Jedro

Tožniku je bila delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Pomanjkljivost tožbe, ki jo je vložil sam tožnik, čeprav za to ni procesno sposoben, tudi po pozivu sodišča ni bila odpravljena, ker tožnikov zakoniti zastopnik tožbe ni odobril. Navedena pomanjkljivost je takšne narave, da onemogoča nadaljnji postopek, zato je sodišče moralo tožbo zavreči. Sodišče je zavrglo tudi tožnikov predlog za postavitev začasnega zastopnika v tem upravnem sporu. Tožnik ima skrbnika, ki je njegov zakoniti zastopnik, druge okoliščine iz 82. člena ZPP pa niso izkazane. Prav tako ni izkazan dvom v skrbnikovo skrbnost v tem postopku v smislu tretjega odstavka 79. člena ZPP.

Zavreči je bilo treba tudi predlog za izločitev sodišča. Takšnega instituta zakon ne pozna. V skladu z določbo 72. člena ZPP lahko stranka zahteva le izločitev poimensko določenega sodnika.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za postavitev začasnega zastopnika se zavrže. III. Predlog za izločitev Upravnega sodišča se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanimi odločbami je tožena stranka zavrnila tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v različnih zadevah upravnega spora. Tožnik je dne 23. 3. 2015 sam vložil tožbo zoper navedene odločbe. V njej med drugim navaja, da CSD A. ni primeren za skrbnika, saj izrecno noče poskrbeti za njegove pravice. S tem mu povzroča vedno večjo premoženjsko in nepremoženjsko škodo, zato na podlagi 79. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predlaga, da se se mu postavi strokovnega in vestnega skrbnika, sodišču pa predlaga, da mu za potrebe tega postopka postavi začasnega zastopnika, ki mora biti odvetnik ali notar. Glede na to, da predsednica sodišča z ignoranco njegovih nevzdržnih življenjskih razmer krši njegove ustavne pravice, sodniki tega sodišča pa njene odločbe z zlorabami potrjuje kot pravilne, zahteva tudi izločitev naslovnega sodišča. 2. Tožbo, predlog za postavitev začasnega zastopnika in predlog za izločitev sodišča je sodišča zavrglo iz naslednjih razlogov:

3. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben in ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. To izhaja iz 80. člena ZPP, katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) primerno uporabljajo za tista vprašanja postopka v upravnem sporu, ki v ZUS-1 niso urejena.

4. Iz podatkov oziroma listin, ki jih je sodišče pridobilo po uradni dolžnosti, izhaja, da je 10. 10. 2012 postal pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v B. opr. št. N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, s katerim je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Odvzem poslovne sposobnosti je delen v smislu, da je z navedenim sklepom določen obseg poslov, ki jih tožnik ne more opravljati sam. Za posle oziroma aktivnosti, navedene v sklepu, tožnik torej nima poslovne sposobnosti, s tem pa tudi ne pravdne sposobnosti (77. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zato jih lahko opravlja zgolj po zakonitem zastopniku.

5. V skladu s prvim odstavkom 78. člena ZPP stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik.

6. Z odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 22. 9. 2014 je bil C.C., razrešen dolžnosti tožnikovega stalnega skrbnika (1. točka izreka), za novega skrbnika pa je bil imenovan Center za socialno delo A. (2. točka izreka).

Njegove naloge so glede na delni odvzem poslovne sposobnosti enake dolžnostim skrbnika mladoletnika, ki je dopolnil 15 let, in obsegajo tudi zastopanje tožnika v sodnih, upravnih in drugih uradnih postopkih (3. točka izreka). Stroškov v postopku ni bilo (4. točka izreka). Iz potrdila na odločbi izhaja, da je v 1. točki postala pravnomočna dne 26. 9. 2014, v 2., 3. in 4. točki izreka pa dokončna in s tem izvršljiva z dnem 9. 1. 2015. Naknadno pa je bilo sodišče seznanjeno, da je bila pritožba C.C., vložena dne 6. 10. 2014 zoper 2. točko izreka zgoraj navedene odločbe, zavržena z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. … z dne 12. 5. 2015, ki je bila C.C. vročena 29. 5. 2015. To pomeni, da je odločba o imenovanju CSD A. za tožnikovega skrbnika postala dokončna in s tem izvršljiva šele 29. 5. 2015 (glej 5. točko drugega odstavka 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), to je po vložitvi predmetne tožbe. To pa posledično pomeni, da tožnik sedaj ima stalnega skrbnika, ki je v skladu s prvim odstavkom 192. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) njegov zakoniti zastopnik in ima pravico ter dolžnost tožnika zastopati v sodnih postopkih.

7. Glede na navedeno je sodišče CSD A. po prejemu tožbe in nato ponovno 10. 6. 2015 (to je po nastopu izvršljivosti odločbe št. 12211-8/2012-9 z dne 22. 9. 2014) na podlagi določbe prvega odstavka 81. člena ZPP pozvalo k odobritvi zadevne tožbe. CSD A. je z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 9. 4. 2015, izrecno izjavil, da ne odobrava tožbe, ki jo je vložil tožnik sam. Navedeno odločitev je potrdil tudi z dopisom z dne 15. 6. 2015, v katerem vztraja pri predhodno sprejeti odločitvi o neodobritvi tožbe in obeh hkrati s tožbo vloženih predlogov.

8. Pomanjkljivost tožbe, ki jo je vložil sam tožnik, čeprav za to ni procesno sposoben, torej tudi po pozivu sodišča ni bila odpravljena, ker tožnikov zakoniti zastopnik tožbe ni odobril. Ker je navedena pomanjkljivost takšne narave, da onemogoča nadaljnji postopek, je sodišče moralo tožbo zavreči na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 9. Zgoraj navedeni razlog pa utemeljuje tudi zavrženje tožnikovega predloga za postavitev začasnega zastopnika za zastopanje v tem upravnem sporu. Po določbah 82. člena ZPP se namreč začasni zastopnik stranki postavi, če se med postopkom pred sodiščem prve stopnje pokaže, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika stranki predolgo trajal, tako da bi zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali obe stranki. Kolikor je izpolnjen ta pogoj, postavi sodišče stranki začasnega zastopnika zlasti v naslednjih primerih: (1.) če stranka ni pravdno sposobna, pa nima zakonitega zastopnika, (2.) če si koristi stranke in njenega zakonitega zastopnika nasprotujejo, (3.) če imata obe stranki istega zakonitega zastopnika, (4.) če je prebivališče ali sedež stranke neznan, pa stranka nima pooblaščenca, (5.) če je stranka ali njen zakoniti zastopnik, ki nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, v tujini in se ni mogla opraviti vročitev. Tožniku je bil, kot že povedano, zaradi poslovne in s tem procesne nesposobnosti že postavljen (oziroma zamenjan) skrbnik, ki je njegov zakoniti zastopnik, druge okoliščine iz 82. člena ZPP pa niso izkazane. Prav tako ni izkazan dvom v skrbnikovo skrbnost v tem postopku v smislu tretjega odstavka 79. člena ZPP.

10. Iz istega razloga je treba zavreči tudi tožnikov predlog za izločitev sodišča. Pri tem sodišče dodaja, da lahko stranka v skladu z določbo 72. člena ZPP zahteva le izločitev poimensko določenega sodnika, ki postopa v zadevi (enako tudi sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 44/2010 z dne 28. 2. 2010). Instituta izločitve sodišča pa ZPP ne pozna, zato bi bilo takšen predlog treba v vsakem primeru zavreči kot nedovoljen. Bistvo izločitve sodnika je namreč v tem, da se sodnika, ki je z zadevo ali s stranko povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali vsaj ustvarilo dvom, da v sporu ne more odločiti objektivno, nepristransko in z upoštevanjem pravnih kriterijev, izloči iz sojenja. Zato je logično, da se zahteva za izločitev lahko nanaša samo na konkretnega sodnika, v zvezi s katerim mora stranka izkazati vsaj videz pristranskosti, če želi uspeti s svojim predlogom za izločitev.