Jedro

Prejšnji lastnik - italijanski državljan ni mogel izgubiti jugoslovanskega državljanstva po 2. odstavku 45. člena zakona o državljanstvu iz leta 1945, saj takšnega državljanstva ni nikoli pridobil, ker je bil ves čas državljan Kraljevine Italije. Ker tudi ni živel na območju bivše cone B, ne pride v poštev niti 1. odstavek 10. člena ZDen. Zato ni denacionalizacijski upravičenec.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Sekretariata za stanovanjske zadeve občine z dne 3.3.1994 in zahtevo tožnika (kot dediča že pokojnega prejšnjega lastnika) za denacionalizacijo stanovanjske hiše, zavrgla. V obrazložitvi navaja, da prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja ni moč šteti za upravičenca do denacionalizacije: ne po 1. odstavku 9. člena zakona o denacionalizaciji - ta govori o jugoslovanskih državljanih, iz odločbe Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 28.5.1993 in iz odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 19.10.1993 pa izhaja, da se po predpisih o državljanstvu prejšnji lastnik ni štel za jugoslovanskega državljana; ne po 2. odstavku istega člena, ki se nanaša na osebe nemške narodnosti, ki so po 2. odstavku 35. člena zakona o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) zaradi nelojalnega ravnanja izgubile jugoslovansko državljanstvo, vendar so izjemoma upravičenci, in to v primeru, ko so bili zaradi verskih ali drugih razlogov internirani ali so se borili na strani protifašistične koalicije, tožnik pa o tem ni predložil nobenih dokazov ali podatkov; ne po 1. odstavku 10. člena ZDen, saj prejšnji lastnik ni pridobil jugoslovanskega državljanstva po 15.9.1947, saj je umrl leta 1946, in je vprašanje, ali bi za državljanstvo sploh zaprosil. Za uvedbo postopka po ZDen ni bilo pogojev in bi moral že organ prve stopnje zahtevo za denacionalizacijo zavreči. Tožnik v tožbi uveljavlja vse tri tožbene razloge in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navaja, da upravni organ tožnika ni pozval k predložitvi ustreznih listin v smislu pogojev iz 9. in 10. člena ZDen. Domneva o neizpolnjevanju pogojev po 1. odstavku 10. člena ZDen pa je brez kakršnekoli argumentirane osnove. V upravnem postopku sta bili kršeni načeli materialne resnice in načelo oficialnosti. Prejšnji lastnik je vseskozi živel in delal na območju današnje Slovenije.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Pojem upravičenca v postopku denacionalizacije opredeljuje 9. člen zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93) in to po dveh kriterijih. Prvi kriterij je prvotno lastništvo, to so torej osebe, katerih premoženje je bilo podržavljeno s predpisi oziroma na način določen z zakonom. Drugi kriterij pa je jugoslovansko državljanstvo teh oseb na dan podržavljenja oziroma obstoj posebnih okoliščin v zvezi s temi osebami. Tožnik v tožbi izpodbija tisti del odločbe tožene stranke, ki se nanaša na 2. odstavek 9. člena in na 10. člen ZDen. Sodišče soglaša z razlogi izpodbijane odločbe, da bi moral obstoj posebnih okoliščin, tudi če bi šlo za uporabo 2. odstavka 9. člena ZDen, vendar ne gre, navajati in dokaze o tem predložiti tožnik, ne pa ugotavljati organ po uradni dolžnosti. K tem razlogom sodišče dodaja, da iz podatkov spisa izhaja, da je bil prejšnji lastnik italijanske narodnosti in italijanski državljan in kot tak niti ni mogel izgubiti jugoslovanskega državljanstva po 2. odstavku 45. člena Zakona o državljanstvu iz leta 1945, novela 1948, saj takšnega državljanstva ni nikoli pridobil, ker je bil ves čas državljan kraljevine Italije, živel pa je v Ljubljani. Glede tožnikovega sklicevanja na 1. odstavek 10. člena ZDen pa sodišče ugotavlja, da prejšnji lastnik ni živel na območju bivše cone B. Iz tega razloga tudi ne pride v poštev določba 1. odstavka 10. člena ZDen, po kateri se šteje, da so upravičenci tudi osebe, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bili jugoslovanski državljani, pa so imeli stalno prebivališče na območju današnje Republike Slovenije in jim je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 15.9.1947 z zakonom ali mednarodno pogodbo. Pravna podlaga za ureditev državljanskega statusa teh oseb je bila v 19. in 20. členu Mirovne pogodbe z Italijo, nanašala pa se je na osebe, ki so imele prebivališče na navedenem območju.

Glede na navedeno tožbeni ugovori tožnika niso utemeljeni. Zato je moralo sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) zavrniti kot neutemeljeno.