Jedro

Na dejstvo, da za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji – podlaga ni verodostojna listina, bi izvršilno sodišče moralo biti pozorno, a potem, ko predloga za izvršbo ni zavrglo, temveč je izdalo sklep o izvršbi, bi sklep o izvršbi kljub temu postal pravnomočen, če toženka ne bi vložila ugovora. Po vložitvi ugovora pa se je postopek lahko nadaljeval samo še tako, kot je določeno v 62. členu ZIZ oziroma v ZPP. Zatrjevanje, da predlogu za izvršbo ni bila priložena verodostojna listina, pa v pravdnem postopku pomeni smiselno zatrjevanje, da ni zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga v smislu prvega odstavka 437. člena ZPP.

Ker iz aneksa izhaja, da bo tožnica šele po prejemu celotne kupnine toženki plačala znesek 80.000,00 EUR kot delno plačilo za nakup apartmajske enote v novozgrajenem objektu, toženka pa celo sama priznava, da tožnici zadnjega dela kupnine v znesku 80.000,00 EUR ni plačala, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev toženke še ni zapadla v plačilo, s tem pa pogoji za pobot po 311. členu OZ niso izpolnjeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 45108/2009 z dne 10. 04. 2009, ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka. Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 3.605,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

2. Po napovedi pritožbe je zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožnice zavrže oziroma podrejeno tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženki naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta dne 04. 12. 2007 sklenili Prodajno pogodbo in darilno pogodbo (priloga A4), s katero sta se dogovorili, da bo tožnica toženki prodala nepremičnine parc. št. 341/3, 341/4 in 341/1, vse za ceno 1.236.000,00 EUR z vključenim DDV. Dogovorili sta se, da bo toženka kupnino plačala v 4 obrokih, pri čemer bi zadnji obrok morala plačati do dne 15. 05. 2008, a ga je poravnala le delno (120.000,00 EUR), preostanka v višini 80.000,00 EUR pa ni plačala. Pravdni stranki sta nadalje dne 05. 12. 2007 k pogodbi z dne 04. 12. 2007 sklenili aneks (priloga A9), v katerem sta zapisali, da bo tožnica po prejemu celotne kupnine toženki plačala znesek 80.000,00 EUR kot delno plačilo za nakup apartmajske enote v novozgrajenem objektu, pri čemer bo imela tožnica možnost izbire apartmaja pred drugimi kupci, pogoji prodaje pa bodo zanjo enaki ali boljši kot pogoji, pod katerimi bo toženka tržila ostale apartmaje. Tožnica s predmetno tožbo od toženke zahteva preostalo kupnino za nepremičnine v višini 80.000,00 EUR.

6. V konkretnem primeru se je postopek začel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 09. 04. 2009. Kot verodostojno listino je tožnica navedla prodajno pogodbo in darilno pogodbo z dne 04. 12. 2007. Toženka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da prodajna pogodba ni ne verodostojna listina ne izvršilni naslov, saj ni sklenjena v obliki notarskega zapisa, izvršilno sodišče pa je izdalo sklep z dne 03. 07. 2009, s katerim je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. O vprašanju, ali pogodba predstavlja verodostojno listino ali ne, se izvršilno sodišče ni izreklo, toženka pa zoper razveljavitveni sklep ni vložila pritožbe. V nadaljnjem postopku so se uporabljale določbe kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (431. člen ZPP do 442. člen ZPP).

7. Verodostojna listina je med drugim tudi po zakonu overjena zasebna listina (2. odstavek 23. člena ZIZ). Po teoriji (Vesna Rijavec: Civilno izvršilno pravo, str. 143) in prevladujoči sodni praksi (VSL sklep III Cp 3151/2005 z dne 29. 06. 2005, VSL sklep II Cpg 1013/2000 z dne 25. 01. 2001, VSL sklep III Cp 1650/2004 z dne 29. 09. 2004 itd.) gre za listino, na kateri je po zakonu overjen le podpis zavezanca. V konkretnem primeru je na prodajni in darilni pogodbi overjen zgolj podpis tožnice in ne toženke (zavezanke), zato posledično te pogodbe ni mogoče šteti kot verodostojno listino. Pri tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da predmetna pogodba prav tako ne predstavlja izvršilnega naslova, saj ni sklenjena v izvršljivem notarskem zapisu (17. člen ZIZ).

8. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi na dejstvo, da za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji – podlaga ni verodostojna listina (2. odstavek 23. člen ZIZ), izvršilno sodišče moralo biti pozorno, a potem, ko predloga za izvršbo ni zavrglo, temveč je izdalo sklep o izvršbi, bi sklep o izvršbi kljub temu postal pravnomočen, če toženka ne bi vložila ugovora. Po vložitvi ugovora pa se je postopek lahko nadaljeval samo še tako, kot je določeno v 62. členu ZIZ oziroma v ZPP (VSL sodba in sklep I Cpg 1401/2003 z dne 26. 05. 2004). Zatrjevanje, da predlogu za izvršbo ni bila priložena verodostojna listina, pa v pravdnem postopku pomeni smiselno zatrjevanje, da ni zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga v smislu prvega odstavka 437. člena ZPP (Vesna Rijavec: Civilno izvršilno pravo, str. 209). Ta določa, da sodišče na ugovor, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga (ali sklepa o izvršbi) razveljavi plačilni nalog (ali sklep o izvršbi) in nato obravnava glavno stvar kot v rednem pravdnem postopku. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ki je zadevo obravnavalo kot v rednem pravdnem postopku po vseh procesnih pravilih in upoštevaje predloženo prodajno pogodbo in darilno pogodbo kot dokazno listino. Pri tem je tudi odločilo o plačilni obveznosti toženke, ni pa razveljavilo sklepa o izvršbi. Po presoji pritožbenega sodišča bi lahko v tem primeru šlo le za relativno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZPP, ki pa ne more vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, ker je sodišče prve stopnje izvedlo rednemu pravdnemu postopku enak postopek (sodba in sklep II Ips 190/2007 z dne 18. 03. 2010).

9. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek zgolj s vpogledom pisnih listin, medtem ko je ostale dokazne predloge (zaslišanje prič) kot nepotrebne zavrnilo. Toženka je zaslišanje prič in zakonitih zastopnikov pravdnih strank predlagala v dokazovanje dejstva, da je bil aneks sklenjen na podlagi medsebojnega ustnega dogovora pravdnih strank, da se za zadnji obrok plačila kupnine v višini 80.000,00 EUR izvrši medsebojni pobot. 10. Iz aneksa izhaja, da bo tožnica po prejemu celotne kupnine toženki plačala znesek 80.000,00 EUR kot delno plačilo za nakup apartmajske enote v novozgrajenem objektu. S strani toženke zatrjevano dejstvo, da soglasje volj glede vsebine, kot je zapisana v aneksu, ni bilo nikoli podano, je povsem v nasprotju s predloženimi dokazi, predvsem s podpisanim aneksom (priloga A3), ki pomeni in predstavlja ravno soglasje pogodbenih strank o njegovi vsebini (15. člen OZ). V primeru, da vsebina aneksa ni bila v skladu s pravo in resnično voljo pravdnih strank (napake volje), bi namreč morala toženka vložiti izpodbojno tožbo, česar pa ni storila in posledično aneks kot tak velja. Ker je njegova vsebina jasna in nedvoumna, se njegova določila uporabljajo tako, kot so zapisana in posebna razlaga določil z ugotavljanjem skupnega namena pravdnih strank in uporabe načel ni ne potrebna ne dopustna (82. člen OZ). Ker tudi dogovarjanja pred sklenitvijo aneksa in nagibi pravdnih strank, niso relevantni (1. odstavek 20. člena OZ in 1. odstavek 40. člena OZ), bi z dokazovanjem takšnih pravno nepomembnih in že dokazanih dejstev postopek zgolj po nepotrebnem zavlačevali. Poleg tega pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v kolikor bi pravdni stranki zasledovali interes po medsebojnem pobotu terjatev, bi to v aneks (lahko) izrecno zapisali. Glede na vse okoliščine je torej sodišče prve stopnje dokazne predloge toženke utemeljeno zavrnilo.

11. Ker iz aneksa izhaja, da bo tožnica šele po prejemu celotne kupnine toženki plačala znesek 80.000,00 EUR kot delno plačilo za nakup apartmajske enote v novozgrajenem objektu, toženka pa celo sama priznava, da tožnici zadnjega dela kupnine v znesku 80.000,00 EUR ni plačala, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev toženke še ni zapadla v plačilo, s tem pa pogoji za pobot po 311. členu OZ niso izpolnjeni. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno sklepalo, da poprejšen prenos lastninske pravice tožnice na toženko kljub 4. členu pogodbe še ne pomeni, da je tožnica štela kupnino za v celoti plačano oziroma da je bila kupnina v celoti plačana; vprašanje, ali in zakaj morda tožnica ne želi več kupiti apartmajske enote v novozgrajenem objektu, pa ni stvar predmetne pravde. Sodišče prve stopnje je tako po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo vse ugovore toženke in nato pravilno odločilo, da je zahtevek tožnice po plačilu preostalega zneska kupnine v celoti utemeljen.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako tudi tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, saj si svojega procesnega položaja z odgovorom na pritožbo ni mogla izboljšati, zato stroški zanj niso potrebni (155. člen ZPP).