Jedro

Sodnega varstva tako zaradi molka organa, kot tudi zaradi varstva ustavnih pravic ni mogoče hkrati zahtevati, saj upravni spor v zvezi z 2. odstavkom 1. člena ZUS pomeni takšno drugo sodno varstvo, ki izključuje možnost sodnega varstva zaradi posega v ustavne pravice po 3. odstavku 1. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 392/99-7 z dne 15.9.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo tožbo na podlagi 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) - (1. točka izreka) in zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik v tožbi z dne 3.3.1999 ter dopolnitvi tožbe z dne 14.4.1999 (opr. št. U 394/99-4), ki se nanašata na sedem različnih toženih strank in je sodišče prve stopnje tožbo obravnavalo kot tožbe v sedmih upravnih sporih, navedel, da tožena stranka njegove vloge ni obravnavala in da mu je s tem omejila ustavne pravice, zagotovljene v 14., 22. in 27. členu Ustave RS. Tožnik je pri toženi stranki namreč podal pobudo za ukrepanje v zvezi z vlogo, ki jo je Ministrstvo za pravosodje, Inšpektorat za varstvo osebnih podatkov, odstopilo Inšpektoratu Republike Slovenije za delo, toda na svoje zaprosilo ni prejel nobenega odgovora.

Ob predhodnem preizkusu tožbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožba nerazumljiva in nepopolna. Zato je tožnika pozvalo, da v roku 15 dni sporoči, ali tožbo vlaga zaradi molka organa ali zaradi varstva ustavnih pravic in ga opozorilo, da bo odločalo o zavrženju tožbe, kolikor v postavljenem roku ne bo prejelo popravljene tožbe (2. odstavek 29. člena ZUS).

Tožnik je dne 22.7.1999 poslal dopolnitev tožbe, kot sam navaja, zaradi varstva ustavnih pravic po 14. in 22. členu Ustave RS ter zaradi molka organa, v kateri pojasnjuje, da mu je Policijska postaja B. zasegla Pravilnik o odpiranju šifer, zaradi katerega je bil obravnavan v disciplinskem postopku v okviru kršitve delovnih dolžnosti odklonitve pregleda prtljage.

Sodišče prve stopnje je iz tožbe, njene dopolnitve ter tožbenega zahtevka ugotovilo, da tožnik vlaga tožbo tako zaradi molka tožene stranke (navedenega ministra), kot zaradi varstva ustavnih pravic. Glede molka v tožbi navaja, da tožena stranka ni odgovorila na njegovo zaprosilo oziroma dopis z dne 12.12.1998, v katerem prosi za pregled spisa zadeve "vročitev listin podjetja z dne 23.10.1998", ki se vodi pri Inšpektoratu Republike Slovenije za delo. Ker se s tožbo zaradi molka, v skladu z 31. členom ZUS, zahteva izdajo upravnega akta (odločbe ali sklepa), tudi po dopolnitvah tožbe, pa ni razvidno, kakšen upravni akt bi tožena stranka morala izdati (če sploh katerega), tudi ni mogoče preizkusiti procesnih predpostavk za uveljavljanje molka organa, določenih v 2. odstavku 26. člena ZUS. Zato tožbe v tem delu niti ne more preizkusiti. Tožnik lahko sodno varstvo zaradi molka organa druge stopnje uveljavlja le, ko so pogoji iz citiranega člena izpolnjeni. To mora tožnik v tožbi tudi navesti in izkazati z dokazili (zahtevo za izdajo upravnega akta, vloženo pri organu druge stopnje in naknadno zahtevo za izdajo upravnega akta, če ta ni izdan v predpisanem roku). Teh predpostavk tožnik ni izkazal. Kolikor pa tožnik s tožbo zahteva tudi varstvo ustavnih pravic je takšno sodno varstvo mogoče zahtevati le, če tožba vsebuje vse v 3. odstavku 28. člena ZUS določene sestavine, pod pogojem, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (3. odstavek 1. člena ZUS). Sodišče je tožnika pozvalo, da, v skladu s 1. odstavkom 29. člena ZUS, v zvezi s 3. odstavkom 28. člena ZUS, odpravi pomanjkljivosti tožbe, vendar tožbe v tej smeri ni dopolnil, saj ni navedel, kdaj, kje in v katerem postopku naj bi tožena stranka posegla v njegove ustavne pravice. Zato tudi v tem delu tožbe ni moglo obravnavati. Sicer pa dvojnega sodnega varstva posameznika, (sodnega varstva tako zaradi molka organa, kot tudi zaradi varstva ustavnih pravic) v upravnem sporu ni mogoče zahtevati.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je iz predloženih dokazil, ki jih je tožnik predložil v skladu s 1. odstavkom 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST), razvidno, da se tožnik preživlja sam, da ne preživlja ostalih družinskih članov ter da je lastnik nepremičnine. Ob upoštevanju višine dohodkov, ki jih je tožnik dosegel v letu 1998 in ker je tožnik lastnik nepremičnine, meni, da niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 13. člena ZST o oprostitvi plačila sodnih taks. S plačilom ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja. Zato je tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe. Iz listin, predloženih sodišču prve stopnje, v zvezi s tožbo in njeno dopolnitvijo, izhaja, da so podani vsi pogoji za vodenje upravnega spora in da je sodišče prve stopnje napačno presodilo vsebino teh listin. Ne gre za več zahtevkov, ampak za opustitev dolžnega ravnanja državnega organa oziroma za njegov molk, kar hkrati pomeni kršitev temeljnih ustavnih pravic. Državljani niso dolžni pozivati in opozarjati državni organ na njegovo dolžno ravnanje ali delo medtem, ko sami, brez predhodnega opozorila, disciplinsko odgovarjajo in trpijo posledice opustitev. Neutemeljena je tudi odločitev o zavrnitvi oprostitve plačila sodnih taks. Zaradi neutemeljene izgube zaposlitve in premoženjskega stanja (obračunane dohodke in prejemke v letu 1998 je sodišče prve stopnje napačno presodilo, ker ni upoštevalo vseh postavk iz bruto obračuna), ne zmore plačila le teh brez škode za nujno preživetje sebe in družine. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ali pa, da sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitvi sodišča prve stopnje o zavržbi tožbe in zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks sta pravilni in zakoniti.

Sodišče prve stopnje je z dopisom dne 28.6.1999, ki ga je tožnik prejel dne 8.7.1999, tožnika pozvalo (v skladu s 1. odstavkom 29. člena ZUS) na odpravo pomanjkljivosti tožbe (v skladu z določbami 26. člena in 3. odstavka 28. člena ZUS) in z opozorilom, da bo odločalo o zavrženju tožbe, kolikor v postavljenem roku ne bo prejelo popravljene tožbe (2. odstavek 29. člena ZUS). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da tudi po dopolnitvah tožbe ni razvidno, kakšen upravni akt bi tožena stranka morala izdati (če sploh katerega) in da tudi ni mogoče preizkusiti procesnih predpostavk, nujnih za uspešno uveljavljanje instituta molka organa in določenih v 2. odstavku 26. člena ZUS, saj tožnik zakonskih predpostavk v zvezi s tem v tožbi tudi sicer ni izkazal z dokazili (zahteva za izdajo upravnega akta, vložena pri organu druge stopnje in naknadna zahteva za izdajo upravnega akta, če ta ni izdan v predpisanem roku).

Tožnik tožbe tudi ni dopolnil v smeri, kljub pozivu sodišča prve stopnje, odprave pomanjkljivosti tožbe v zvezi s 3. odstavkom 28. člena ZUS, saj ni navedel, kdaj, kje in v katerem postopku naj bi tožena stranka posegla v njegove ustavne pravice po 14. in 22. členu Ustave RS. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbe tudi v tem delu ni moglo obravnavati. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da sicer dvojnega sodnega varstva pravic in interesov posameznika, torej sodnega varstva tako zaradi molka organa, kot tudi zaradi varstva ustavnih pravic ni mogoče zahtevati, saj upravni spor v zvezi z 2. odstavkom 1. člena ZUS pomeni takšno drugo sodno varstvo, ki izključuje možnost sodnega varstva zaradi posega v ustavne pravice po 3. odstavku 1. člena ZUS.

V skladu z določbo 1. odstavka 13. člena ZST je tudi odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, kot so tudi utemeljeni razlogi za to zavrnitev (upoštevanje višine dohodkov, ki jih je tožnik dosegel v letu 1998 ter dejstvo, da je tožnik lastnik nepremičnine), saj iz predloženih dokazil izhaja, da se tožnik preživlja sam, da ne preživlja ostalih družinskih članov ter da je lastnik nepremičnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo, v skladu s 73. členom ZUS, v zvezi z 68. členom ZUS, kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.