navedbe v pritožbi odgovorilo že višje sodišče¹⁸ .

29.Zagovornik dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja sodne izvedenke za klinično psihologijo že v pisnem dokaznem predlogu, ki ga je podal na predobravnavnem naroku, ni specificiral. Predlagal je, da naj sodna izvedenka pregleda vsa izmenjana sporočila preko aplikacije Whatsapp med oškodovanko in obsojencem ter izdela dopolnitev svojega mnenja. Hkrati je zagovornik predlagal, da izvedenka ustno pojasni odgovore na vprašanja, ki jih je zastavil v tem pisnem dokaznem predlogu.

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja zavrnilo z obrazložitvijo, da je izvedenko neposredno zaslišalo na glavni obravnavi, na kateri ji je vprašanja postavljal tudi zagovornik in mu je izvedenka na vsa vprašanja odgovorila.

Sodišče druge stopnje je presodilo, da je bila obsojencu z zaslišanjem izvedenke dana možnost, da izvedenko vpraša o vseh dejstvih in nejasnostih v zvezi z izvedenskim mnenjem. Obrazložilo je, da ni bilo treba odrediti dopolnitve izvedenskega mnenja, saj (i) je izvedenka na vsa vprašanja obrambe (jasno) odgovorila, (ii) po zavrnitvi dokaznega predloga pa zagovornik ni predlagal ponovnega zaslišanja izvedenke.

30.Brez uspeha vložniki v zahtevah dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja utemeljujejo z navedbami, da bi izvedenka v dopolnitvi izvedenskega mnenja po pregledu celotne komunikacije preko Whatsappa med obsojencem in oškodovanko lahko podala verodostojno oceno o tem, ali je oškodovanka zaradi psiholoških mehanizmov realno sliko dogajanja kakorkoli popačila ter da je v posledici zavrnitve dokaznih predlogov dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

31.Sodna izvedenka za klinično psihologijo je ob izdelavi pisnega izvedenskega mnenja v preiskavi razpolagala s celotnim spisom, v katerem se je takrat nahajala komunikacija preko aplikacije Whatsapp med obsojencem in oškodovanko. To komunikacijo, ki je potekala v nemškem jeziku, je v predkazenskem postopku prevedel kriminalist. Na glavni obravnavi jo je iz nemškega v slovenski jezik prevedla sodna tolmačka za nemški jezik, kot je pojasnjeno v točki 28 obrazložitve te sodbe.

32.Z zgoraj navedeno utemeljitvijo dokaznega predloga v zahtevah poskušajo vložniki vnesti dvom v popolnost oziroma pravilnost pravnomočno ugotovljenega stanja, pri čemer ne izkažejo z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi s tem dokazom v predmetnem postopku uspeli na način, da bi bila z izvedbo tega dokaza odločitev sodišča drugačna. Vložniki namreč (tudi) v zahtevah ne konkretizirajo, kateri del komunikacije, ki naj jo izvedenka pregleda, se nanaša na odločilna dejstva v zvezi s kazenskopravnim očitkom obsojencu. S takšno utemeljitvijo dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja v zahtevi za varstvo zakonitosti pa obramba glede na v sodni praksi vzpostavljen standard, ki se zahteva za uveljavljanje kršitve pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov v postopku pred Vrhovnim sodiščem, ne more uspeti.

33.Dokazni predlog, katerega namen je ugibanje, kaj vse bi izvedenka (še) lahko ugotovila v dopolnitvi izvedenskega mnenja na podlagi pregleda celotne komunikacije med obsojencem in oškodovanko, in ki ga je sodišče v razlogih sodbe označilo za nepotrebnega za presojo kazenskopravnega očitka obsojencu, torej ni mogoče šteti za ustrezno konkretiziran. Gre za tako imenovano ribarjenje, v okviru katerega obsojenčeva obramba ni konkretno navedla, na podlagi katere konkretne vsebine pogovorov bi izvedenka v dopolnitvi izvedenskega mnenja ugotovila, da sta obsojenec in oškodovanka po aplikaciji Whatsapp komunicirala na takšen način, da bi njena dopolnitev izvedenskega mnenja lahko vplivala na drugačno presojo pravno relevantnih dejstev. Ocena verodostojnosti izpovedbe oškodovanke pa je v izključni pristojnosti sodišča in ne izvedenke.

34.Utemeljitev, da je dopolnitev izvedenskega mnenja potrebna iz razloga ker je sodišče odločitev o posilstvih v pretežni meri oprlo na osebnostne značilnosti oškodovanke, kot jih je ugotovila izvedenka, pri čemer se je na izvedensko mnenje opirala ocena verodostojnosti oškodovanke in razlaga njenega vedenja v ključnih trenutkih, v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni bila uveljavljena. Vložniki ne obrazložijo, da tega v pritožbi ne bi mogli uveljavljati, zato je zahteva v tem delu materialnopravno neizčrpana.

35.Postavitev izvedenca psihiatra je zagovornik predlagal z obrazložitvijo, da naj izvedenec pregleda oškodovanko in poda mnenje o tem, ali se je sposobna udeležiti zaslišanja na glavni obravnavi oziroma kdaj bo tega sposobna. Ta dokazni predlog je zagovornik podal glede na izpovedbo oškodovankine lečeče psihiatrinje B.B. v juniju 2024, da oškodovanka zaradi post travmatske stresne motnje (njeno razpoloženje je izrazito depresivno, čustvovanje anksiozno, labilno, njeno vsakodnevno funkcioniranje okrnjeno) še več mescev ni sposobna pričati. Sodišče prve stopnje je oškodovanko septembra ob uporabi določbe 327. člena ZKP zaslišalo na glavni obravnavi. Dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra je zato zavrnilo.

Že pritožbeno sodišče je vložnikom pojasnilo, da je sodišče prve stopnje brez podanega mnenja izvedenca psihiatra ugodilo predlogu obrambe za zaslišanje oškodovanke. S tem je dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra postal odveč. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi izvedenec psihiater podal mnenje o tem, ali so posledice, za katerimi trpi oškodovanka, dejansko posledica kaznivih dejanj ali zgolj posledica sekundarne viktimizacije je presodilo, da obramba dokaznega predloga v tej smeri tekom postopka ni podala. Zaključilo je, da je v pritožbi nedovoljeno širila dokazni predlog. Navedlo je, da se je do navedenega opredelila kot priča zaslišana oškodovankina lečeča psihiatrinja. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti zgolj ponavljajo pritožbene navedbe, z razlogi sodišča druge stopnje se argumentirano ne soočijo, zato ne morejo biti uspešni.

36.Zagovornik je predlagal tudi, da sodišče (i) vpogleda narejene fotografije, poslana sporočila in video posnetke obsojenca nastale v avgustu 2023, ko je bil obsojenec v Kranju in (ii) po potrebi vpogleda v vso komunikacijo obsojenca na vseh aplikacijah z drugimi sogovorniki o tem, ali in kaj je obsojenec svojim prijateljem in družinskim članom povedal o oškodovanki, ali jim je posredoval fotografije, posnetke in drugo. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je obsojenec svoje videnje dogodkov pojasnil v zagovoru, da je relevantna komunikacija med njim in oškodovanko v spisu in da je fotografiji, ki sta ju s telefonom posnela skupaj z oškodovanko, priložil dopolnjenemu zagovoru, ki ga je sodišče dokazno ovrednotilo.

37.Sodišče je dokazno ovrednotilo tudi tri videoposnetke na obsojenčevem mobilnem telefonu (v točki 72 obrazložitve prvostopenjske sodbe) ter celotno komunikacijo iz aplikacije Whatsapp med obsojencem in oškodovanko za obravnavano obdobje, kot to izhaja iz točke 27 obrazložitve te sodbe. Dokazni predlog po pridobitvi dodatne komunikacije je zavrnilo z obrazložitvijo, da to, kar je obsojenec pisal in poslal svojim drugim sogovornikom o odnosu z oškodovanko, ne bi prispevalo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja.

Tem razlogom in oceni prvostopenjskega sodišča je v postopku s pritožbo pritrdilo sodišče druge stopnje. Vložniki v zahtevah zgolj navajajo, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za pridobitev in ogled vseh sporočil, fotografij, klicev in videoposnetkov na obsojenčevem telefonu za čas, ko je bil v Sloveniji, pri čemer se z razlogi iz izpodbijane pravnomočne sodbe argumentirano ne soočijo niti konkretizirano ne navedejo, katero komunikacijo štejejo za pravno relevantno. Vložniki tako v zahtevah ne konkretizirajo pravne relevantnosti tega dokaznega predloga.

38.V zvezi z dokaznim predlogom za pridobitev posnetkov varnostnih kamer iz lokala C. vložniki v zahtevah sami povejo, da so ti posnetki bili izbrisani. Navedeno izhaja tudi iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki je v zvezi s tem zaslišalo lastnika lokala, ki je povedal, da posnetki ne obstajajo več, saj jih v lokalu hranijo le petindvajset dni. Za dokazni predlog za pridobitev posnetkov varnostnih kamer iz lokala C. se je torej izkazalo, da dokaza ni več.

39.Po presoji Vrhovnega sodišča z zavrnitvijo dokaznih predlogov obsojenčeva pravica do obrambe po 29. členu Ustave ni bila prekršena. Tega, da in kako je neizvedba dokaznih predlogov vplivala na zakonitost sodbe, vložniki v zahtevah ne zatrjujejo ter tako ne zadostijo pogoju iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Z nepriznavanjem vsebine razlogov sodb sodišč nižje stopnje, s katerimi so bili zavrnjeni dokazni predlogi, pa vložniki ne uveljavljajo (bistvenih) kršitev pravil postopka, temveč si v posledici zavzemanja za dopustitev pravnomočno zavrnjenih dokaznih predlogov prizadevajo za drugačno dokazno oceno, s čimer pa v postopku z obravnavanima izrednima pravnima sredstvoma ne morejo uspeti.

Kazenska sankcija

40.Vložniki v obeh zahtevah izpodbijajo tudi odločitev o kazni. Menijo, da sodišče ni zasledovalo namena kaznovanja, saj so mlademu obsojencu z visoko izrečeno kaznijo odvzeta najbolj aktivna leta življenja. Z navedenim vložniki uveljavljajo izpodbojni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti. Ostale trditve zagovornikov, da izrečena zaporna kazen ne zasleduje pravičnega razmerja med težo kaznivega dejanja in stopnjo krivde obsojenca, je pretirana in je sodišče pri njenem izreku kršilo načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS, načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in načelo sorazmernosti, so materialno neizčrpane, saj v predhodnem postopku s pritožbo niso bile uveljavljene. S trditvijo, da je višje sodišče zmotno obrazložilo olajševalne okoliščine, pa vložniki po vsebini uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

41.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane in da sta zahtevi vloženi tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. ZKP člena zavrnilo.

42.Glede na osebne podatke, ki so razvidni iz izreka in obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter dejstva, da se obsojenec nahaja na prestajanju dolgoletne zaporne kazni, pred tem pa je bil v priporu in odtlej ne prejema nobenih prihodkov, ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

43.Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali vrhovni sodnik in sodnice Maja Baškovič, Marjeta Švab Širok, mag. Aleksander Karakaš in mag. Andreja Sedej Grčar. Vrhovni sodnik Tomaž Pavčnik je napovedal odklonilno ločeno mnenje.

-------------------------------

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA TOMAŽA PAVČNIKA

Povezava na PDF dokument

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 29 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 365, 365/1 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 170

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.