Jedro

V primeru izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke bi glede na pavšalno in nekonkretizirano zanikanje trditev tožeče stranke o višini neplačanega dela obveznosti po pogodbi o dolgoročnem kreditu, šlo za nedovoljen informativen dokaz. Enako velja glede zavrnitve dokaza z zaslišanjem drugega toženca, saj dokaz z zaslišanjem stranke o temelju zahtevka in o višini izvedenih plačil ne more nadomestiti predhodno postavljenih konkretiziranih trditev o tem dejstvu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prva stopnje.

II. Pritožnici sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 63831/2010 z dne 13.5.2010 v I. in III. odstavku izreka (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Nadalje je naložilo toženkama v korist tožnice plačilo pravdnih stroškov v višini 1.298,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Toženki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP. Predlagali sta, da višje sodišče pritožbi ugodi in da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba toženk je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbene navedbe so pavšalne in tudi v nasprotju z lastnimi navedbami toženk v postopku na prvi stopnji v delu, ko pritožnici navajata, da tožnica sploh nima terjatve do prve toženke in s tem tudi do druge toženke ne, ker je prva toženka poravnala vse obveznosti do tožnice, oziroma ker tožnica ni dokazala, da je prvi toženki izplačala sporno posojilo (kar je oboje tudi nedovoljena novota v skladu z določbo 337.čl. ZPP), saj iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica s predloženimi listinami, ki so potrdile njene navedbe o obstoju in višini terjatve do toženk zadostila lastnemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, čemur pritrjuje tudi sodišče druge stopnje. Prav tako pritožba nima prav, ko prvostopenjskemu sodišču očita, da ni izvedlo dokazov z izvedencem finančne stroke in z zaslišanjem drugega toženca. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da bi v primeru izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke glede na pavšalno in nekonkretizirano zanikanje trditev tožeče stranke o višini neplačanega dela obveznosti po pogodbi o dolgoročnem kreditu, šlo za nedovoljen informativen dokaz. Enako se pritožbeno sodišče pridružuje prvostopenjskemu sodišču v obrazložitvi glede zavrnitve dokaza z zaslišanjem drugega toženca, saj dokaz z zaslišanjem stranke o temelju zahtevka in o višini izvedenih plačil ne more nadomestiti predhodno postavljenih konkretiziranih trditev o tem dejstvu. Sodišče prve stopnje je glede na trditveno podlago spora in izvedene dokaze pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

7. Ker pritožnici s pritožbo nista uspeli, sami nosita svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).