Jedro

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obtoženca, da je s pomočjo znanca odnesel oškodovankin hladilnih iz hodnika v pritličju bloka v svoje stanovanje v tretjem nadstropju misleč, da je hladilnik nabavila njegova mati, saj je bilo že na zunaj vidno, da je šlo za rabljeni hladilnik brez embalaže, pri čemer je obtoženec oškodovanki, ki ga je osumila storitve kaznivega dejanja, zatrdil, da hladilnika v stanovanju nima, ter jo nato s pretvezo, da se v njegovi sobi (v kateri je imel shranjen hladilnik) nahaja gola ženska, spravil iz stanovanja in vrata zaklenil. Pritožbo obtoženčeve zagovornice zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja je zato sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa po členu 213/I KZ in kaznivega dejanja tatvine po členu 211/II in I KZ, pri čemer mu je bila za prvonavedeno kaznivo dejanje določena kazen dveh let in šestih mesecev zapora in za drugonavedeno kaznivo dejanje kazen dveh mesecev zapora ter nato izrečena enotna kazen dveh let in sedmih mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je sodišče prve stopnje vštelo čas pridržanja od 13.00 do 19.30 ure dne 6.7.1999, ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter oškodovanki prisodilo premoženjsko pravni zahtevek v višini 411.360,00 SIT.

Zoper takšno sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi odločbe o kazni ter predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu za kaznivo dejanje tatvine po členu 211/II in I KZ izreče oprostilno sodbo, ali pa naj v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa naj mu izreče milejšo kazen. Mileje naj tudi kaznuje obtoženca za kaznivo dejanje ropa po členu 213/I KZ.

Višji državni tožilec iz Ljubljane je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe, enak predlog pa je podala tudi višja državna tožilka na seji senata.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo glede obeh obtožencu očitanih kaznivih dejanj. Glede kaznivega dejanja ropa je svojo sodbo utemeljeno oprlo na izpoved oškodovane Saše Hladnik, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo opisala potek celotnega dogodka, njen opis pa se le v nepomembnih podrobnostih razlikuje od zagovora obtoženca, ko je priznal, da je prisedel k oškodovanki v njen avto potem, ko je videl, da je v avtu nekaj štela, da ji je grozil z nožem, da se je zato gotovo ustrašila in da mu je izročila ves denar, ki ga je imela. Zato na ugotovljeno dejansko stanje ne morejo vplivati pritožbene navedbe obtoženčeve zagovornice, da obtoženec storitev tega kaznivega dejanja ni vnaprej načrtoval, da v začetku ni vedel, kam se bosta z avtom odpeljala in da mu ni bilo znano, koliko denarja je oškodovanka imela pri sebi.

Nepomembno je tudi, ali je sodišče prve stopnje precenilo stopnjo prestrašenosti oškodovanke, saj ni dvoma, da je bila le-ta očitno tolikšna, da je zadostovala za uresničitev obtoženčevega naklepa, da si z grožnjo z neposrednim napadom na oškodovankino telo pridobi protipravno premoženjsko korist - 411.360,00 SIT. Da je obtoženec oškodovanko tudi po prilastitvi navedenega zneska ponovno zgrabil za vrat, ko je iz vozila skušala pobegniti, izhaja iz obeh izpovedb oškodovanke, popolnoma enak opis dogodka pa je podala delavcem policije neposredno po storjenem kaznivem dejanju. Zato pritožbene navedbe, ki pomenijo le ponavljanje obtoženčevega zagovora, do katerega je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe zavzelo pravilno stališče, ugotovitev glede dejanskega stanja ne morejo v ničemer omajati. Enako neutemeljene so v tem pogledu tudi pritožbene navedbe glede obtožencu drugoočitanega kaznivega dejanja. Pravilni so namreč zaključki sodišča prve stopnje, da niti mesta, na katerem je bil hladilnik oškodovanke N.I. shranjen, niti njegov zunanji izgled, pri obtožencu nista omogočala sklepanja, da je hladilnik nabavila njegova mati in da ga je zato potrebno odnesti v stanovanje. Tudi prostor, kamor ga je obtoženec v stanovanju shranil (njegova soba) ter njegovo ravnanje po seznanitvi lastnice hladilnika, da ji ga je nekdo odnesel, ko jo je s pretvezo celo zvabil iz stanovanja ter ji nato onemogočil nadaljnji pregled, samo potrjuje njegovo vedenje o tem, da gre v resnici za tuj hladilnik. V kolikor bi bil obtoženec namreč res v zmoti glede lastništva hladilnika, je le-ta lahko trajala samo do prihoda oškodovanke, kateri pa je spretno prikril dejstvo, da se njen hladilnik dejansko nahaja pri njemu, ko ji ni hotel pokazati tudi svoje sobe rekoč, da se v njej nahaja gola ženska.

Glede na preostali del pritožbenih izvajanj je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v odločbi o kazni. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, med drugim je pravilno ocenilo težo storjenih kaznivih dejanj, še posebej stopnjo kazenske odgovornosti obtoženca ter glede kaznivega dejanja ropa prej v premajhni meri kot obratno upoštevalo dalj časa trajajoče ustrahovanje oškodovanke z nožem, grobost, ki jo je pri tem pokazal, še sedaj prisotne posledice pri oškodovanki in visok znesek pridobljene premoženjske koristi. Po oceni pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje obtožencu določilo primerni posamični in mu izreklo tudi primerno enotno kazen. Sodišče druge stopnje tako utemeljeno pričakuje, da bodo z izvršitvijo zaporne kazni doseženi vsi nameni kaznovanja, predvsem pa, da kaznivih dejanj obtoženec ne bo več izvrševal. Ob povedanem ter glede na to, da sodba ne vsebuje kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrniti kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

Ker obtoženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, bo moral obtoženec plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče druge stopnje določilo tudi ob upoštevanju obtoženčevih premoženjskih razmer.