Jedro

Tujec mora praviloma najprej priti v Republiko Slovenijo, tu prebivati na podlagi veljavnega potnega lista in potem lahko zaprosi za dovoljenje za začasno prebivanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve občine z dne 11.11.1992, s katero ni ugodil njeni vlogi za izdajo dovoljenja za začasno bivanje tujca. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je tožnica imela dovoljenje, ko je dejansko prebivala na območju Republike Slovenije, nesmiselno pa je prositi dovoljenje za čas, ko dejansko ne biva na območju Republike Slovenije, saj se že 8 mesecev nahaja v bolnici v Italiji. Po mnenju tožene stranke bo za dovoljenje lahko zaprosila, ko se bo dejansko nastanila v svoji hiši v Sloveniji.

Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila 23.1.1993 tožbo, v kateri ponavlja svoje navedbe iz prošnje in pritožbe. Navaja, da v hiši v Sloveniji ne more bivati, ker je zaradi težke nosečnosti v bolnici v Italiji in ker se hiša adaptira. Ima pa namen bivati v Sloveniji. Predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni in ji dovoli bivanje v Sloveniji, ker je tudi zahtevala državljanstvo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja, da pogoji za dovoljenje niso izpolnjeni, saj tožnica trenutno ne prebiva v Republiki Sloveniji. Za uživanje nepremičnine pa tudi ni potrebno daljše bivanje, kot ga dovoljuje 13. člen zakona o tujcih.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 13. člena zakona o tujcih (ZT - Uradni list RS, št. 1/91-I) tujec, ki pride na območje Republike Slovenije z veljavnim potnim listom, sme prebivati v njej 3 mesece, oziroma toliko časa, kolikor mu to dovoljuje izdani vizum. Tožnica kot italijanska državljanka ne potrebuje vizuma, zato lahko prebiva v Republiki Sloveniji 3 mesece. Če pa želi tujec na območju Republike Slovenije prebivati dlje, mora zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje. Dovoljenje za začasno prebivanje se tujcu lahko izda, če je prišel v Republiko Slovenijo zaradi šolanja, specializacije, zaposlitve, zdravljenja, opravljanja kakšne poklicne dejavnosti ali je sklenil zakonsko zvezo z državljanom Republike Slovenije, ima na območju Republike Slovenije nepremično premoženje, uživa pravico, ki izvira iz dela v državi oziroma ima drug upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno. Tujec mora najprej priti v Republiko Slovenijo, tu prebivati na podlagi veljavnega potnega lista in potem zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje, če ugotovi, da je potrebno njegovo daljše bivanje. Seveda pa se v posebnih primerih dovoljenje za začasno prebivanje zaprosi tudi za v naprej (npr. za šolanje). Pri tožnici ni podan tak poseben primer, zato ni razloga, da bi se ji dovoljenje za začasno bivanje izdalo v naprej.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato je tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki ga je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.