Jedro

Odsotnost rešetk na odtočnem kanalu na javni pohodni površini pred šolo predstavlja nedopustno stanje pohodne površine, ki zadosti pravnemu standardu protipravnosti. Vendar pa odstranitev rešetk ni bila dogodek, na katerega bi morala biti občina oziroma v njenem imenu komunalno podjetje v času zatrjevanega škodnega dogodka pripravljena in v zvezi s katerim bi morala takoj ukrepati. Zato zavarovancu toženke ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti in s tem krivdne odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v zavrnilnem delu izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo 750,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2016 dalje do plačila, stroškovni del sodbe (točka III. izreka) pa se spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 77,70 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za plačilo stroškov postopka do plačila.“

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 102,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine: toženi stranki je naložilo, da mora tožniku plačati 750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2016 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Toženo stranko je obvezalo na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 174,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki, obe uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) pritožbenemu sodišču predlaga, naj tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožena stranka pa, naj ga v celoti zavrne, podrejeno obe pritožbenemu sodišču predlagata, naj razveljavi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne v nov postopek.

3. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo njegov prispevek, ki mu ga dejansko ni mogoče pripisati, saj pri hoji ni ravnal malomarno. Napačna je odločitev o višini škode, ker sodišče ni upoštevalo vseh nevšečnosti zaradi zdravljenja in vseh bolečin, ki jih je trpel, pa tudi za strah dosojena odškodnine je prenizka. Obrazloženo graja tudi odločitev o stroških postopka.

4. Tožena stranka meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Protispisna je ugotovitev, da ni sporno, da se je tožnik poškodoval pri hoji po javni površini, ko je stopil v nezavarovan jašek pred vhodom v telovadnico pri OŠ X v A., saj že ves čas postopka ugovarjajo, da se tožnik ni poškodoval na zatrjevan način. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi česa je presodilo, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevan način. Ni se opredelilo do ugovorov v zvezi s točnim časom (uro) tožnikovega padca in izpovedb prič M. in B., da je odstranitev rešetk možna zgolj z izvijačem in veliko silo. Ni jasno, s kakšnim namenom bi to kdo storil. Tožnika poleg tega ob samem padcu ni videl nihče, čeprav naj bi do padca prišlo, ko so starši prihajali po otroke v športno dvorano. Na tožnikovo rentno naravnanost kaže tudi število poškodb pri šoli. Sodišče tudi ni obrazložilo, kako je ugotovilo, da pokrov jaška ni bil nameščen, predvsem pa, kdaj ni bil nameščen. Prestrog in neživljenjski je zaključek, da bi moral zavarovanec tožene stranke vršiti stalno kontrolo in nadzor vseh površin. Iz obvestila PP A. o beleženju vandalizma v okolici OŠ X izhaja, da do v tej pravdi obravnavanega škodnega dogodka ni beležila tovrstnega vandalizma, kar pomeni, da šola ni imela problemov z odstranjevanjem rešetk, zaradi česar ji ni mogoče očitati, da takega vandalizma ni preprečila. Iz sodne prakse (odločbi VSL II Cp 2049/2016 in II Cp 1156/2017) izhaja, da v primeru odtujitve pokrova jaška upravljalec oziroma lastnik površine ni odškodninsko odgovoren za posledice, ki zaradi tega nastanejo. Tožnik ni niti trdil niti ponudil dokazov, da so rešetke manjkale dalj časa, in ni dokazal, da se je pred škodnim dogodkom že kdaj prej zgodilo, da bi bile rešetke kakorkoli odstranjene. Zato zavarovancu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja zaradi opustitve rednega vzdrževanja. Do odstranitve rešetk je prišlo zaradi vandalizma in ne zaradi pomanjkljivega vzdrževanja površine. Za škodo, ki je posledica namernega ravnanja neznanega storilca, ne odgovarja. Tudi glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti je sodišče odločilo nepravilno.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da med pravdnima strankama ni sporno, da se je poškodoval pred vhodom v telovadnico, v resnici pa mu je to verjelo, saj so to potrdile izpovedi zaslišanih policistov, pa tudi izvedenec medicinske stroke ni zapisal ali kako drugače nakazal, da do poškodbe ni prišlo na zatrjevan način. Glede ure škodnega dogodka tožena stranka ni predlagala nobenega dokaza, ki bi podkrepil njene trditve. Iz uradnega zaznamka policije izhaja kdaj je rešetka manjkala: ko so prišli policisti, je gotovo ni bilo. Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da je bilo ravnanje zavarovanca tožene stranke malomarno. Odgovornosti se ne more rešiti z zatrjevanjem, da so rešetke privijačene in močno pritrjene. Nedokazano dejstvo, da je neko stvar težko ali težje odstraniti, še ne pomeni, da odgovorna oseba lahko z manjšo skrbnostjo pregleduje okolico. To še zlasti velja na območju šole. Izpovedba B. in M., da so vijaki zarustali in so zaradi tega težje odstranljivi, kaže na nepazljivost in malomarnost zavarovanca tožene stranke. Vandalizem zavarovanca tožene stranke ne odreši dolžne skrbnosti. Poškodba se je zgodila na sredo, zato je naravnost neverjetno, da zaposleni v šoli, predvsem pa hišnik, niso opazili, da manjka rešetka. To dokazuje, da je zavarovanec tožene stranke ravnal izredno malomarno. Priča M., ravnatelj zavarovanca tožene stranke, sploh ni vedel povedati, kdaj so odpravljali nevarnost. Ukrepali so šele po škodnem dogodku, ko je on poklical na policijo. Višjemu sodišču predlaga, naj pritožbo tožene stranke zavrne in ji naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tožene stranke.

7. Tožnik je vložil direktno tožbo po 965. členu Obligacijskega zakonika (OZ) proti zavarovalnici, pri kateri imata zavarovano odgovornost Občina A. (v nadaljevanju Občina) in OŠ X iz A. (v nadaljevanju Šola). Trdil je, da sta zavarovanca tožene zavarovalnice nerazdelno krivdno odgovorna za škodo, ki mu je nastala 23. 2. 2016 ob 19. uri, ko je stopil v nezavarovan jašek pred Šolo in padel; Občina kot lastnik zemljišča, Šola pa kot upravljalec, bi morala skrbeti za varnost dohoda do telovadnice in poskrbeti, da so vsi odtočni jaški zavarovani. Glede na podano trditveno podlago, na katero je sodišče vezano, bi moral tožnik za uspeh z zahtevkom dokazati, da mu je škoda (poškodba) nastala zaradi (vzročna zveza) nedopustne opustitve zavarovancev tožene stranke (protipravnost), tožena stranka pa se lahko razbremeni krivdne odškodninske odgovornosti, če dokaže, da zavarovanca nista kriva (prvi odstavek 131. člena OZ).

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam tožene stranke o nepravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da ni sporno, da se je tožnik poškodoval pri hoji po javni površini, ko je stopil v nezavarovan jašek pred vhodom v telovadnico pri Šoli. Tožena stranka je ves čas konkretizirano ugovarjala tožnikovim trditvam o nastanku škodnega dogodka in za svoje navedbe je ponudila dokaze: listinske dokaze v zvezi s predhodnimi padci tožnika na območju Šole, zaslišanje prič M. in B. ter poizvedbe pri PP A. glede vandalizma pri Šoli. Sodišče prve stopnje je te dokaze sicer izvedlo in jih tudi povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ni pa jih dokazno ocenilo skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Vendar pa to ob pravilni uporabi materialnega prava nima odločilnega vpliva na odločitev.

9. Sodišče prve stopnje je, izven navedb tožnika, ki trdi, da bi morali v šoli zaposleni, predvsem pa hišnik ustrezno ukrepati, odgovornost za škodni dogodek pripisalo Občini. Navedlo je, da bi Komunala A. skladno z Odlokom o urejanju in čiščenju javnih površin na območju Občine A. morala zagotoviti varnost hoje na površini pred Šolo, zato bi morala vršiti stalno kontrolo in nadzor teh površin, torej tudi, ali so rešetke na kanaletah meteornih vod pravilno nameščene ter ustrezno ukrepati, Občina pa je krivdno odgovorna - alternativna vzročnost in odgovornost (prvi odstavek točke 8 obrazložitve). Zaključka o „alternativni odgovornosti“ Občine pritožbi ne izpodbijata. Zato je treba pritožbeni preizkus omejiti na presojo pravilnosti zaključka o odgovornosti Občine.

10. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi morale biti na odtočnem kanalu rešetke. Približno 10 cm globoka, 103 cm dolga in približno 17 cm široka odprtina na javni pohodni površini pred Šolo oziroma športno dvorano (neprerekane navedbe tožnika) ne sme biti nezavarovana. Gre za nedopustno stanje pohodne površine, ki zadosti pravnemu standardu protipravnosti.

11. Za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke pa je treba ugotoviti tudi subjektivni element – krivdo (135. člen OZ). Ta je podana, če je zavarovancu tožene stranke mogoče očitati malomarno ravnanje (ali naklep, kar pa se v tej zadevi ne zatrjuje), to je, da ni deloval z ustrezno skrbnostjo.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi moralo nedopustno stanje odpraviti Komunalno podjetje, ker tako določa Odlok o urejanju in čiščenju javnih površin na območju Občine A. Tej ugotovitvi tožnik ne oporeka obrazloženo, čeprav je v postopku na prvi stopnji dolžnost urejanja površine, na kateri naj bi padel, pripisoval Šoli. Ker je vzdrževanje javnih površin obvezna lokalna gospodarska javna služba, se zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), saj gre za izpolnjevanje obveznosti iz poklicne dejavnosti. Podjetje, ki opravlja gospodarsko javno službo, mora ravnati v skladu s pravili stroke in običaji. Da je za odstranitev predmetne rešetke potrebna določena sila, je tožena stranka dokazovala z zaslišanji prič, ki pa jih sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo. Ker pa je dejstvo, da se železne rešetke, kakršne so na slikah v spisu, ne morejo premikati same od sebe in je za njihovo odstranitev potrebno aktivno delovanje, splošno znano dejstvo, teh pa ni treba dokazovati (peti odstavek 214. člena ZPP), se to s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo šteje za dokazano. Tožnik ne zatrjuje, da je bila rešetka odstranjena daljši čas pred zatrjevanim škodnim dogodkom. Na ugovor tožene stranke v tej smeri je odgovoril, da to ni relevantno.1 Tudi dokazno podprte trditve tožene stranke (poizvedbe pri PP A.), da pred obravnavanim dogodkom do tovrstnega vandalizma pri Šoli ni prihajalo, tožnik ni izpodbijal. Še v odgovoru na pritožbo trdi, da se toženka s tem ne more ekskulpirati, kar pa je materialnopravno zmotno. Glede na to, da odstranitev rešetk na pohodni površini pred Šolo ni dogodek, na katerega bi morala biti Občina oziroma v njenem imenu Komunalno podjetje v času zatrjevanega škodnega dogodka pripravljena in bi morala takoj namestiti novo rešetko oziroma na drug primeren način zavarovati pohodno površino pred Šolo, zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti.

13. Ker po obrazloženem opustitev dolžne skrbnosti zavarovancev tožene stranke ni ugotovljena, ni podan eden od elementov odškodninske odgovornosti – krivda in je treba tožnikov zahtevek v celoti zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožene stranke in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v še nezavrnjenem delu zavrnilo.

14. Glede na to, da je tožbeni zahtevek iz pojasnjenih razlogov v celoti neutemeljen, višje sodišče na pritožbene navedbe tožnika, ki se zavzema za ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku, zaradi nerelevantnosti ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker je spremenilo odločbo sodišča prve stopnje, je višje sodišče odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je v pravdi v celoti propadel, zato mora toženi stranki povrniti njene potrebne (155. člen ZPP) stroške postopka. Tožena stranka je specificirano priglasila (163. člen ZPP) le stroške za prihode na narok v znesku 77,70 EUR, medtem ko je poštne in administrativne stroške v odgovoru na tožbo uveljavljala zgolj pavšalno. Sodišče je toženi stranki tako priznalo 77,70 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, ji je tožnik dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), in sicer 102,00 EUR stroškov sodne takse. Skladno s 313. členom ZPP je sodišče določilo 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti plačila stroškov postopka; če jih tožnik v postavljenem roku ne bo plačal, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

1 Ker je na to okoliščino opozarjala že tožena stranka, materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno.