Jedro

Pravno pomembna okoliščina je, da zaradi poteka šestmesečnega roka za predajo prosilca odgovorni državi članici izpodbijani sklep ne učinkuje več, zato tožnik v tem upravnem sporu nima (več) pravnega interesa.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 13. 12. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma pojasnila, da je 26. 11. 2024 tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno evidenco Eurodac2. Ugotovila je, da ga je 4. 5. 2023 v to evidenco kot prosilca vnesla Republika Hrvaška, 15. 5. 2023, 21. 3. 2024 in 6. 8. 2024 Zvezna republika Nemčija, kot tujca pa 5. 3. 2024 Republika Slovenija. Zato je pristojnim hrvaškim organom v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III 29. 11. 2024 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od njih 13. 12. 2024 prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi člena 20(5) Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3.Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 31. 1. 2025 opravila osebni razgovor. Tožnik se na Hrvaško ni želel vrniti, vendar tožena stranka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik po predaji kot prosilec v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Sklenila je, da bo tožnika predala omenjeni državi, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla.

4.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo, s katero zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep. Hkrati predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj se izvršitev izpodbijanega akta odloži do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

5.Tožena stranka se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6.Sodišče je narok za glavno obravnavo v tej zadevi razpisalo za 18. 6. 2025. Tožena stranka je sodišče 16. 6. 2025 obvestila, da je v predmetni zadevi rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški potekel 13. 6. 2025. Zato bo Republika Slovenija prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in ga bo v zvezi s tem vabila na vsebinski osebni razgovor. Sodišče je s tem stališčem tožene stranke seznanilo tožnika, ki temu ni nasprotoval. Obe stranki sta se odpovedali naroku za glavno obravnavo, zato je sodišče odločilo brez naroka.

Presoja sodišča

Tožba ni dovoljena.

Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1).

Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je bil tožnik 4. 5. 2023 že vpisan v Centralno evidenco Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, ki je po posredovanju zahtevka za ponovni sprejem tožnika 13. 12. 2024 sprejela odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Načine in roke za predajo Uredba Dublin III določa v 29. členu. Predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se skladno s členom 29(1) omenjene uredbe izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica na podlagi člena 29(2) Uredbe Dublin III oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.

Iz 3. točke izpodbijanega sklepa (priloga A2 sodnega spisa) izhaja, da se bo predaja izvršila najkasneje v šestih mesecih od 13. 12. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. V obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi se podaljšal rok za predajo. Med strankama ni sporno, da je rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški potekel 13. 6. 2025 in da bo Republika Slovenija prevzela odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

To je pravno pomembna okoliščina, saj zaradi poteka šestmesečnega roka izpodbijani sklep ne učinkuje več. Zato tožnik v tem upravnem sporu nima (več) pravnega interesa. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).3

Ker so z navedenim odpadli razlogi za vsebinsko obravnavo tožbenih razlogov, se sodišče do njih ni opredeljevalo.

Predlog za izdajo začasne odredbe ni dovoljen.

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Pogoj za odločanje o začasni odredbi je vložena tožba v upravnem sporu. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje tožnikove tožbe, je posledično zavrglo njegov predlog za izdajo začasne odredbe.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

2Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013).

3Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 238/2024 z dne 29. 10. 2024.