Jedro

Potrebni čas za ugotovitev obstoja zavarovalničine obveznosti pomeni čas za zbiranje dokazov, na podlagi katerih bi lahko zavarovalnica, ki se ukvarja poklicno z zavarovalniškimi posli, ugotovila s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ali obstaja njena odgovornost. Ta ne pride v poštev vselej, kadar zavarovalnica odkloni izplačilo zavarovalnine iz kakršnegakoli razloga. Smisel zakonskih določb o kratkih rokih za izplačilo zavarovalnine (prvi in drugi odstavek 919. člena ZOR) je v tem, da začne teči 14-dnevni rok zanj takoj, ko (pri)dobi zavarovalnica na voljo potrebne podatke in dokazila, na podlagi katerih lahko kot skrben strokovnjak sama presodi obstoj svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe. Če si ob tem ustvari zaradi nestrokovnega razmišljanja napačno predstavo o dejanskih okoliščinah in pravnih učinkih, se ne more uspešno sklicevati na ugodnosti, ki jih nudi določba drugega odstavka 919. člena ZOR.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o zavrnitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti za čas od 14.5.1996 do 25.1.2001 (del izreka pod 2.) in sodba sodišča druge stopnje v odločbah o tem, da mora tožena stranka plačati zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (del prve alineje prvega odstavka izreka), in o tem, da se potrdi zavrnitev zahtevka za plačilo obresti od 14.5.1996 do 25.1.2001 (del drugega odstavka izreka), razveljavi in vrne zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka kot zavarovalnica krivdno odgovorne osebe na podlagi prostovoljnega pogodbenega zavarovanja za odgovornost plačati tožnici 626.063 SIT (na dan sodbe valorizirana zavarovalna vsota) v 14 dneh kot odškodnino za negmotno škodo in ji povrniti 238.653 SIT pravdnih stroškov. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek za plačilo 416.977 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.1996 (štirinajsti dan po obvestilu odgovorne osebe tožene stranke, da je nastal zavarovalni primer) ter zahtevek za plačilo zakonskih obresti od prisojenega zneska za čas od 14.5.1996 do 25.11.2001 (datum glavne obravnave). Glede začetka teka zamudnih obresti je zavzelo stališče, da je tožena stranka v zamudi šele po 14 dneh od izdaje sodbe, saj sta bila v tej zadevi sporna višina odškodnine in temelj odgovornosti.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in sodbo tako spremenilo, da mora tožena stranka od prisojenega zneska plačati zakonske zamudne obresti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in ji povrniti 254.718 SIT pravdnih stroškov. Po mnenju tega sodišča začnejo teči zamudne obresti po 919. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v obravnavanem primeru šele takrat, ko je bila s sodbo sodišča prve stopnje ugotovljena odgovornost tožene stranke. Ta jo je namreč ugovarjala ves čas postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je proti sodbama vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer proti tistemu delu, s katerim je bil pravnomočno zavrnjen tožničin zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 626.063 SIT za obdobje od 14.5.1996 do 25.1.2001, proti sodbi sodišča druge stopnje pa tudi proti tistemu delu, s katerim je bila prvostopenjska sodba v 1. točki izreka tako spremenjena, da je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti od navedenega zneska le od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sta sodišči nepravilno uporabili določbe prvega in drugega odstavka 919. člena, 324. člena in prvega odstavka 277. člena ZOR. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodiščema očita, da nista ugotavljali odločilnih dejstev iz drugega odstavka 919. člena ZOR, ki so pomembna za odgovor na vprašanje, kdaj je prišla tožena zavarovalnica v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti. Ta sploh ni zatrjevala, na njej pa je dokazno breme, da ni imela na voljo dovolj podatkov za presojo utemeljenosti zahtevka. Sodišči nista ugotavljali, ali in kdaj bi lahko tožena stranka ugotovila obstoj in znesek svoje obveznosti. Njuno pravno stališče, da je zvedela za obstoj in znesek svoje obveznosti šele z izdajo prvostopenjske sodbe, ko temelj ni bil več sporen, odstopa od uveljavljene sodne prakse in je v nasprotju z namenom določb 919. člena ZOR. Predlaga, naj vrhovno sodišče sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pravdni stranki na zahtevo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kot ključno se je v sedanjem stanju te pravdne zadeve porodilo vprašanje, kdaj je tožena stranka kot zavarovalnica prišla v zamudo zaradi neplačila zavarovalnine. Nižji sodišči sta se sicer v zvezi s tem vprašanjem sklicevali na določbe 919. člena ZOR, vendar jih nista pravilno uporabili. Sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je z izdajo sodbe tožena zavarovalnica obveščena o svoji odgovornosti, in drugostopenjskega sodišča, da je tožena stranka ves čas postopka ugovarjala, da je nezgoda tožnice izključno posledica njene pazljivosti in da je bila zato odgovornost toženih strank ugotovljena šele s prvostopenjsko sodbo - ni sprejemljivo. Res določa drugi odstavek 919. člena ZOR, da če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Vendar gre za izjemo pravila, predpisanega v prvem odstavku tega člena, po katerem mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino v roku, ki ni daljši kot 14 dni od obvestila, da je nastal zavarovalni primer. Omenjena izjema je v zakonu določena v korist zavarovalnice in če jo ta želi izkoristiti mora v pravdi zatrjevati in dokazovati okoliščine, ki so ji preprečevale, da bi lahko ugotovila obstoj svoje odgovornosti in višino škode in da bi izpolnila svojo obveznost v roku iz prvega odstavka 919. člena ZOR. Tožena stranka ni ne v odgovoru na postavljeni odškodninski zahtevek ne v odgovoru na tožbo, ne pozneje med postopkom zatrjevala, da ji tožnica ni predložila vseh podatkov in dokazov, da bi lahko presodila utemeljenost odškodninskega zahtevka oziroma tožbenega zahtevka.

Citirani drugi odstavek 919. člena ZOR govori o potrebnem času za ugotovitev obstoja zavarovalničine obveznosti, kar pomeni čas za zbiranje dokazov, na podlagi katerih bi lahko zavarovalnica, ki se ukvarja poklicno z zavarovalniškimi posli, ugotovila s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ali obstaja njena odgovornost. Iz te zakonske določbe ni mogoče sklepati, da pride v poštev vselej, kadar zavarovalnica odkloni izplačilo zavarovalnine iz kakršnegakoli razloga (v obravnavanem primeru pa razloga sploh ni navedla). Takšno razumevanje stvari bi lahko vodilo v zlorabe, ker bi ob vsakem oporekanju (tudi če bi bilo povsem svojevoljno) zahtevkom za plačilo zavarovalnine zašla zavarovalnica v zamudno šele z izdajo sodbe (v sodnem ali arbitražnem postopku).

Smisel zakonskih določb o kratkih rokih za izplačilo zavarovalnine (prvi in drugi odstavek 919. člena ZOR) je v tem, da začne teči 14-dnevni rok zanj takoj, ko (pri)dobi zavarovalnica na voljo potrebne podatke in dokazila, na podlagi katerih lahko kot skrben strokovnjak sama presodi obstoj svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe. Če si ob tem ustvari zaradi nestrokovnega razmišljanja napačno predstavo o dejanskih okoliščinah in pravnih učinkih, se ne more uspešno sklicevati na ugodnosti, ki ji jih nudi določba drugega odstavka 919. člena ZOR. Sodišči sta torej zmotno uporabili materialno pravo in zato nista ugotavljali, kdaj bi lahko tožena stranka ob skrbnem strokovnem ravnanju ugotovila obstoj in znesek svoje obveznosti. Dejansko stanje je zato postalo pomanjkljivo ugotovljeno. Zahtevi za varstvo zakonitosti je bilo treba ugoditi in sodbi v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku). Ob tem bo moralo dopolniti svoja dognanja v nakazani smeri.